Izjemna življenjska zgodba Roze Kihler, rojene Pavlin leta 1920 v Tržiču, bo pritegnila še tako zahtevnega gledalca. Med vojno je bila partizanka in požrtvovalna bolničarka Cilka v Bolnici Pavla v Trnovskem gozdu.

Od tam se je spominja pričevalec Virgilj Gomizelj, ki se je tam zdravil kot 16-letni partizan in zdaj živi v Avstraliji. V njegovem pričevanju, objavljenem septembra 2017, se je Roza prepoznala, in po 74 letih sta znova obudila prijateljstvo.

Rozo Pavlin so v partizanih zaradi lažnih govoric obsodili na smrt, to pa je po naključju slišala in zbežala. Ujeli so jo Nemci in poslali v koncentracijsko taborišče. Še večjo tragedijo je doživela po vojni, ko so jo po krivici strpali v taborišče v Šentvidu nad Ljubljano, od koder so ljudi vodili v smrt. Rešil jo je prijatelj, medtem ko ji bratje partizani po prihodu domov niso hoteli pomagati. Znova so jo zaprli in obsodili na smrt, iz Beograda je nato prišla pomilostitev, vendar je morala nekaj let preživeti v zaporu.

98-letna Roza Kihler dolgo svoje življenjske zgodbe ni zaupala nikomur, preveč je bilo bolečine in krivic. Ko pa je prisluhnila pričevanju Virgila Gomizelja in dobila spodbudo v družini, se je vendarle odločila. Njeno izjemno pričevanje je zanimivo tudi zato, ker daje realen vpogled v delovanje partizanske sanitete.

Roza tudi odkrito pove, kakšne razmere so vladale v partizanih, kakšen je bil odnos do žensk, in opisuje privilegirani položaj vodilnega kadra oz. komunistov, kar ni bilo v skladu s tistim, kar so učili druge.

Po vojni je delala na socialnem področju, tudi osebno je pomagala otrokom iz socialno šibkih družin in se borila za pravice starejših. Do nedavnega je bila dejavna pri Rdečem križu.

Čeprav si je ustvarila lepo družino, je nešteto prostovoljnih ur namenila ljudem v stiski, saj dobro ve, kaj je pomanjkanje in kaj pomeni razbita družina.

Bila je iz družine z devetimi otroki brez očeta, ki bi skrbel zanje, in zaradi hude revščine je petletna skupaj z bratcem beračila okoli Brezij. Potem je bila pastirica pri tujih ljudeh, kasneje negovalka na Golniku ter še pred vojno delavka v predilnici na Viču v Ljubljani in v Medvodah.

Med njenimi najtežjimi spomini iz otroštva je beračenje in srečanje z očetom ter dogodek, ko sta z bratcem ukradla hlebec kruha. Prav simbolika kruha se ji je v življenjskih preizkušnjah še večkrat ponovila.

Gledalec, ki ga zanima preteklost, da bi lažje razumel sedanjost, bo pričevanju Roze Pavlin Kihler z zanimanjem prisluhnil.