Stanislav Kosič je podal pretresljivo pričevanje o tem, kako okrutno so slovenske komunistične oblasti avgusta in septembra 1945 ravnale z otroki. Tedaj je na Ormoškem gradu zaradi stradanja umrlo veliko otrok.

Njegova starša sta pred 2. svetovno vojno delala v Franciji, oče v rudniku, pozneje pa sta se vrnila v Kraljevino Jugoslavijo. Oče je imel v Poljčanah ugledno sodarsko delavnico in družina je za tiste čase dobro živela v novi hiši. Po vojni si je njihovo hišo zaželel in tudi dobil partizanski zaupnik, družino pa so čez noč izselili v taborišče Strnišče pri Ptuju. Tam je Stanislav videl grozote, ki so ga močno zaznamovale. Pod pritiskom zahodnih držav, ki so pošiljale delegacije v Titovo Jugoslavijo in tudi komunistična koncentracijska taborišča, so otroke z materami preselili na Ormoški grad, kjer je 39 otrok umrlo, med njimi Stanislavova sestrica Frida, ko je imel pet let. Živo se spomni tega dogodka: »Sestra je umrla ponoči, zjutraj je imela še tam njeno truplo. Prinesli so ne krsto, ampak neko škatlo, ne vem, ali je bila papirnata ali kaj. Mama je morala trupelce noter položiti, odnesli so jo, mi smo šli za njimi, pa nas je stražar napodil – marš nazaj … Mama je vse življenje žalovala za njo. Preden je umrla, mi je rekla: »Čuj, tole so njeni lasi, bil je en šopek las v platnu … je rekla, toti šopek las naj gre zraven mene v grob.«

Preostali z očetom so preživeli, kot podnajemniki so se vrnili v svojo zasedeno hišo in si sčasoma pomagali. Stanislav je bil dober električar, še vedno rad popravlja različne aparate. Življenje se je počasi ustalilo. Stanislav se je poročil in si ustvaril družino, a spomin na povojna komunistična taborišča ga je zaznamoval za vse življenje.