Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Film o vlogi in vplivu Ivana Krambergerja, dobrega človeka iz Negove, na osamosvojitev Slovenije. Film, dvojni portret Ivana Krambergerja, sina in očeta, v žanru raziskovalnega dosjeja, raziskuje vpliv in vlogo Ivana Krambergerja (očeta) na osamosvojitvene procese v Sloveniji, ki jih Ivan Kramberger (sin) raziskuje pred kamero za magistrsko nalogo s pomočjo intervjujev in z ogledovanjem bogatega arhivskega gradiva. Intervjuva slovenske osamosvojitelje – politike prve slovenske vlade 1990–1992, zgodovinarje, novinarje, očetove sodelavce in sopotnike ter družino. Za očeta se je življenjska pot končala 7. junija 1992 kot prvi politični umor v osamosvojitveni Sloveniji; sin je bil star šest let. To je zgodba sina v iskanju resnice o očetu, ki traja trideset let. Scenarij Ivan Kramberger ml. in Maja Weiss, režija Maja Weiss.
V odmevu nekega stranišča je dokumentarna zgodba o zvoku, ki ga je spomladi 1973 v stanovanju Tomaža Pengova na Prešernovi 1 v Ljubljani posnel snemalnik Aca Razbornika. Ti posnetki so postali Odpotovanja, skrivnostni in prvi neodvisni LP album v nekdanji Jugoslaviji. Vznemirljivo zgodbo razkrivajo ekskluzivni videoposnetki, najdene fotografije, predmeti, ter seveda prijateljice in prijatelji, ki so 23-letnega Pengova odvedli na razburljivo pot načrtovanja, snemanja, oblikovanja in promocije albuma, ki je takoj po izidu postal kultni in iskani diamant takratne popkulturne underground scene. Zgodba pa se z izidom albuma ne konča. Tam se plošča šele obrne.
Dokumentarni film o poslednjih še živečih žrtvah nacističnega rasnega eksperimenta. Leta 1942 je bilo okrog trideset „rasno ustreznih“ slovenskih otrok vključenih v zloglasni nacistični program Lebensborn, ki ga je zasnoval Heinrich Himmler in je bil namenjen širitvi arijske rase. Program je bil sprva zastavljen kot mreža materinskih domov in porodnišnic, v katerih so se lahko rodili rasno ustrezni nezakonski otroci, pozneje pa so se vanj stekali nasilno ukradeni dojenčki, ki jih je okupatorska vojska, po dekretu idejnega vodje, ugrabljala na Poljskem, Češkoslovaškem, v Ukrajini in tudi v Sloveniji, na Spodnjem Štajerskem. Večina teh otrok je bila oddana v posvojitev nemškim parom, ki so bili vsaj na videz zvesti nacističnemu režimu. Film pripoveduje zgodbo štirih slovenskih otrok Lebensborna: Ingrid von Oelhafen iz Nemčije, Hayma Henryja Hayderja iz Kostarike, Franca Zagožna iz Belgije in Ivana Acmana iz Slovenije. Protagonisti so poslednji pričevalci tega grozljivega rasnega eksperimenta, za katerega odgovorni niso bili nikoli kaznovani. Vsak izmed pričevalcev deli izkušnjo odkrivanja resnice o svojem poreklu, sprejemanju te resnice ter iskanju pomiritve. Skozi njihove portrete film opozarja na podobne grozote, ki se v tem zgodovinskem trenutku, ob našem nemočnem opazovanju, dogajajo v Ukrajini.
Glasbeno-dokumentarni film o skupini petih gimnazijcev iz Kopra, ki so v poznih 60. letih kot Kameleoni obnoreli Jugoslavijo. Kljub peščici lastnih avtorskih skladb, so polnili dvorane in nogometne stadione z več 10.000 obiskovalci. V Ljubljani so otvorili Gospodarsko razstavišče in Halo Tivoli. Postavili so temelje jugoslovanski glasbeni industriji. Imeli so celostno podobo, čevljarje, krojače, klube oboževalk, na koncertih pa jih je spremljala menedžerka in koncertna ekipa. Leta 1968 so nastopili v največji evropski diskoteki Piper Club v Milanu, kjer so igrali ob Jimiju Hendrixu in Joan Baez. Njihovi posnetki so takrat prišli celo do Beatlesov. Konec leta 1969 so dopolnili 18 let, z Boštjanom Hladnikom so posneli kultni film Sončni krik, nato pa so jih vpoklicali k vojakom in skupina je razpadla. Kameleoni so priprli jugoslovansko železno zaveso in se celotni generaciji pomagali osvoboditi spon idejnega in kulturnega povojnega monumentalizma.
Stoletja se je zasavska dolina razvijala na plečih rudarjev. V srcu rudarskih revirjev ima svoj dom tudi glasbena skupina Orlek. Ime so si nadeli po hribu Orlek na obrobju Zagorja, kjer vadijo že 30 let. Skoraj vseh devet članov skupine je potomcev rudarjev, duša Orlekov – Vlado Poredoš pa je v Zagorje priženjeni Prekmurec. Morda je ravno zato opazil in čutno ubesedil težaški vsakdan zasavskega delavskega razreda. Ena najlepših pesmi vseh časov, posvečena knapom, je njihova Adijo, knapi. Skozi film se z glasbo Orekov prepletajo trpki, a z obešenjaškim humorjem prežeti spomini nekdanjega rudarja Jožeta Potokarja – Cvrča, ki svoje rudarske preteklosti ne bi spremenil za nobeno ceno: »Knapovšna je knapovšna – ni ti dala nč, dala ti je pa vse. Nardila te je človeka.« In res je – solidarnost se je rodila med rudarji. Izrazit občutek za sočloveka in kritičen pogled na družbeno dogajanje veje tudi iz prepoznavnih Zasavcev, katerih skupni imenovalec so rudarske korenine in sodelovanje z Orleki: režiser in animator Dušan Kastelic, plesni koreograf Branko Potočan, zasedba Koala Voice … Socialno občutljiva in angažirana besedila na eni strani ter živahen folk rock, katerega glavni sestavini sta virtuozna harmonika in udarna pihalna sekcija na drugi, zrcalijo vso kompleksnost življenja v Zasavju. Brezkompromisni in neposredni – ljudski Orleki so tragiko in bolečino zasavskih rudarjev prelili v glasbo, ki so jo ponesli v svet; devetčlanska zasedba iz Zagorja se je z instrumenti podala po skoraj vseh celinah sveta. V 30-letni karieri so osvojili srca koncertnih navdušencev od ZDA in Južne Amerike prek Evrope in Rusije do Kitajske ter celo Avstralije in Nove Zelandije, pri tem pa srčni Zasavci ne delajo razlik med koncerti v velikih dvoranah in spontanimi uličnimi nastopi. Gre za pristnost, ki prepriča.
V svetu, kjer se komunikacija vse bolj odvija za ekrani, spletno nasilje postaja neviden, a vseprisoten problem. Po poteh spletnega nasilja je dokumentarni film, ki odpira prostor za razmislek in ponuja odgovore na ključna vprašanja: Kako globoko sega spletno nasilje? Kakšne posledice pušča? In najpomembnejše – kako ga lahko preprečimo? Film sledi dvema najstnikoma, ki skozi pogovore z vrhunskimi strokovnjaki raziskujeta digitalne pasti, psihološko ozadje nasilja ter načine, kako vzpostaviti varnejše spletno okolje. Brez moraliziranja in senzacionalizma film osvetli vlogo posameznika, šol, staršev in družbe pri soočanju s to vedno bolj perečo problematiko. To ni le film o nevarnostih digitalnega sveta – je klic k razmisleku in odgovornemu ravnanju v dobi, kjer besede lahko ranijo enako kot dejanja.
Kaj danes, po petih letih od začetka pandemije novega koronavirusa vemo o bolezni in virusu? Kakšne so posledice dolgega covida, ki je danes pereč problem, ker zanj nimamo zdravila? Kaj smo se naučili iz pretekle pandemije – nam bo to pomagalo, ko pride spet nova? Nastopajo bolnica, ki je pred tremi leti prebolela hudo obliko covida, bila trideset dni v komi in še danes čuti posledice bolezni, petintridesetletik, ki bi moral prekipevati od energije, pa je zaradi dve leti trajajočega dolgega covida postal ujetnik svojega telesa ter prof. dr. Alojz Ihan, prof. dr. Janez Tomažič in prof. dr. Roman Jerala.
Po vsem svetu je več kot 300 Bachovih zborov in Bachovih ansamblov. Dokumentarni film razkriva, kaj navdušenci nad Bachovo glasbo iščejo in najdejo v skladateljevi glasbi in kaj jih povezuje. Ustvarjalci filma so se podali na šest celin - na Japonsko, v Paragvaj, ZDA, Malezijo, Južno Afriko, Avstralijo in Švico ter razkrili fascinacijo nad glasbo slavnega nemškega skladatelja, ki presega meje, kulture in vere. Dokumentarni film o ljudeh, vrednotah in kulturah ter glasbi in magiji Johanna Sebastiana Bacha, ki deluje po vsem svetu. LIVING BACH/Nemčija 2023/ scenarij in režija Anna Schmidt
Slovensko arhitekturo sta zaznamovala Plečnik in Vurnik. Njunima vlogama se približujeta Viktor Markelj in Marjan Pipenbaher iz Slovenske Bistrice. Nista arhitekta, pač pa projektanta mostov in viaduktov. Za seboj imata bogato inženirsko in mostograditeljsko kariero, podpisala sta se pod dvesto uresničenih in večkrat na natečajih nagrajenih projektov. Njuni mostovi premoščajo reke tudi v tujini, v Izraelu, Turčiji, Nemčiji, Srbiji, na Hrvaškem, Poljskem in Maleziji. Po njuni zaslugi je Maribor postal zibelka mostograditeljstva v Sloveniji in Evropi. Projektanta v filmu povesta, da najprej skleneta pogodbe z bregovi rek, šele potem z investitorjem. Dokumentarni film z naslovom Mostovi na sliki neba pripoveduje zgodbo o velikem uspehu. Scenarij Zdenko Kodrič, režija Boris Jurjaševič.
Slovensko narodno gledališče Drama Ljubljana je osrednja gledališka ustanova. Ponuja klasično, sodobno, eksperimentalno produkcijo. V letu 2024 se je Drama preselila iz domače hiše na Erjavčevi cesti 1, ki je potrebna korenite obnove, v začasne prostore na Litostrojski 56. Selitve nikoli niso preproste in nas tudi ne puščajo malodušnih. Ob slovesu občutimo dvom, skrb in morda žalost. Vsako gledališče pripada igralcem in tako je že od starega veka naprej. Dokumentarni film Hrup za kulisami je preplet kratkih zgodb igralcev SNG Drama Ljubljana, ki se spominjajo, snujejo, izrekajo, občutijo in predvsem ljubijo igro kot ljubijo gledališče. Odrske deske jim pomenijo življenje, za gledalce pa so to zadnji prostori resnice. Igralske garderobe so samostanske celice in predstave na odru skupni rituali. V dokumentarcu so predstavljeni posnetki štirih premier iz leta 2024. Trinajst igralk in igralcev pa je osrednjih protagonistov, ki so hkrati tako blizu in tako daleč: Silva Čušin, Igor Samobor, Polona Juh, Barbara Cerar, Branko Šturbej, Bojan Emeršič, Tina Vrbnjak, Nina Ivanišin, Marko Mandić, Boris Mihalj, Timon Šturbej, Ivo Ban in Polona Vetrih. Direktor fotografije in snemalec je Bernard Perme, oblikovalec glasbe Blaž Šivic, mojster montažer Zlatjan Čučkov, producentka filma Tina Rakoše in režiserka mag. Alma Lapajne.
Pust ima v Benečiji in njenih Nediških dolinah poseben pomen. Kot opozarjajo etnologi, pustovanje izvira iz poganskih časov, ko so prebivalci z obredjem preganjali zimo in slovesno klicali prihod pomladi — skupaj so prehajali iz temine v svetlobo, iz mrtvila zime v rojstvo novega cikla obnovljenega življenja. Danes pa pustovanje, zaradi izpraznjevanja tukajšnjih dolin, nosi še globlji pomen: vasi, kjer tradicijo pusta še ohranjajo, se vsako leto vsaj za trenutek napolnijo z življenjem. Ena izmed vasi, kjer je pustna tradicija še kako živa, je vas Ronac -Ruonac v lokalnem narečju-, ki leži v občini Podbonesec. V oddaji "Pust iz Ruonca" boste lahko preko pričevanj lokalnih poznavalcev pusta izvedeli nekaj več o njihovi tradiciji pustovanja, maskah, specifičnih ritualih ter obrti izdelovanja tradicionalnih mask, ki domujejo v tej idilični vasi. Realizacija Video pro.
Zgodovino Narodne in univerzitetne knjižnice so zaznamovale tri nesreče: dva požara in potres. Prvo zbirko so obsegale knjige jezuitskega kolegija, ki so jih ravno začeli popisovati, ko je leta 1774 knjižnica pogorela. Ohranilo se je zgolj 637 knjig. Sto let so knjige hranili v ljubljanskem Liceju, dokler stavbe po velikonočnem potresu niso podrli. V začetku leta 1944, tri leta po selitvi v Plečnikovo palačo na Turjaški ulici, pa je na veliko čitalnico padlo poštno letalo. Takrat je zgorelo več kot 40.000 knjig. Veliko čitalnico vsakodnevno obiskujejo študentje, ki jim mogočen prostor nudi nenavaden mir, drugim obiskovalcem pa po zaslugi obveznih izvodov omogoča vpogled v skoraj vse, kar je bilo natisnjeno na ozem-lju današnje Slovenije ali v slovenskem jeziku. Skladišče na obrobju Ljubljane hrani 35 kilometrov tekočih polic gradiva. To niso le knjige, NUK z enako skrbnostjo hrani notne zapise, glasbene posnetke na kasetah in zgoš-čenkah, filme na videokasetah in DVD-jih, atlase in zemljevide, fotografije, ilustracije, plakate, kole-darje, letake, telefonske imenike, stripe, listke iz časa Osvobodilne fronte in nedavnih protestov. Na strež-nikih arhivirajo slovenske spletne strani. Prebiramo lahko nekoč prepovedano gradivo, ki je bilo z oznako D-fond zaklenjeno v omari direktorjeve pisarne. Najbolj dragocene knjige pa hranijo v trezorju, za kovin-skimi vrati, varovanimi s šifrirano ključavnico. Knjižničarji se dogovarjajo s pomembnimi avtorji ali njiho-vimi dediči in s posebno strastjo pridobivajo literarno zapuščino. Rokopisna zbirka se bogati z rokopisi, ko-respondenco, krtačnimi odtisi in nenavadnimi osebnimi predmeti. Dokumentarni film nevsiljivo spremlja življenje knjižnice in pripoveduje zgodbe izjemnih predmetov, ki jih hrani. V zvočni podobi filma pa nas knjige kličejo k branju – v interpretaciji Študentskega pevskega zbora Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Režiser in scenarist je Amir Muratović, direktor fotografije Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov.
Neveljaven email naslov
