Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z dokumentarnim filmom Ars vstopamo v svet radijske ustvarjalnosti in spremljamo nastajanje radijskega umetniškega programa. Tretji program Radia Slovenija, Program Ars, se je v šestih desetletjih prelevil v eno največjih kulturnih institucij v Sloveniji. V tem nenavadnem portretu medija nevsiljivo spremljamo delo novinarjev in urednikov od prvih zamisli in načrtovanja programa, pisanja vsebine, snemanja intervjujev na terenu in studijskega snemanja do obdelave posnetkov in predvajanja programa. Televizijska ekipa se je pridružila radijskim delavcem tudi pri snemanju džezovskih koncertov v Cukrarni in Drami ter simfoničnega koncerta v Cankarjevem domu. Za Program Ars je značilen umirjen slog sporočanja, tehtne vsebine pa se izmenjujejo z daljšimi glasbenimi deli. Na radiu posebno pozornost posvečajo slovenskemu jeziku, za kar skrbijo fonetiki, lektorji in lektorice, predvsem pa vsebini. V kritiških besedilih spremljajo novosti na našem knjižnem trgu, v literarnih oddajah pa prinašajo zborno brana in pogosto dramatizirana besedila iz zakladnice domače in svetovne literature. Z oddajami Programa Ars se podajajo na gledališke, operne in baletne odre, med likovne in filmske ustvarjalce. Oddaja Gremo v kino je ena najstarejših oddaj Radia Slovenija. Ars pa ne spremlja zgolj umetnostnega dogajanja; polemično se odziva na vsa področja našega bivanja in udejstvovanja. V Programu Ars sodelujejo vrhunski dramski igralci, dramaturgi, režiserji in glasbeni opremljevalci. Slovenski radio se lahko pohvali s številnimi nagradami z evropskih festivalov. V mednarodnem projektu B-Air je radijske ustvarjalce med drugim zanimalo, kako glasove doživljajo dojenčki od svojega prvega dne. Na Arsu dobijo prostor radijske zvrsti, ki jih v drugih medijih redko slišimo. Režiser in scenarist filma je Amir Muratović, direktorja fotografije Vid Osredkar in Jure Nemec, montažer Andrej Modic.
Dokumentarni film Čebelice in rožice raziskuje področje spolne vzgoje v Sloveniji. Različni strokovnjaki nas seznanijo z definicijo spolnosti in nam predstavijo zgodovino spolne vzgoje na našem območju. Ob tem pojasnijo najnujnejše težave in predloge za izboljšanje stanje. Film bogatijo animacije, glasba, primeri dobre prakse in mnenja dijakov in študentov o pomenu kakovostne spolne vzgoje. Film pa odgovori tudi na ključno vprašanje, zakaj je spolna vzgoja nujna.
Kulturni in umetniški program Televizije Slovenija bo stoto obletnico rojstva Karla Destovnika Kajuha počastil z igrano-dokumentarnim filmom Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića. Trinajstega decembra bo minilo sto let od rojstva Karla Destovnika - Kajuha (1922–1944), pesnika, človekoljuba, partizana in narodnega heroja. Ob tej priložnosti je nastal igrano-dokumentarni film Samo en cvet avtorja Zvezdana Martića, ki v filmu sporoča, da so Kajuhove pesmi ljubezni in upora še vedno žive in pomembne tudi sto let po njegovem rojstvu. Avtor filma Zvezdan Martić je pred premiero filma na TV SLO 1 povedal: »Gre za moj daleč najbolj čustven dokumentarni film. Pa ne samo zaradi Kajuhove tragične življenjske usode. Ob vsaki pesmi in vsakem človeku, ki je govoril o njem ali recitiral njegove pesmi, je imel kdo izmed nas solzo v očesu. Najbolj pa sem zadovoljen, da sem pridobil zaupanje hčerk Brine in Silve. Tako blizu Kajuhu nismo bili še nikoli.« V filmu Samo en cvet je predstavljen nastanek Kajuhove pesniške zbirke Pesmi, edine, ki je izšla za njegovega kratkega življenja. Medtem ko je bil v partizanih vodja kulturniške skupine XIV. divizije, je v nemogočih razmerah sredi notranjskih gozdov nastala zbirka, ki jo je Kajuh narekoval po spominu. V filmu se prepletata dve rdeči niti; Kajuhova partizanska zgodba in zgodba o skupini mladih na pohodu po poteh XIV. divizije. Vizualno gre za menjavo črno-belih fotografij Kajuha in XIV. divizije ter barvnih posnetkov današnje pokrajine ob poti XIV. divizije, po kateri hodi skupina mladih, podobna kulturniški skupini divizije. Podobe znanih krajev se tako prelivajo iz črno-belih v barvne. Kajuhove sanje o lepši prihodnosti, ki vejejo iz številnih njegovih pesmi, se materializirajo ob pomoči mladih na pohodu. Poseben čar dajejo filmu pričevanja zadnjega še živega borca XIV. divizije. Kajuhovo življenje sta zaznamovali dve ženski, velika ljubezen iz obdobja ilegale v Ljubljani Silva in članica kulturniške skupine, soborka Brina. V filmu nastopita hčerki obeh in delita z nami spomine svojih mam na Kajuha. Ker so v njegovem rojstnem kraju Šoštanju leto 2022 posvetili spominu na Kajuha, se v filmu pojavijo številni njegovi sokrajani, ki so vse leto vsako soboto pred Kajuhovim spomenikom recitirali njegove pesmi.
Nevzgojeni, divji, neukrotljivi, neubogljivi, neprilagojeni – s takimi pridevniki so pogosto označeni otroci, ki ne zmorejo biti pri miru in ostati zbrani. Gre za otroke, ki imajo ADHD. S to motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo živi osnovnošolec Jon, ki mu kljub težavam ne manjka iskrivosti in humorja. 30-letni Matic pa se je, potem ko je dosegel dno, usmeril v pomoč otrokom. Film odpira vrata v Jonov in Matičev vsakdan, del katerega so seveda družina in prijatelji. Tudi zanje je ADHD velik izziv. Scenaristka: Milica Prešeren, režiser: Primož Meško.
Albanska sonatina je zgodba o bivanju slovenskega skladatelja, dirigenta, pianista in aranžerja v Albaniji leta 1947. Bojan Adamič je po vojni počel tisto, o čemer je sanjal kot partizan, skladal in igral je jazz. V državi, kjer je bil moto »delu čast in oblast«, je bila t. i. kapitalistična ameriška glasba moteča. Tako so jazzista Bojana Adamiča, ki je bil preveč »napredno« usmerjen in jih je motil pri gradnji v revolucionarne pesmi odete države, poslali na kulturniško misijo v Albanijo. Tam naj bi maestro Bojan ustanovil orkester in glasbenike učil ustvarjati priredbe, komponirati in igrati. Ko je prišel v Tirano, je doživel kulturni in civilizacijski šok, obenem pa našel velik zaklad v tamkajšnji glasbi in folklori. Tam je napisal tudi prvo umetno skladbo Sonatino, ki jo je Simfonični orkester RTV Slovenija zaigral prav za namen dokumentarnega filma. Hči Bojana Adamiča, Alenka Adamič, je bila neizmeren vir informacij in raziskovalka očetovega dela v Albaniji, medtem ko je akademik prof. dr. Vasil S. Tole o mojstrovem delu v Albaniji napisal knjigo. Film je nastal iz dokumentarnega gradiva, ki ga doslej še ni nihče objavil, zaradi zelo nizkega proračuna smo v Albaniji snemali le dobre tri dni, vendar je nastala zgodba o tem, kaj lahko vznesen ljubitelj glasbe naredi v dobrih treh mesecih v deželi, v kateri je prvič. To je zgodba o povojnih krivicah, ki pa so v tem primeru posledično prinesle veliko dobrega za obe strani, tako za Albanijo kot za Slovenijo.
Dokumentarni film, ki je nastal po scenariju Andreja Dobleharja in v režiji Boštjana Vrhovca, je bil že od samega začetka zasnovan za predvajanje ob dnevu spomina na mrtve. Film je tenkočutno posvečen posebni temi – smrti, ki je v zadnjih desetletjih postala tabu in je odrinjena iz javne zavesti in množičnih medijev. Pobuda za nastanek dokumentarnega filma so bile spremembe obsmrtnih navad in šeg v povezavi s spremenjenim odnosom do smrti, ustvarjalci pa so si v procesu nastajanja filma zastavljali vprašanja, kako doživeti, razumeti in interpretirati smrt. V filmu sodelujejo posamezniki z različnih področij, ki so s temi vprašanji neposredno ali posredno povezani oziroma jih interpretirajo v svojih umetniških delih: zdravstveno osebje, antropologi in etnologi, teologi, dramatiki, pesniki in pisatelji, gledališki režiserji, glasbeniki, ljudje, ki se ukvarjajo s pogrebno tradicijo, in posamezniki, ki imajo osebno izkušnjo smrti. Memento mori predstavlja raznolike poglede na smrt, obsmrtne tradicije in kulturo spomina na mrtve ter jih s pomočjo fotografskih, slikarskih, glasbenih in gledaliških del tudi umetniško interpretira. Vanj je vključeno tudi dokumentarno gradivo različnih strokovnih institucij. Specifična tema je zahtevala poseben pristop pri pripravi snemanja in njegovi realizaciji na terenu. Televizijska ekipa je obiskala tudi institucije, kamor sicer gledalci nimamo vstopa.
Slovensko arhitekturo sta zaznamovala Plečnik in Vurnik. Njunima vlogama se približujeta Viktor Markelj in Marjan Pipenbaher iz Slovenske Bistrice. Nista arhitekta, pač pa projektanta mostov in viaduktov. Za seboj imata bogato inženirsko in mostograditeljsko kariero, podpisala sta se pod dvesto uresničenih in večkrat na natečajih nagrajenih projektov. Njuni mostovi premoščajo reke tudi v tujini, v Izraelu, Turčiji, Nemčiji, Srbiji, na Hrvaškem, Poljskem in Maleziji. Po njuni zaslugi je Maribor postal zibelka mostograditeljstva v Sloveniji in Evropi. Projektanta v filmu povesta, da najprej skleneta pogodbe z bregovi rek, šele potem z investitorjem. Dokumentarni film z naslovom Mostovi na sliki neba pripoveduje zgodbo o velikem uspehu. Scenarij Zdenko Kodrič, režija Boris Jurjaševič.
Praznik terana in pršuta je največja, najprepoznavnejša ter najstarejša turistična prireditev na Krasu. Avgusta 2020 bi potekala v Dutovljah njena 50. izvedba, ki so jo žal prestavile takratne razmere v državi in svetu. Jubilejni 50. Praznik terana in pršuta je le potekal v letu 2022. Kljub temu pa smo že skoraj tri leta intenzivno pripravljali zbiranje arhiva PTP in njegovo preoblikovanje v dokumentarni film. Branko Može, dolgoletni organizator, podpornik ter promotor Praznika terana in pršuta, je v namen počastitve okrogle obletnice dogodka okoli sebe zbral ekipo, da poiščemo in shranimo spomine, zgodbe in pričevanja ter jih oblikujemo v dokumentarni film. Strokovni del priprave in izvedbe filma smo zaupali ekipi snemalca Saše Grmeka, ki je s svojim dosedanjim delom pokazal velik posluh za Kras ter čut za dokumentarni film. Logistično organizacijski del pa smo v tandemu z Brankom izpeljali s Pepo s Krasa. Zgodbo praznika pripovedujejo ključni akterji, sodelujoči ponudniki, strokovnjaki, društva, posamezniki ter podporniki ter sponzorji, ki so v vseh teh letih sooblikovali in soustvarjali Praznik terana in pršuta. V dokumentarec so vključeni arhivski video, foto in avdio spomini, zato bo to tudi pomemben dokument Praznika terana in pršuta ter njegovega razvoja skozi leta. Dokumentarni film je dolg 50 minut. Premiera filma je bila izvedena v Kosovelovem domu v Sežani kot samostojna promocijska prireditev.
Kako je leta 1971 o znanosti razmišljal akademik Andrej O. Župančič, doktor medicine, redni član SAZU, in kako o znanosti, umetnosti in družbi skozi svoja raziskovalna področja razmišljajo današnji raziskovalci na ZRC SAZU. V dokumentarnem filmu spoznamo prof. dr. Ota Lutharja, direktorja ZRC SAZU, ki se sooči z izjavo akad. Župančiča, da »znanost vodi v propad človeštva«. Akad. Župančič je namreč že tedaj razmišljal proti toku in menil, da bo zaradi naših dejanj človeštvo propadlo, saj uničujemo naravo in s tem sami sebe. Akademik Franci Gabrovšek z Inštituta za raziskovanje krasa pojasni, da je potrebna izjemna pozornost pri varovanju narave, saj onesnaževala s površja prehajajo v kraški svet in lahko onesnažijo pitno vodo – kar polovica prebivalcev dobiva pitno vodo iz kraških vodonosnikov –, ali pa se bodo onesnaževala v kraškem svetu shranila in se vrnila generacijam za nami. Izr. prof. dr. Helena Dobrovoljc z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša odpre vprašanje jezika kot tistega, ki nas opredeljuje in je več kot le sporazumevanje. Pospremi besede Borisa Pahorja iz neobjavljenega intervjuja iz leta 2017 o tem, da je ljubezen do jezika črpal pri materi in prav iz njenih besed spoznaval svet. Vesna Liponik je mlada raziskovalka Filozofskega inštituta, ki v svojem delu prepleta tako znanstveno kot umetniško udejstvovanje. Razmišlja o odnosu med človeškim in živalskim, o tem, kako si živalske vrste podrejamo in izkoriščamo, predvsem v luči globalnega kapitalizma, v katerem smo priča segrevanju planeta, deforestaciji in uničevanju biotske raznovrstnosti. Kam nas bo torej pripeljala znanost? Scenaristka: Katja Stamboldžioski Režiser: Amir Muratović
Družinski dokumentarni film pripoveduje zgodbo dve otrok, petnajstletne Brine in desetletnega Lukca, dveh nadobudnih planincev, ki navdušeno sprejmeta očetov izziv, da bi se skupaj povzpeli na Kilimandžaro. Spremljamo njune enoletne priprave na ta velik podvig, ki pa niso vključevale samo dvigovanja ravni fizične kondicije, temveč so zahtevale tudi učenje zakonitosti obnašanja človeškega telesa na veliki višini in s tem povezane višinske priprave. Njun zaključni vzpon proti zasneženi strehi Afrike, proti znamenitemu vrhu visokem skoraj šest tisoč metrov se je začel ob polnoči, na Božič leta 2019. Film je delo znanega slovenskega alpinista in režiserja Gregorja Kresala, ki se je podpisal tudi pod večkrat nagrajeni film Sfinga.
V svetu zelo uspešna mlada violončelista, Slovenec Luka Šulić in Hrvat Stjepan Hauser, v duetu 2Cellos navdušujeta tudi slovensko občinstvo. Ob nastopu z Eltonom Johnom v Stožicah v Ljubljani sta violončelista Danici Dolinar povedala, kaj doživljata ob tako vratolomnem uspehu, kako je triminutni video na You Tube, ki je dosegal rekordno število ogledov, njuni življenji obrnil na glavo, kako živita dve karieri – v svetu klasične glasbene umetnosti in svetu pop in rockovske glasbe ter kako ustvarjata priredbe. Pogovor se prepleta z njunimi vrhunskimi izvedbami tako klasične kot pop in rockovske glasbe. Avtorica Danica Dolinar, montažer Andrej Modic.
Dokumentarni film o sanjah in realnosti. O gradnji ladij na slovenskih dvoriščih. Kakšno ceno plačujejo tisti, ki so se lotili ultimativnih sanj svoje dobe? Kako se danes spopadajo z zapuščino svojih življenjskih odločitev, težo sanj, ki zdaj, kot kosi betona, ležijo na njihovih dvoriščih? V filmu Betonske sanje se režiser in scenarist Urban Zorko, fasciniran nad ambicijami, ki nas ženejo, poda na krove in vrtove … V življenja tistih, ki so si upali zapluti na pot svojih sanj in se lotili gradnje ene največjih amaterskih ambicij svojega časa - svoje lastne ladje.
Neveljaven email naslov
