Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Portret arhitekta Vojteha Ravnikarja osvetljuje ključna obdobja njegovega ustvarjanja, njegova arhitekturna dela in teoretska razmišljanja. Skozi pogovore s sodelavci, prijatelji, znanci in tudi tistimi, ki stoje s svojimi pogledi na ključna vprašanja v arhitekturi na nasprotnem bregu odstira intimne prostore arhitektovih ustvarjalnih dilem, karizme, nadarjenosti, večplastnosti, ustvarjalnega žara in obenem še vedno odprtosti, dialoga in zmožnosti združevanja z ustvarjalnim pristopom. Vse njegovo delovanje je bilo, tudi ob zelo racionalnih rešitvah, vedno prepojeno z duhom Krasa in z vso paleto značilnosti Mediterana.
Jože Ciuha je bil izjemno samosvoj slovenski slikar, pisatelj, grafik in ilustrator, ki je živel med Parizom, otokom Šipanom in Ljubljano. Umetniško ustvarjanje slikarja Jožeta Ciuhe, ki je razpet med ustvarjanjem v svojih ateljejih na otoku Šipan, v Ljubljani in Parizu, je skozi čas opisal francoski likovni kritik, poet, dramatik in esejist Alain Bosquet, ki pravi: »Redki so slikarji našega časa, ki živijo, kakor bi rekli, zunaj njega.« Filmski portret, »Jože Ciuha – slikar svojega časa«, ki ga je ustvaril režiser Uroš Zavodnik, je popotovanje po življenju in ustvarjanju slikarja Jožeta Ciuhe, ki je ob času snemanja dopolnil 88 let. Preplet življenjskih izkušenj in modrosti, ki si jih je pridobil na popotovanjih po svetu in so ga končno pripeljale do osebnostne svobode, je gonilo ustvarjalnemu navdihu, ki se zrcali v neštetih podobah na njegovih platnih. Njegov opus je ogromen in razpršen po celem svetu. Podobe iz njegovih platen nam pripovedujejo same zase, ob pogledu nanje pa si je vselej mogoče pričarati tudi svoje zgodbe. Te nam na popotovanju, na katerem se mu pridružimo, med njegovimi ateljeji, galerijami, pa tudi na obisku pri njegovih prijateljih, pripoveduje slikar sam, njegov sin, žena, soustvarjalci, prijatelji ter strokovna javnost, ki ga že leta spremlja in ga je razkrila svetu, kar se mu je »zgodilo« v boemskem Parizu. Biti moraš drugačen, samosvoj, da te opazijo – kot takega ga je Pariz in svet opazil in vzel za svojega. Najprej pa je minilo kar nekaj let, da je postal samosvoj, kot pravi uvodoma na filmu.
Filozof dr. Vladimir Sruk se je kot družboslovec ukvarjal ob politologiji in sociologiji tudi z etiko, zgodovino in socialno psihologijo. Dr. Sruka se že dolgo drži vzdevek »živa legenda«. To poimenovanje nosi z razlogom. Dali so mu ga njegovi nekdanji študenti, ki so razumeli njegovo trditev, da sta negotovost in dvom redni spremljevalki ljudi, ki hočejo videti širše, globlje in dalje od prilagodljive rutine. Stanje, ki deluje proti nasprotnikom splošno sprejetih vrednot in dogem, je po Srukovih besedah glavni vzrok stagnacije in bivanjskega mrtvila. Tudi sam je bil večkrat v življenju deležen takšnih ukrepov in to velja še danes. Kot pravi, si je kriv sam, saj se nikoli ni hotel niti znal prilagoditi v trenutne razmere ujetemu »javnemu mnenju«. Za takšno stališče pa je potrebno imeti tudi pogum. In dr. Sruk ga je imel. Da vse navedeno drži, je spoznala tudi ekipa, ki se je odpravila po poti snemanja dokumentarnega portreta dr. Vladimirja Sruka. Portretiranec kot pravi intelektualec dvomi o vsem, začenši s scenarijem, ki je nastal na podlagi njegove avtobiografske knjige »Gospoda gre čez progo«. Seveda ne prizanaša tudi knjigi sami in noče, da bi prevladale intimne zgodbe. To ga ne zanima, saj hoče govoriti o družbi tukaj in zdaj. Z vsemi spremljajočimi posledicami – obremenitvami, nasprotji in konflikti. Scenarist in režiser dokumentarnega portreta je Bojan Labović.
Življenje doktorice naravoslovja Angele Piskernik je zgodba o položaju slovenskega izobraženstva v dramatični prvi polovici 20. stoletja. Njen zaročenec je bil France Stele, prijateljevala je z Rudolfom Maistrom, Izidorjem Cankarjem, pa s Francetom Kidričem, kar je bil zadosten razlog, da so jo poslali v taborišče Ravensbrück. Do konca življenja – spovedal in pokopal jo je prijatelj škof Jožef Pogačnik – je ostala samska in predana znanstvenemu ter pedagoškemu delu. Angela Piskernik (1886-1967) je bila zavedna Korošica iz Lobnika pri Železni Kapli, prva Slovenka z doktorskim nazivom s področja naravoslovja, prva slovenska naravovarstvenica. Zaslužna je za ustanovitev Triglavskega narodnega parka in pravno zavarovanje naravnih območij v Sloveniji. Po drugi vojni se je kot direktorica Prirodoslovnega muzeja zavzela, da se je ohranil Alpski park Julijana v Trenti in so zavarovali 56 ogroženih rastlinskih vrst, nato tudi nekaj živalskih. Dosegla je zakonsko prepoved izvoza ptic pevk iz Jugoslavije. Napisala je priročnik Ključ za določanje cvetnic in praprotnic. Kot zavedna Slovenka kljub doktorskemu naslovu na Koroškem ni mogla dobiti službe in je delala kot domača učiteljica v družini odvetnika Janka Brejca. Vodilno je sodelovala pri pripravah na koroški plebiscit, predsedovala različnim ženskim organizacijam ter bila podpredsednica Kluba koroških Slovencev, po vojni ob predsedniku Prežihovem Vorancu. Do 1926 je bila botaničarka v Narodnem muzeju, nato pa je bila do aretacije jeseni 1943 gimnazijska profesorica naravoslovnih predmetov in nemškega jezika. Bila je avtorica več učbenikov za nemški jezik, predavala pa je tudi na valovih radia Ljubljana. Zavest o pomenu Angele Piskernik je obudila družina Stergar – zgodovinarja Janez in Nataša ter hčerka Katja. Spodbudili so Angelino sorodnico Bredo Resman, da sta z možem Francem pobrskala po zapuščini na podstrešju in dragoceno gradivo predala Arhivu RS. Za dokumentarec so spregovorili strokovnjaki z različnih področij: njena naslednica v Prirodoslovnem muzeju Nada Praprotnik, Stane Peterlin, ki jo je nasledil na Zavodu za spomeniško varstvo. Piskernikova je zbirala tudi etnografsko gradivo, ki ga danes raziskuje Martina Piko Rustia. Maja Haderlap je začela pisati dramsko besedilo, katerega glavna junakinja nosi poteze Piskernikove. V filmu sodelujejo še Edgar Piskernik, Metka Gombač, Tina Bahovec, Katarina Bogataj Gradišnik, Vanda Trampuž, Anja Dular, Anton Janko, Poldej Zunder, Danijel Grafenauer, Bredica Županc, Willi Ošina in Franc Jožef Smrtnik.
Slikar Krištof Zupet je ustvaril velik opus slik, risb, akvarelov, fresk, njegovi izjemni portreti pa so hkrati prave psihološke študije. Ob prikazovanju najpomembnejših del lahko gledalec spremlja portretiranje prijateljice Ifigenije Simonovič in prisluhne odlomkom iz Krištofovih dnevnikov, lucidnim zapisom o nastajanju umetnikovih del. Njegovo življenje je usodno zaznamovala bolezen. Več let je bil v hospitaliziran zaradi paranoidne shizofrenije. Njegove risbe iz tega obdobja so pretresljiva izpoved. Prav s slikanjem bolezni kljubuje vse do danes. Odločilno in odrešujoče za slikarja je bilo dolgoletno prijateljstvo z dramatikom Ivanom Mrakom, posredno je na njega vplivala tudi Mrakova sopotnica slikarka in kiparka Karla Bulovec Mrak. V religioznem zanosu je ustvaril freske Križevega potu v Gradišču pri Vipavi, več kot petdeset let pa v domačem Horjulu ob Prešernovem prazniku prireja razstave svojih del. Za svoje dosežke je leta 1985 prejel Župančičevo nagrado. Kot umetnik Zupet predstavlja vez med sedanjim in preteklim stoletjem, kljub navdihovanju pri Vincentu van Goghu in slovenskih impresionistih ter naslonu na realistično tradicijo evropskega slikarstva, pa je uspel izoblikovati svojstveno novo estetiko.
Dokumentarno-portretna pripoved o življenju in delu Ludvika Vrečiča, prvega prekmurskega akademskega slikarja. Scenarij sta napisala Brigita Bavčar in Štefan Celec, ki je opravil tudi nalogo režiserja. Film je bil v koprodukciji Zavoda Sončnica in RTV Slovenija realiziran leta 2011 ob umetnikovi 111. obletnici rojstva.
Jolka Milič je bila prevajalka, književnica, publicistka, ambasadorka slovenske literature v Italiji in znana literarna polemičarka. Rodila se je leta 1926 v Sežani, dokončala učiteljišče v Gorici, se zaposlila kot bančna uslužbenka in začela v revijah objavljati kratke zgodbe in pesmi. Uveljavila pa se je predvsem kot prevajalka. V več kot šestih desetletjih delovanja je pripravila več deset knjig prevodov slovenskih pesnic in pesnikov v italijanščino. Zaslužna je tudi za vrsto prevodov italijanskih, francoskih in španskih avtorjev v slovenščino ( Kosovel, Kocbek, Zajc, Taufer, Kravos, Pregarc, Pangerc, Messner, Kovič, Mozetič, Šalamun, Osti). Bila je dobitnica reda zvezde nacionalne solidarnosti, najstarejšega odlikovanja Republike Italije za prevodni opus in življenjsko delo. Za impresivni prevodni opus iz italijanščine (Montale, Pasolini, Primo Levi, Dacia Maraini, Giuseppe Conte, Sereni, Turoldo, Caproni, Silvio Cumpeta, Lorca, Antonio Machado y Ruiz, Blaise Cendrars, Borges) je prejela Lavrinovo diplomo, najvišje priznanje Društva slovenskih književnih prevajalcev. Dolga desetletja je bila najizrazitejša, najizvirnejša literarna polemičarka v slovenskem prostoru. Leta 2013 je bila prejemnica prve mire - nagrade ženskega odbora Slovenskega centra PEN.
Dramatik in režiser Dušan Jovanović je bil ploden in karizmatičen avtor, ki je zaznamoval slovenski in jugoslovanski gledališki prostor. Dokumentarni portret predstavi bogato življenjsko pot in enkratno osebnost tega ustvarjalca. Dušan Jovanović se je rodil v Beogradu, po drugi svetovni vojni, ko je bil star komaj šest let, sta se z očetom 1951 preselil v Ljubljano. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral angleščino in francoščino. Nato je študiral režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Bil je eden od ustanoviteljev znamenitega Gledališča Pupilije Ferkeverk, prav tako soustanovitelj in direktor Eksperimentalnega gledališča Glej, od konca sedemdesetih do sredine osemdesetih pa je zasedal položaj umetniškega vodje Slovenskega mladinskega gledališča. Na AGRFT je postal docent leta 1989 in predaval gledališko režijo, hkrati se je posvečal najrazličnejšim gledališkim projektom. Za svoje dramsko in režijsko delo je prejel številne nagrade, med njimi Prešernovo nagrado (1990) in Rožančevo nagrado (2008), bil pa je tudi večkratni dobitnik Grumove in Borštnikove nagrade. Leta 2009 je prejel zlati red za zasluge za ustvarjalni opus in bogatitev slovenske kulture, zlasti gledališča, ter njeno prepoznavnost v svetu. Scenarista filma sta Barbara Brezavšček in Mitja Čander, režiser pa Slavko Hren.
Potovke so si plačevale večerjo in prenočišče s tem, da so pripovedovale zgodbe. So spomin na sproščeno otroštvo na Kopanku nad Polzelo, iz katerega Neža Maurer jemlje vse svoje življenje. Bila je učiteljica in novinarka, pesnica in pisateljica. Vsi otroci poznajo pesmico Vrabček čaka mamico, za marsikoga pa bodo odkritje njene erotične pesmi. Večna potepuhinja Neža nas s svojim avtomobilom popelje skozi mnoge kraje, kjer je živela; še vedno je zvedava, s svojo duhovitostjo navdušuje svoje prijatelje in občinstvo. V trenutkih samosti pa nam razkriva pretresljive zgodbe svojega nemirnega življenja. Pogumno razkriva svoje slabosti. Biti poraženec ni sramota, pravi; ta neposrednost in iskrenost je tisto, kar cenijo tudi njeni bralci. Scenarist in režiser Amir Muratović
Dokumentarni portret 80-letnega akademskega slikarja Mira Zupančiča, ki že več kot 50 let živi in dela v New Yorku. Zupančič sodi med najizrazitejše še živeče slikarje v diaspori in je zaznamovan predvsem z impresionističnim in postkubističnim stilom. Svoja dela je razstavljal na več kot 70 razstavah po svetu, od razglasitve samostojnosti Slovenije pa se jih je pri nas zvrstilo 25. Dobršen del dokumentarnega portreta, v katerem nam slikar, kipar, ilustrator, grafik in mojster vitraža zaupa, da je prve poteze povlekel z žebljem po domačem pohištvu, je bil posnet v New Yorku na Long Islandu in v avstrijskem Linzu, kjer je tudi diplomiral. A pot do tja in naprej v ZDA je bila trnova, začenši s pobegom prek državne meje, o katerem je slikar iz Rimskih Toplic pripovedoval, da je šlo za življenje ali smrt. Kamera spremlja slikarja tudi pred njegovo domačijo in ateljejem pri Sv. Emi blizu Podčetrtka, kamor prihaja vsako leto na obisk, saj je izjemno navezan na domačo grudo. V pogovoru se umetnik spominja srečanj s slovenskim kiparjem Francetom Goršetom v Clevelandu, največji pečat pa je pustil seveda v New Yorku med našimi izseljenci – še posebej mu je pri srcu velik vitraž s portretom Barage v slovenski cerkvi svetega Cirila, ki je leta 2016 praznovala 100-letnico. Dokumentarni portret Mira Zupančiča, prejemnika številnih nagrad doma in po svetu, je kot »hvalnica življenju« kot je za umetnikovo delo dejal eden izmen kritikov. Realiziral ga je novinar Marjan Šrimpf.
Zdenko Kodrič je vsestranski literarni pisec, dobitnik Grumove nagrade in Glazerjeve listine, s tremi romani tudi kandidat za kresnika. Med letoma 1971 in 1974 je bil član ljubljanskega neinstitucionalnega in alternativnega gledališča Pekarna, soustvarjalec in oblikovalec mariborskega kulturnega življenja od 1971. Bil je novinar na Radiu in Tedniku Ptuj, potem pa pri časopisu Večer v Mariboru. Kodrič je napisal devet romanov, dve pesniški zbirki, več radijskih iger in scenarijev za igrano dokumentarne filme ter muzikal, izšli sta mu tudi zbirki kratkih zgodb ter dve knjigi gledaliških iger, slovenska gledališča so uprizorila štiri njegove gledališke igre, za otvoritveno slovesnost na Ptuju v času EPK je napisal muzikal Kurentova svatba, bil je scenarist igrano dokumentarnega filma z naslovom Marpurgi, ki ga je režiral ga je Boris Jurjaševič. Občasno tudi fotografira. Portret tega zanimivega ustvarjalca je podpisal scenarist in režiser Boris Jurjaševič.
BITI MARIO je dokumentarni film o odhajanju. Dokončnem. Zdravniki so mu prognozirali nekaj tednov, a jih je Mario presenetil in še vedno živi. Odhaja, a živi. Mario je na tem zadnjem filmskem potovanju, brez zadržkov pokazal, kako se spopasti z neizbežnim. S smrtjo. Da preživi! Mario je človek, ki pozna vse in vsi poznajo njega. Ve vse, kaj se v njegovem Mariboru dogaja. Predvsem pa je vrhunski bobnar. Oder je delil z odličnimi slovenskimi in tujimi glasbeniki. Preigraval je rock, etno in jazz, doma in v tujini. Sredi njegovega glasbenega ustvarjanja izve, da je zbolel za terminalno obliko raka. Prognoza je porazna. Rok trajanja prekratek, da bi ga sprejel. Želja in volja do življenja premočna, da bi se vdal. Sprejme vse, tudi zelo invazivne oblike zdravljenja. Čas se neusmiljeno izteka. Na predlog režiserja tega dokumentarca, sprejme izziv, da stopi pred kamero. Kot pred leti, ko sta že sodelovala na projektu igranega filma. Scene iz realnega življenja in fikcije se prepletajo v naključni analogiji. Mario skozi pogovor ustvari neke vrste “revizijo“, svojega ustvarjanja. Od “benda do benda“, mu s svojimi spomini in replikami, pri tem pomagajo njegovi glasbeni kolegi. Na ta način ustvarjajo reminiscenske podobe glasbenega ustvarjanja v Mariboru od konca osemdesetih do danes. Soočanje z njegovo boleznijo in pričakovanim “odhodom“, odpira novo situacijo in pogled njegovim prijateljem. Tudi sam spoznava nekega novega Maria. Soustvarjanje dokumentarnega filma v “omejeno časovno - življenjskem okvirju“, daje Mariu dodaten motiv in voljo da “živi“, kolikor mu je še dano.
Neveljaven email naslov
