Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Po koncu druge svetovne vojne je kraje ob naši zahodni meji za dve leti zasedla zavezniška vojska. Mejni pas je postal znan kot Cona A. Američani, Angleži, Novozelandci, celo Indijci so od Trsta čez Kras do Predela upravljali tako imenovano cono A Morganove linije, preden je mirovna konferenca v Londonu februarja 1947 določila pravo mejo med Italijo in Jugoslavijo. O srečanjih z razsipništvom in demokracijo, o kokakoli in žvečilcih, ki so skupaj z džezom zasedli soško dolino, pripoveduje dokumentarec Nočemo belega kruha! Govori o času prešernega rajanja pa tudi ostrih demonstracij za priključitev k Jugoslaviji in skozi pripovedovanja živih prič ter mladih zgodovinarjev obnovi tisti čas ob izteku druge svetovne vojne, ko so dekleta zvečer plesala swing, ponoči pa pisala po stenah hiš: TUJEGA NOČEMO, SVOJEGA NE DAMO! Dokumentarec Nočemo belega kruha v produkciji Televizije Slovenija in VPK so snemali leta 2009 v zgornji Soški dolini, poleg scenarista Zdravka Duše in režiserke Jasne Hribernik so mu vsebino dali mladi zgodovinarji in starejši pričevalci, ki se še spominjajo časa, ko je bil desni breg Soče pod angloameriško upravo. Razmeroma malo znana dejstva so zanimiva tako z narodnozgodovinskega kot s kulturnega vidika.
Dokumentarni film o specifični skupini prijateljev, ki radi pomislijo tudi na druge. Na tiste, ki imajo v življenju manj kot drugi. »Bejž če vejdš« je skupina prijateljev, ki prihaja iz Pivke in okoliških krajev. Druži jih enak smisel za humor, preživljanje prostega časa, njihova delikatesna značilnost pa je pogled na življenje. V času, ko se zdi, da nas naprej potiska le še razmišljanje o materialnih dobrinah in lastni eksistenci, se oni obračajo k altruizmu, razumevanju stiske in nemoči tistih, ki nimajo. Pomagali so slovenskim družinam, ki so jim naravne katastrofe odnesle imetje, kmalu pa so začeli razmišljati tudi o ljudeh zunaj naših meja.
Afganistan je skrivnostna dežela velikih vojaških konfliktov, ob strani in skrito pa se dogajajo številne tragične zgodbe navadnih ljudi. Afganistan je že stoletje prizorišče rednih krvavih spopadov kot področje bojev za globalni vpliv med svetovnimi velesilami. Začelo se je z vojno z Veliko Britanijo leta 1919 in doseglo vrhunec z rusko – afganistansko vojno konec 70. let, v kateri je umrlo milijon Afganistancev. Sledila je državljanska vojna, padec talibskega režima in invazija zahodnih sil pod vodstvom ZDA. Proti različnim skupinam talibskih upornikov se bojujejo državne sile s podporo mednarodne misije ISAF. Posledica desetletja trajajočega konflikta je, da je Afganistan danes ena najnevarnejših držav na svetu, od koder prihaja na zahod veliko število beguncev in iskalcev azila. Snemalec in avtor dokumentarnih filmov Boštjan Slatenšek, mojster terenskega snemanja v najhujših razmerah, poznavalec te dežele v kateri je prebil tri leta. Tokrat je s svojo kamero ujel tragično zgodbo mlade ženske, ki je v svojem obupu izbrala strahotno metodo, da opozori na svojo stisko – samosežig . Ženske v Afganistanu pogosto postanejo sužnje svojih družin in število samozažigov se je v tej deželi opazno povečalo. Boštjanova kamera je posnela zadnje dve uri njenega življenja v neki afganistanski bolnišnici.
Preplet slepote kot fizične in socialne danosti ter knjige kot nosilke civilizacijskega razvoja in prostora individualne svobode. Zakaj je razmerje do knjig za položaj slepih še posebaj pomembno? Kako dostopajo do jezika, ko je njihov nabor čutnih informacij zožan? Kako deluje njihova domišljija? Kakšna je njihova pisava in kakšne možnosti branja so jim na voljo? Kakšne so njihove knjižnice? Kakšne spremembe prinaša digitalizacija? Preko teh in drugih vznemirljivih vprašanj skuša film reflektirati ovire in možnosti polnopravnega vključevanja stigmatizirane skupine v sodobno informacijsko družbo. Film ob številnih osebnih zgodbah in refleksijah strokovnjakov skuša preplesti številne teme, ki se odpirajo ob preseku dveh pomembnih družbenih kategorij: slepote kot fizične, psihološke in socialne danosti na eni in knjige kot nosilke civilizacijskega razvoja in prostoru individualne svobode na drugi strani. Sledimo opismenjevanju slepih otrok, študiju in vključevanju v svet znanja ter branju kot izkušnji estetskega in avtorefleksije. Film prinaša emancipatorično sporočilo, saj nenehno išče točke in dileme, ki so skupne vsem ljudem, ne glede na rasno, socialno ali kulturno pogojenost. Okularocentričen pogled na svet, ki poudarja dominacijo vida in prosojnosti, se kaže kot nezadosten. Tehnološke spremembe, ki demokratizirajo svet znanja in kulture, so morda le zunanji odraz globljih družbenih sprememb. Scenarij Mitja Čander, režiser Matjaž Latin.
Ob 800-letnici nastanka reda Frančiškovih manjših bratov v italijanskem Assisiju TVS uvršča v program dokumentarni film o zgodovini frančiškanskih redov na Slovenskem. Iz prvotnega reda so skozi stoletja nastali različni cerkveni redovi: minoriti, frančiškani, kapucini, klarise in tretji red. Avtor filma Arne Brejc je izbral osebni pogled predstavnikov teh redov za razkrivanje njihovega odnosa do ustanovitelja reda, Frančiška Asiškega ter pomen in vlogo redov v modernem času. Kdo so ti ljudje in zakaj so se odločili slediti Frančiškovemu nauku? Kako se je danes mogoče zavezati skoraj arhaičnim vrednotam, kot so "pokorščina, čistost in uboštvo"? Zaradi velikanskih razlik med bogastvom in revščino je v 13. stoletju kot odgovor na takšne razmere nastala ena najbolj tolerantnih, miroljubnih in demokratičnih smeri v katoliški cerkvi. Frančišek, sicer sin bogatega trgovca iz Assisija, se je odpovedal zemeljskemu razkošju in bogastvu ter našel odgovor na stiske tedanjega krutega časa v skromnosti, razumevanju in dialogu, kar je njegov nauk ohranilo aktualnega in za ljudi privlačnega še 800 let po njegovem nastanku.
Čas med 1809 do 1814 se v slovenskem zgodovinopisju enotno obravnava kot čas »Ilirskih provinc«! Žal pa zgolj in samo v zgodovinopisju. Pričujoči dokumentarni film ima namen osvetliti razmere, ki vladajo v splošnem poznavanju tega zgodovinskega obdobja naši širši javnosti. Štiri leta, ki so del Slovencev potisnila dobesedno v srž evropske politike, v mnogočem presegajo stoletno stagniranje naroda v okviru »žoltočrne« monarhije. Že sam pretres ob trku dveh civilizacij, bi bil vreden podrobnejšega raziskovanja, kaj šele bolj ali manj intenzivni stiki v obdobju skoraj dvajsetih let. Ni zanemarljivo, da se celotna napoleonska doba v Evropi zaključi prav v Ljubljani. Ljubljanski kongres, kot delitvena bilanca Napoleonove, tako ideje kot države, je simbolni zaključek dobe, ki je v mnogočem oblikovala pogled na svet kot ga razumemo danes. Ilirske province so bile ustanovljene 14.oktobra 1809 na dan, ko je bila v Schonbrunnu pri Dunaju podpisana mirovna pogodba, ko jih je s posebno uredbo ustanovil sam Napoleon. Za Slovence je to »de jure« pomenilo pričetek življenja v treh državah. Ob Ilirskih provincah je vzhodni del naroda ostal v Avstrijskem cesarstvu, skrajno zahodni pa v Italijanskem kraljestvu. Pričujoči dokumentarni film se ne omeji le na prednike živeče v »Iliriji«, kot so tudi imenovali to politično tvorbo, temveč poskuša fragmentarno pokazati tudi vplive na Slovence živeče izven francoske nadvlade. Bolj kot zanimivost je potrebno omeniti, da je Ljubljana bila takrat upravno središče mest, kot so Reka, Zadar in celo Dubrovnik, resnično pa so pomembne gospodarske in politične razmere tedanjega časa. Ob takšnem zgodovinskem pregledu, pa ne smemo pozabiti na današnjo perspektivo prelomnih časov. »Potrebujem enoten evropski zakon, eno evropsko kasacijsko sodišče, enoten denar, enotno mero za težo in za vse drugo, potrebujem iste zakone za vso Evropo. Iz vseh narodov hočem narediti enega samega« Tako je svojemu notranjemu ministru Foucheju govoril cesar Napoleon. Sicer ne prvič v novejši zgodovini, je bila jasno izražena misel o združeni Evropi, vsekakor pa je bila prvič v novejši zgodovini, ta misel tudi udejanjena. Če pogledamo z današnje perspektive, Napoleonovo Cesarstvo, z izjemo Anglije, skoraj natančno prekriva bodoči teritorij združene Evrope. Seveda ima primerjava med stanjem izpred dveh stoletij ter današnjim političnim trenutkom nekaj resnih pomanjkljivosti-recimo da je bil Napoleon hegemon in tiran, nova Evropa pa naj bi se združila na demokratskih osnovah. Če torej grobo predpostavimo, da je bila Napoleonova Evropa model za današnje združevanje, moramo presenetljivo ugotoviti, da smo bili Slovenci del tedanje Evrope. Napoleonova Evropa pa je imela eno pomanjkljivost. Sesula se je kot hišica iz kart.
Neveljaven email naslov
