Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovensko arhitekturo sta zaznamovala Plečnik in Vurnik. Njunima vlogama se približujeta Viktor Markelj in Marjan Pipenbaher iz Slovenske Bistrice. Nista arhitekta, pač pa projektanta mostov in viaduktov. Za seboj imata bogato inženirsko in mostograditeljsko kariero, podpisala sta se pod dvesto uresničenih in večkrat na natečajih nagrajenih projektov. Njuni mostovi premoščajo reke tudi v tujini, v Izraelu, Turčiji, Nemčiji, Srbiji, na Hrvaškem, Poljskem in Maleziji. Po njuni zaslugi je Maribor postal zibelka mostograditeljstva v Sloveniji in Evropi. Projektanta v filmu povesta, da najprej skleneta pogodbe z bregovi rek, šele potem z investitorjem. Dokumentarni film z naslovom Mostovi na sliki neba pripoveduje zgodbo o velikem uspehu. Scenarij Zdenko Kodrič, režija Boris Jurjaševič.
Igrano-dokumentarni film Ivan in Karla odpira pogled na razmerje med pisateljem Ivanom Mrakom in njegovo ženo kiparko Karlo Bulovec. Predstaviti Mraka ni mogoče, ne da bi predstavili njegove zavezanosti Bulovčevi, ki je svoje ozkosrčne sodobnike razburjala tako s popolnim umetniškim talentom kot tudi s tem, da je več kot polovico svojega življenja prehodila z Mrakom. Seveda velja tudi obratno. Tudi Karlino življenje se nam odkrije kot celota samo, če si vzamemo pravico pogledati skozi Mrakova očala. Njuno sobivanje je bilo hkrati tudi medsebojno umetniško oplajanje skozi najbolj liričen medij: ljubezen. Kje so presečišča, kjer se dotikata drug drugega? Kje so odtujenosti in hladni dnevi samote? Zakaj bežita in se vedno znova vrneta? Ustvarjalci filma smo iskali odgovore na ta vprašanja in se znašli na produ hudournika, ki vztrajno odplavlja: smeh in jok, moč in šibkost, goloto in zakritost. Karla Bulovec: »Je to hudič v meni. Bog mi pomagaj! Razrvana in divja, da prav nikjer in v ničemer ne najdem miru, niti za trenutek, pa si ga tako želim. Vsak moment moram imeti spremembe.« Ivan Mrak: »Moški princip je prevladujoč pri Karli tako kot pri meni, zato se nikakor ne znajdeva v vsakdanjosti. V naju se nista iskali dve polovici, presenetljiva celost se je zgroženo prepoznala v nedoumljivi celosti. Tako sva postala brat in sestra – a tako, kot v pradobi, ko incest še ni bil bogoskrunstvo.« Na koncu zgodbe se nismo vprašali, kako je Ivan Mrak prenesel samoto po Karlini smrti. Če si dva človeka pomenita toliko kot sta si pomenila ona, je odhod enega izmed njiju preostalemu nezasuta jama. Bila sta drugačna in predvsem svoja. Filmsko pripoved je režirala Alma Lapajne.
Izjemen letalec, fotograf, alpinist in okoljevarstvenik Matevž Lenarčič na svojih poteh okoli sveta z ultra-lahkim letalom zbira delce črnega ogljika, ki je drugi največji povzročitelj globalnega segrevanja. Samoten pustolovec se velikokrat približa točki, s katere ni vrnitve. Preletel je že severni tečaj, najvišjo goro sveta, pristal na Antarktiki, nad oceanom letel šestnajst ur brez postanka in trikrat z letalom obkrožil svet. S prijateljema Bogdanom Biščakom in Radom Fabjanom so kot prvi Jugoslovani splezali na mitski gori Fitz Roy in Cerro Torre. Matevževa potovanja so dobila globlji smisel, ko je spoznal Grišo Močnika, ki raziskuje vpliv črnega ogljika na podnebje in naša življenja. Ti drobni črni delci ostanejo v ozračju nekaj tednov, prodrejo v naša dihala, v kri in celo do možganov. Zaradi onesnaženosti zraka s črnim ogljikom vsako leto prezgodaj umre sedem milijonov ljudi. Lenarčiča pot vodi v Sarajevo, ki je med najbolj onesnaženimi mesti na svetu. V Alpah opazi čedalje pogo-stejše vdore puščavskega peska, ki pospešuje taljenje ledenikov. Z Grišo letita nad Zelenortskimi otoki, da bi pomagala izboljšati podnebne modele. Čez patagonske ledenike ga popelje glaciolog Peter Skvarča, ki je bil priča razpadu ledenih plošč na Antarktiki. Prek neskončnega Tihega oceana prileti do Indije. Za Matevža pa je najpomembnejša postaja na poti kraljevina Butan. V tej himalajski državici pri oceni na-predka namesto bruto domačega proizvoda za merilo uporabljajo bruto domačo srečo. Prišli smo do točke, ko človeštvo ne bo imelo več vpliva na vse pogostejše katastrofalne naravne ujme. Če ne bomo spremenili svojih civilizacijskih vrednot, bo naš svet vzpostavil drugačno ravnotežje, to pa bo pognalo na pot milijone podnebnih, ekonomskih in vojnih beguncev. Dokumentarni film Matevža Lenarčiča, Amirja Muratovića in Rada Likona je bil predstavljen že na števil-nih festivalih in je prejel nagrado IRIS za fotografijo. Avtor glasbe je Janez Dovč.
Praznik terana in pršuta je največja, najprepoznavnejša ter najstarejša turistična prireditev na Krasu. Avgusta 2020 bi potekala v Dutovljah njena 50. izvedba, ki so jo žal prestavile takratne razmere v državi in svetu. Jubilejni 50. Praznik terana in pršuta je le potekal v letu 2022. Kljub temu pa smo že skoraj tri leta intenzivno pripravljali zbiranje arhiva PTP in njegovo preoblikovanje v dokumentarni film. Branko Može, dolgoletni organizator, podpornik ter promotor Praznika terana in pršuta, je v namen počastitve okrogle obletnice dogodka okoli sebe zbral ekipo, da poiščemo in shranimo spomine, zgodbe in pričevanja ter jih oblikujemo v dokumentarni film. Strokovni del priprave in izvedbe filma smo zaupali ekipi snemalca Saše Grmeka, ki je s svojim dosedanjim delom pokazal velik posluh za Kras ter čut za dokumentarni film. Logistično organizacijski del pa smo v tandemu z Brankom izpeljali s Pepo s Krasa. Zgodbo praznika pripovedujejo ključni akterji, sodelujoči ponudniki, strokovnjaki, društva, posamezniki ter podporniki ter sponzorji, ki so v vseh teh letih sooblikovali in soustvarjali Praznik terana in pršuta. V dokumentarec so vključeni arhivski video, foto in avdio spomini, zato bo to tudi pomemben dokument Praznika terana in pršuta ter njegovega razvoja skozi leta. Dokumentarni film je dolg 50 minut. Premiera filma je bila izvedena v Kosovelovem domu v Sežani kot samostojna promocijska prireditev.
Dokumentarni film Beograd – vinjete Slovencev predstavlja slovenske spomine v Beogradu. Tam smo Slovenci pustili viden pečat na različnih področjih, zlasti pa v kulturi in umetnosti, s čimer smo se trajno zapisali v zgodovino nekdanje skupne prestolnice. Med izstopajočimi spomeniki so cerkev sv. Antona Padovanskega arhitekta Jožeta Plečnika, kiparski opus Lojzeta Dolinarja, mozaik Sutjeska slikarja Marija Preglja v Palači Srbija in most na Adi arhitekta Petra Gabrijelčiča, režiser Bojan Stupica pa je utemeljil in ključno zaznamoval zgodovino Jugoslovanskega dramskega gledališča. O teh in še drugih zgodovinskih delih so spregovorili srbski strokovnjaki, ki predstavljajo drugačen pogled na delo Slovencev v Beogradu. V filmu so predstavljeni tudi beograjsko Društvo Slovencev Sava in štirje Slovenci, ki v mestu danes živijo in ustvarjajo: nadškof Stanislav Hočevar, profesorica slovenščine Maja Đukanović, fotografinja Irena Herak in filmska maskerka Tina Šubic Dodočić. Scenarist filma je Andrej Doblehar, režiser Boštjan Vrhovec.
Na robu tivolskega parka so leta 1909 odprli Hotel Tivoli. Prijelo se ga je ime gostišča, ki je prej stalo na tem mestu: Švicarija. Umetniki so ga hitro sprejeli za svojega; nekaj mesecev je v njem bival tudi Ivan Cankar in v Kmečki sobi se je srečevala slovenska boema. Četrt stoletja pozneje hotelu ni več šlo dobro in mestna občina je vanj naselila ruske izseljence. Hotelske sobe so spremenili v socialna stanovanja in stavbi so rekli tudi ščurkov grad. Visoki prostori pritličja so bili zanimivi za kiparje in med prvimi si je tu našel prostore Ivan Zajec, za njim Zdenko Kalin in Karel Putrih. Ko so bili prostori še temačni in je bila stavba skrita nekje na koncu Tivolija, so tu ustvarjali Jakov Brdar, Dragica Čadež, Drago in Dušan Tršar, Lujo Vodopivec, Sergej Kapus … Švicarijo upravičeno imenujemo zibelka slovenskega kiparstva. Dobro stoletje po nastanku je stavba po temeljiti in vzorni prenovi spremenjena v Ustvarjalni center Švicarija. Arhitektka Maruša Zorec je želela oživiti patino in dušo stavbe. Restavratorji so poskušali ohraniti in pokazati stropne poslikave, les v kavarniški dvorani je ostal skoraj nedotaknjen. V Švicariji je nekaj časa ustvarjal tudi Stojan Batič, zato so v enega izmed prostorov preselili njegov atelje – z vsemi slikami, knjigami, fotografijami v predalu … in starim radiem, ki še vedno igra. Tu so umetniški ateljeji, vse leto se vrstijo kulturni dogodki, dvorana v pritličju pa je spet namenjena gostinstvu. Po prenovi so v Ustvarjalnem centru Švicarija ateljeje zasedli Silvester Plotajs Sicoe, Zora Stančič, Damijan Kracina, Miha Štrukelj, Silvan Omerzu, Tanja Pak in drugi sodobni umetniki. Tivoli in Švicarija sta navdih za njihova dela. V filmu se dokumentarni posnetki iz minulih desetletij prepletajo s pričevanji nekdanjih stanovalcev, potomcev izseljencev, predvsem pa umetnikov. Vstopamo v ateljeje slikarjev in kiparjev, ki danes gostujejo v Švicariji. Stavba pripoveduje svojo zgodbo. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović
V gradu Cmurek ob avstrijski meji domuje v prostorih nekdanje norišnice Muzej norosti. Kraj, ki ga ni, na pol poti med Dunajem in Trstom, je z nenavadnimi zgodbami pritegnil etnologe, literate in glasbene skupine. Pod gradom teče Mura, ki ločuje pokrajini, je obenem meja med narodoma in jezikovna meja. Meje si postavljamo tudi sami: med ’normalnimi’ in drugimi, ki so jim prilepili nalepko ’norosti’, ’motenosti’, ’defektnosti’, ’neprilagojenosti’. Po drugi svetovni vojni je bil v gradu Dom onemoglih, nato Dom za duševno defektne. Ko so enoto Socialno varstvenega zavoda Hrastovec leta 2004 zaprli, oskrbovance pa preselili, je nastala tišina. Sosedje so se začeli zavedati, da so zgodbe gradu, usode varovancev, pripovedi zaposlenih, medicinska oprema ter osebni predmeti, ki so ostali v gradu, pomembna, čeprav težavna dediščina. Posamezniki z obeh strani meje,iz Zavoda Muzej norosti opozarjajo na nedopustnost obstoja totalnih institucij. Naša država je med najbolj institucionaliziranimi državami na svetu, v velikih socialnovarstvenih zavodih prebiva 4000 ljudi. Ti kraji so mitološki kraj slovenske literature. V noveli Smrt pri Mariji Snežni je Drago Jančar osrednji lik povzel po ruskem zdravniku Sergeju Kapralovu, ki se je med obema vojnama naselil v gradu Novi Kinek na Tratah. Tone Partljič v dveh romanih, Grob pri Mariji Snežni in Pri Mariji Snežni zvoni, pronicljivo riše te kraje skozi različne države in režime. Na Tratah je rojen pesnik in igralec Tone Kuntner, tu je odraščal Zlatko Zajc. V študiji Trate vaše in naše mladosti antropologa Rajka Muršiča osrednje mesto zavzema Mladinski klub Trate, Disco Fotogrupe M. Veljal je za najboljši alternativni rock klub v Jugoslaviji. Trate so bile v vseh obdobjih odprte do drugačnih in svobodomiselnih. In to je nit, ki povezuje te le navidezno različne pripovedi. scenarist, režiser in montažer: Amir Muratović direktor fotografije: Bernard Perme avtorja glasbe: Ana Kravanja in Samo Kutin
Tržaški zaliv je bil skozi burno zgodovinsko dogajanje od nekdaj prepihu in tako se je oblikovala tudi usoda tam naseljenih Slovencev. Oddaja Za vedno tu, Slovenci med Krasom in morjem predstavlja kraje ob obali Tržaškega zaliva, kjer že od nekdaj sobivajo Slovenci in Italijani. Ob prikazu zgodovine in sedanjosti išče odgovore na vprašanja kako tržaški Slovenci ohranjajo narodno samobitnost, kaj jih zavezuje, da ohranjajo svoje korenine na tem ozemlju in od kod črpajo moč za negovanje slovenske besede in kulture. Tržaški zaliv je bil skozi zgodovino prizorišče burnih dogodkov in ob tem se je oblikovala tudi usoda tržaških Slovencev, ki so se tradicionalno ukvarjali z ribištvom, vinarstvom in oljkarstvom. Poleg ribiškega muzeja v Križu in Kraške hiše v Repnu je v oddaji predstavljen tudi muzej v Škednju, posvečen krušaricam. Na poti ob obali Tržaškega zaliva od Štivana do Škednja spoznamo zadnjega slovenskega ribiča iz Repna Aleša Grilanca. Marko Tavčar izčrpno opiše življenje in položaj Slovencev v Devinu in Štivanu. Več kot tisočletno tradicijo ribištva, ki je značilna samo za Slovence v teh krajih, predstavijo Franco Cossutta, Bruno Volpi Lisjak in Ladi Gruden. Člana društva Prosekar Alessio Štoka in Miloš Škabar sta med vinarji, ki se lotevajo novih izzivov, Boris Pangerc pa razkaže svoj oljčnik, ki ga obdeluje s posebno ljubeznijo. Scenaristka in režiserka Magda Lapajne, avtor glasbe Aldo Kumar, direktor fotografije Artur Rutar, montažerka Sabina Černe, grafični oblikovalec Robert Kenda, kolorist Tomaž Hajdarevič, zvokovna obdelava Robert Sršen.
Porabje je zgornji del Prekmurja na Madžarskem, sredi panonskih rek pa ga označujeta tipična pokrajina in življenje porabskih Slovencev. Prekmurje se začne, ko prečkamo reko Muro, kje pa se konča? Na reki Rabi. To malo znano dejstvo so avtorji dokumentarnega filma predstavili skozi zgodovino, kulturo in prebivalstvo tega večini Slovencev manj znanega področja. Kljub burnim političnim dogodkom v preteklosti je slovenstvo v teh krajih preživelo vse do danes. K temu so veliko prispevali jezik in kultura, pisatelji, glasbeniki, znanstveniki in umetniki, pa tudi preprosti ljudje, ki so ohranjali domačo tradicijo. Eden od njih je samouki kipar Jurak, ki ga navdihuje značilna panonska krajina, da upodablja bitja nekdanjega morja in ribe današnjih porabskih rek. Slovenstvo na Madžarskem živi tudi ob podpori matičnih slovenskih institucij. V Porabju deluje slovenski dvojezični radio in izhaja časopis Porabje. Pomembna je tudi zveza Slovencev v Porabju, dvojezično osnovno in srednje šolstvo in mnoge kulturne in športne dejavnosti tam živečih Slovencev. V Monoštru je tudi slovenski konzulat. Prihodnost slovenstva in Slovencev v Porabju pa je negotova, saj se je mnogo mladih ljudi preselilo v slovensko Prekmurje. Režiser in scenarist je Aleš Nadai, montažerka pa Alba Korošec.
Pred sto leti je več žensk rodilo deset in več otrok kot pa enega samega, medtem ko se število edink in edincev danes vztrajno povečuje. In to ne samo na Kitajskem, kjer je vrsto let veljala politika enega otroka, temveč tudi na Zahodu, kjer bo vsak četrti otrok odrasel brez bratov in sester. Evropa se stara, živimo v času poudarjenega individualizma in narcisizma, zato je avtorja Žigo Valetiča, ki ima tudi sam izkušnjo edinstva, zanimalo, do kakšne mere so edinci vplivali na podobo današnjega sveta, kje so razlogi, da jih je vedno več in ali dejansko držijo vsi stereotipi o njih. Film nam pokaže šest portretov naključno izbranih posameznic in posameznikov, od otroka do starostnika, o njih pa spregovorijo tudi njihovi starši, prijatelji in ostali sorodniki. Skozi lahkotne družinske orise vidimo, kaj je za edince značilno v različnih življenjskih obdobjih, v partnerstvu, delu in prijateljstvu, kakšna so njihova notranja protislovja, kako gledajo na svet in na medčloveške odnose. Film postreže z nekaj statistike, vendar ne ponuja hitrih zaključkov, temveč odpira polje razmisleka in interpretacijo prepušča gledalkam in gledalcem. Portretiranci prihajajo iz vse Slovenije, večinoma so to ljudje iz »sosednje ulice«, med katerimi se znajdeta tudi mariborska pevka Bilbi ter ljubljanski igralec Demeter Bitenc. Zlasti Bitenc in pa avtorjev ded, ki sta že presegla devetdeset let, nam fenomen edincev osvetlita tudi zgodovinsko, skozi preobrazbe minulega stoletja. Filmska premiera pa je postavljena prav v čas obeleževanje mednarodnega tedna družin.
Zadružni domovi so prostori srečevanj godbenikov in gledaliških skupin, so koncertna prizorišča, kinodvorane, razstavni prostori, spremenjeni so v mladinske centre. Pogosto so v njih knjižnice in celo stanovanja. Še vedno v njih srečamo zadružne trgovine ter skoraj obvezno bife ali gostilno. So pomemben del življenja skupnosti na slovenskem podeželju. Veliko jih je nastalo z udarniškim delom po letu 1948, ko so načrtovali gradnjo 523 zadružnih domov v Sloveniji in jih zares zgradili več kot 300. Marsikateri skladno oblikovan vaški, kulturni, prosvetni, sokolski ali zadružni dom pa je iz obdobja med svetovnima vojnama. Zadružništvo poznamo v Sloveniji že 150 let, ponekod po svetu je bolj razširjeno in je dober model za boj manjših skupnosti proti velikim korporacijam. Arhitekta Blaž Babnik Romaniuk in Rastko Pečar ter umetnostni zgodovinarki Martina Malešič in Asta Vrečko so pripravili obsežno raziskavo o zgodovini in stanju zadružnih domov v Sloveniji. Projekt Skupno v skupnosti − sedemdeset let zadružnih domov kot družbene infrastrukture so leta 2021 predstavili na Arhitekturnem bienalu v Benetkah. Tudi po razstavnem projektu so vključeni v razmišljanja o prihodnosti posameznih domov. Predlagajo idejne rešitve in projekte za obnovo, z delavnicami in pogovori poskušajo ubraniti objekte pred rušenjem ali razprodajo. V filmu se približamo dogajanju v teh zanimivih stavbah. Potujemo po slovenskih pokrajinah, prisostvujemo sestankom, predstavam in veselicam ter druženju vseh, od najstarejših, ki se še spominjajo gradnje zadružnih domov, do najmlajših, ki imajo v dvorani plesne tečaje. Predmeja, Zadvor, Povir, Komen, Sovodenj, Žiri, Zadobrova, Dobrova, Cven, Dobrovo, Višnjevik, Hum, Fojana, Cerovo, Savlje, Kleče, Marezige, Krištanci, Bistrica ob Sotli, Kobilje, Bizovik, Branik in Bertoki so posamezne postaje tega filmskega popotovanja. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor glasbe Janez Dovč.
Ivan Vurnik je ob Fabianiju in Plečniku eden od velike trojice arhitektov, ki so postavili temelj sodobne slovenske arhitekture. Ti trije veliki arhitekti so zaznamovali svoj in naš historični čas in življenjski prostor. Zametek vsega modernega v arhitekturi je k nam z Dunaja prinesel Maks Fabiani. Jože Plečnik, najznamenitejši predstavnik historične arhitekture in začetnik moderne stavbarske arhitekture pri nas, je objekte obogatil z regionalnimi izraznimi elementi. Ivan Vurnik pa je v dvajsetih letih 20. stoletja iskal slovensko nacionalno umetnost. Po tem romantičnem poskusu je v tridesetih letih 20. stoletja postal vnet zagovornik funkcionalizma in je naredil prve načrte socialne arhitekture pri nas. V nečem pa je bil Ivan Vurnik povsem drugačen od svojih dveh poklicnih kolegov. Fabiani in Plečnik sta živela večji del samsko, asketsko življenje. Vurnikovo življenje pa je bilo burno, zaznamovano tudi z družinsko tragedijo. Njegova žena in tovarišica v umetnosti je bila slikarka Helena Kottler. Sobivanje slikarke in arhitekta se jasno kaže v njunih skupnih delih. Tako imenovani Gesamtkunst v zgodovini umetnosti ni nekaj posebnega, redkost pa je umetniško sodelovanje dveh zakoncev, ki sta zavezana različnima vrstama umetnosti. Ob skupnem delu Ivana in Helene se porajata dve vprašanji: kako je intimni partnerski odnos vplival na njuno strokovno in umetniško sodelovanje ter kako so tragični in usodni dogodki zarezali v delo obeh? Dokumentarno igrani film ISKALCA skuša prikazati vsaj del tega zanimivega intimnega in umetniškega sobivanja, ki ne more biti nikoli v celoti pojasnjeno. Scenarij in režija sta delo Alme Lapajne.
Neveljaven email naslov
