Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Danes gremo v Maroko, za tiste filmske sladokusce je tu doma Casablanca film in tako večen kot je ta film je tudi večna maroška kuhinja. Maroška kuhinja je kulinarična zvezda severne Afrike. Mnogi kolonialni in trgovski vplivi so se tu presejali in združili. Ker je na križišču mnogih civilizacij, je kolaž arabske, berberske, mavrske, francoske, bližnjevzhodne, sredozemske, iberske in judovske kuhinje. dežela leži v puščavski regiji, ima eno od najbolj eksotičnih in okusnih kuhinj na svetu. Posebno noto daje maroški kuhinji sadje, suho in sveže – marelice, datlji, fige in rozine, če naštejemo samo najpogostejše. Piščančje jedi in jedi iz golobjega mesa radi začinijo s sokom soli in limon. Izjemnega pomena so tudi oreški: pinije, mandlje in pistacije uporabljajo v raznolikih in nepričakovanih kombinacijah. Ata in vnukinja pripravljava za našo lačno babi njihovo tradicionalno je Tadžin z mesnimi kroglicami in kruh r'gajef, za testo bova uporabila kar testo za pico iz njihove ljube pekarne. A tokrat gre vnukinja k svojemu mesarju, ki pa jo pričaka s svojim vajencem.
Na bogato tradicionalno dolenjsko kuhinjo so zagotovo vplivale tudi sosednje dežele in njihove tradicionalne jedi, zato boste tukaj našli italijanske, madžarske, avstrijske, balkanske in še katere značilnosti. Vsekakor morate poskusiti tradicionalno hrano, ki so jo včasih veliko bolj jedli kot danes. Različne vrste štrukljev, žgancev, matevž (zabeljena priloga iz tlačenega fižola in krompirja, ki se prilega k mesnim jedem in dušenemu zelju), razne kaše (prosena, ječmenova in ajdova) ter ajdove in koruzne žgance. Danes bo ata, babi in vnukinja kuhali fižolovo juho ter cmoke, tiste žmohtne polnjene cmoke z jagodovim ter borovničevim nadevom ter tako na zanimi ter hudomušen način predstavili kulinariku Dolenjske. A tokrat tudi brez obiska babi na tržnici ne gre…
Prlekija slovi po pristni kulinariki. Sladokusci lahko izbirajo med mnogimi jedmi (žganci, mlečno juho, smetanovo juho z gobami, krompirjevo smetanovo juho, gobovo juho z ajdovo kašo, mesom iz tünke in drugimi dobrotami). Prlekija je območje na severovzhodnu Slovenije med Dravo in Muro, točneje med Gornjo Radgono in Razkrižjem ob hrvaški meji. Meje pokrajine niso zakoličene ob geografski, zgodovinski, gospodarski ali kateri drugi prepoznavni razmejitveni črti. So čisto lingvistične narave. Prlekija je območje, na katerem prebivalci za besedo 'prej' uporabljajo značilni besedi 'prle' ali 'prvle'. Od tod Prlek, prleški. Tam, kjer so se žulji nabijali z motiko med goricami, si je bilo treba po delu povrniti moči ob dobrem prigrizku, predvsem znameniti prleški tünki, zavarovani z geografskim poreklom. Enako znani so prleška gibanica, sladka ali slana, iz vlečenega testa, nadevana s skuto in kislo smetano ter ajdovi in pšenični krapci. Medtem ko ata in vnukinja doma pripravljata jedi, babica preseneti inšpektorja na tržnici in mu da »vetra«. Ata doma pogreša babico, ki je dolgo ni nazaj.
Tradicionalne gorenjske jedi so povezane z kravjim mlekom in siri, med katerimi je veliko zaščitenih posebnežev, kakršen je pikantni bohinjski mohant. Ogromno jedi se je nekoč pripravljalo v kombinaciji kislega mleka in koruznih, ajdovih, krompirjevih ali pšeničnih žgancev! Zabeljeni so z zaseko, ocvirki, drobtinami ali jajci. Za Gorenjsko značilna planšarska jed je tudi masovnik. Znamenite so gorenjska orehova potica, šara (enolončnica iz koštrunovih okončin in zelenjave) ter gorenjska prata (zmesi iz zrezanega mesa svinjske glave in na kocke narezanega kruha dodajo začimbe in jajca in spečejo zavito v svinjski mrežici). Ata, babi in vnukinja bodo tokrat pripravili jed Matevž, ki je posebnost iz pretlačenega krompirja s fižolom in ocvirki. Včasih so ga delali s suhim mesom. Suho meso skuhajo in narežejo na rezine. Posebej skuhajo namočen fižol, posebej olupljen krompir v kosih. Krompir odcedijo, primešajo mu fižol in zalivajo s fižolovko. A za tokratno kuharijo bo babica na trgu iskala zelje in spet jo bo presenetil inšpektor.
Na Primorskem pa je okusna istrska kulinarika pogojena z močnim vplivom italijanske kuhinje - testenine in mineštre, lazanje, sveže ribe, ribje jedi, kot je brodet, pečena hobotnica, polnjen piščanec, klapavice v belem vinu, zeliščno krompirjevi njoki z gobami, solata z pečenimi lignji in olivami. . Primorci si namesto juh raje privoščijo pašto, na različne načine pripravljene testenine. Radi imajo joto, ki je nastala iz močnikov (zakuhana različna zelenjava ali sadje, predvsem pa kislo zelje in repa). Polenta je stara jed, ki so jo nekdaj poznali le na Primorskem in na Krasu in je nadomeščala kruh. Pašto (hišne testenine) so pripravljali le za večje praznike, poroke in druge priložnosti. Zato so jih zabelili s pocvrto panceto ali jih jedli z golažem in drugimi omakami.
Prekmurje slovi po svojih kulinaričnih dobrotah. Predvsem po pristnih tradicionalnih posebnostih, ki so raznolike, kakor je raznoliko tudi geografsko območje, ki se razprostira od Panonske nižine do Lendavskih goric in Goričkega. Že stoletja so ljudje v Prekmurju ohranjali tradicijo priprave domačih dobrot. Gibanica, bograč, dödöli, retaši, zlevanka, pogače so bile vedno cenjene in poznane jedi, tako v Prekmurju kot tudi daleč naokoli. V bogati kulinarični ponudbi Prekmurja najdemo ob tradicionalnih jedeh tudi kakovostna vina, žganja, marmelade. Tokrat bo ata Gojc, poslal vnukinjo v pekarno in babico po meso, kjer jo v mesnici že nestrpno pričakuje mesar Franc.
Štajerska kulinarika je tako raznolika, kot je raznolika njena pokrajina. Ponuja širok izbor domačih tradicionalnih jedi, kakor tudi jedi sodobne in moderne kuhinje. V starih časih so bili Štajerci znani po pripravi težke in precej kalorične hrane, saj uporabljajo veliko živalske maščobe. V štajerskih jedeh so prevladovale svinjina, močnate jedi, krompir in fižol, maslo, smetana in jajca, zelenjava pa se ne uporablja tako pogosto. Edini izjemi sta kislo zelje in repa, brez katerih v teh koncih ne gre. Tako kot Prekmurci, tudi Štajerci ne morejo brez bučnega olja, ki je ena temeljnih sestavin pri pripravi tradicionalnih dobrot. Današnji jedilnik, postržjača, mladi bi rekli stara dobra pica, a ata, babi in vnukinja jo bodo naredila ne tako kot včasih z ocvirki, ampak bolj zdravo z koščki piščanca ter solato z bučnim oljem. A tokrat je babica na tržnici pripravljena na srečanje…
Letošnjo sezono bomo pripravljali kosila, ki imajo korenine v bogati slovenski kulinarični tradiciji, a so hkrati sodobna in usklajena s sodobnimi prehranskimi smernicami. Slovenija ima bogato kuharsko dediščino in je razdeljena na kar 23 gastronomskih regij. Danes se bomo podali v kraško regijo in pripravili kosilo, ki je kombinacija tipičnih kraških kulinaričnih posebnosti in tudi posebnosti sosednjih regij – Goriške, Obsočja – ter sodobnega časa. Predstavili bomo jed, ki jo bomo navezali na Kras; Sirovi tortelini, mešana listnata solata: zelena, radič, pinjole s sirom ter seveda začinili bomo solato z pršutom, ker brez tega na Krasu le ne gre. Ata, Babi in vnukinja bodo tokrat pričarali v svoji kuhinji kraško vzdušje. A na tržnici babi čaka nepričakovano srečanje….
Območje današnje Romunije naseljeno že od začetkov evropske poselitve. Na teh tleh je živela najstarejša evropska človeška civilizacija, znana kot tripoljska kultura. Za življenje je namreč to področje izjemno ugodno: napaja ga Donava, ki se na koncu zliva v Črno morje, po sredini pa se vijejo Karpati, ki še danes ponujajo dobre priložnosti za lov. V tokratni oddaji ata in vnukinja pripravljata za prilogo-Mamaliga (polenta), za glavno jed-Tokičura (svinjina v pikantni omaki) in sladica-Palačinke s čokolado in marmelado. Ata, babi in vnukinji se zdi zanimivo, da Romunija nosi ime dežela, ki je na prvi pogled ne bi povezali s starim Rimom, pa ima ime prav po njem. Romunija namreč pomeni rimsko ozemlje, ki je nastalo, ko so v 2. stoletju Rimljani osvojili del sedanjega ozemlja Romunije ter tamkajšnja plemena podvrgli procesu romanizacije – rimsko civilizacijo so vtkali v vse pore družbe tudi v kulinariko. A tudi tokrat mora vnukinja do mesarja za sveže meso, a tam odkrije, da se njen mesar Franci res nenavadno vede pred ogledalom. Babica pa jih v jedilnem kotu že nestrpno pričakuje.
Tokrat se odpravljamo na bivši konec sveta, Portugalsko, seveda predno so odkrili, da se poleg stare Evrope na zemlji nahajajo še drugi kontinenti sveta. Portugalska kulinarika se na eni strani opira na izvirno kmečko hrani dežele, na drugi pa na bogato portugalsko tradicijo potovanj in odkrivanja sveta. Zaradi močne navezanosti na morje so pomemben del prehrane ribe, sploh polenovka, in morski sadeži, poleg tega pa portugalska hrana temelji še na kruhu, rižu, začimbah, sladicah in suhomesnatih izdelkih. Portugalska morska hrana je vrhunska, po mnenju marsikaterega kuharja celo najboljša na svetu, zelenjava je napita s soncem, obrana v idealni fazi zrelosti in sproti porabljena, govedo in ovce se pasejo na cvetočih pašnikih, prašiči rijejo po želodih v hrastovih gozdovih. Za glavno jed bosta pripravila ata in vnukinja Arroz de Marisco – morska enolončnica z rižem. Ta enolončnica velja za enega od sedmih portugalskih čudes. Za sladico pa tokrat gre vnukinja v slaščičarno po rulado in na tržnico, kjer jo branjevka zopet ne pusti do besede. Med tem, ko se hrana pripravlja, pa babica ( Ljerka Belak ) tokrat prebira portugalsko literaturo.
Dežela Faraonov, piramid in reke Nil bo tisti del sveta, kamor se odpravljamo na kulinarično popotovanje. Čeprav živijo na ostankih ene od najbogatejših civilizacij v vsej človeški zgodovini, so Egipčani eni od najrevnejših narodov na svetu. Zato je meso redko, zelenjavo, stročnice in žitarice, ki v rodovitni dolini Nila in delti dobro uspevajo in so lahko dostopne, pa uporabljajo veliko in ustvarjalno kot vir beljakovin, vlaknin in ugodja. Egipčanska kuhinja na splošno ni posebno prefinjena, kot sta, recimo, francoska ali italijanska, ni pa tudi tako težka kot drugod na Bližnjem vzhodu. Čeprav uporabljajo začimbe, te ne zasedajo tako pomembna mesta kot v okoliških kulturah. Egipčanska hrana je preprosta in zelo okusna. V družinski kuhinji se bo danes pripravljala glavna jed-Košari z drobnimi testeninastimi polžki iz pekarne ter sladica-Basbusa. Na tržnici tudi tokrat branjevka ne more iz svoje kože, ko se vnukinji mudi, babica pa pripravlja mizo za egipčansko pojedino.
Tokrat gremo na tretji največji otok sredi sredozemskega morja, kjer so se do sedaj mešali vsi možni okusi sveta. Ciper je tretji največji in tretji najbolj naseljen otok v Sredozemlju. Leži na njegovem skrajnem vzhodu, v velikem zalivu, obkrožen s celinskimi Turčijo, Sirijo, Libanonom, Izraelom, Egiptom in grškimi otoki. Naseljen je približno 12.000 let, na njem so našli ene od najstarejših umetnih vodnjakov na svetu, ime naj bi dobil po cipresah. Ata ( Gojmir Lešnjak-Gojc ) skupaj z vnukinjo ( Kajo Vidmar ) pripravljata glavno jed-Bugori z fidelini iz pekarne in pečene sardine, Za sladico pa Lokumadiji - ocvrtki v medu. Predno vnukinja pride do pekarne, pa jo na mostu čez reko zaustavi zopet njen znani inšpektor. A babica ( Ljerka Belak ) pa nestrpno čaka v jedilnem kotu in se pripravlja na pojedino iz Cipra.
Neveljaven email naslov
