Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Življenje se je marca 2020 ustavilo, ozračje pa je spominjalo na turoben čas osamosvojitvene vojne, le da je takrat pred tedanjim hotelom Turist pri RTV-ju prek ceste stal »krpan« ljubljanskega potniškega prometa, je zapisal avtor Dosjeja Edvard Žitnik. Če od koga, je javnost pričakovala, da se v objektivno težkem času osrednja medijska hiša ne umakne v karanteno. Od izbruha pandemije covida 19 je Radiotelevizija Slovenija bolezni posvetila na stotine ur programa. A osameli hodniki na Kolodvorski so pred vse zaposlene, od generalnega direktorja zavoda do receptorja, vsak dan postavljali nešteta vprašanja in dileme, na katera ni bilo vedno enoznačnih odgovorov. Ustvarjati kakovosten program v izrednih razmerah, v skladu s pričakovanji javnosti in zahtevami stroke, ni bilo nekaj samo po sebi umevnega. Kot vedno je »nacionalka« delila usodo Slovenije, v dobrem in slabem; bila je zrcalo razmer, ki objektivno niso bile lahke, hkrati pa je bila dnevno tudi na prangerju, da! morda tudi upravičenih kritik. Gledano v retrospektivi, s časovno distanco: samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo na dan privrelo klasično neskladje med poslanstvom medijske hiše v službi javnosti na eni ter politiko na drugi strani. V dosjeju »Leto dni pozneje« ne boste odkrili nič spektakularno novega, nič, kar bi si v dnevnem pogonu »produkcije informacij« zaslužilo mesto na naslovnicah ali v udarnih terminih informativnih oddaj. A s privilegijem pogleda nazaj in razbremenjeno »udarnosti za vsako ceno« boste morda dogodke, izjave, poteze, odločitve … protagonistov covidne krize v Sloveniji ugledali, doumeli v vsaj malo drugačni luči, iz drugega zornega kota, morda celo z več razumevanja … Ali pa bo to le potrdilo vaša znana prepričanja, ki ne puščajo dvoma, kajti televizijska slika – dejanja, besede, izrečene, napisane, zabeležene … – je ostala in ta ne dovoli dvoma! Čeprav smo imeli srečo in nas je bolezen morda obšla, piše Edvard Žitnik, smo o življenju v svoji državi v preteklem letu dobili pomembno in dragoceno lekcijo.
Dosje vključuje nastajanje slovenske televizije, obdobje od prvih poskusov pa do leta 1962, ko se je program že kolikor toliko razvil. Slovenska televizija je nastajala po obrokih. Laboratorij za televizijo je imela Slovenija že leta 1948,49, v njem so sodelovali tudi nemški vojni ujetniki in pionir televizije na Slovenskem – Albin Wedam, ki je laboratorij vodil – je verjel, da je laboratorij sposoben sam razviti tehnologijo. Prva predstavitev televizije je tako bila v Ljubljani leta 1953, bolj prepričljiva leta 1956 na Gospodarskem razstavišču. Televizorjev skorajda ni bilo, ko so jo preskušali, so sprejemnike postavili v izložbe in lokale. 11.oktobra 1958 je TV Ljubljana, ki se je takrat imenovala TV služba Radia Ljubljana, začela redno oddajati, mesečno je bilo na Slovenskem manj kot 300 televizorjev, programa pa so mesečno oddajali približno 19 ur. 29.novembra 1958 so se vključili v jugoslovanski radiotelevizijski program in predvajali oddaje beograjskega in zagrebškega studia, vmes pa italijanski program. Ko je bilo okoli leta 1961 v Sloveniji že deset tisoč televizorjev, so uvedli naročnino. Televizijo so soustvarjali radijci, ki o tudi pričevalci v dosjeju: od prvega direktorja Lada Poharja do napovedovalcev , novinarjev in urednikov- Aleksandra Vuge, Dušana Hrena in mnogih drugih. Avtorica Ljerka Bizilj.
Pot, ki jo s snemalcem z avtomobilom prevoziva od Ljubljane do Bihaća, ne traja dlje kot tri ure. Migranti, ki se skozi gozdove iz Bihaća odpravijo proti Ljubljani, proti Evropski uniji, porabijo zanjo od 10 do 15 dni hoda. Še huje je, da nekateri cilja sploh ne dosežejo, da po tej poti hodijo v krogu. Mnogi se podajajo nanjo znova in znova – že leta. Pot v svobodo in lepšo prihodnost, o kateri sanjajo mladi migranti, ki so ostali ujeti v Bosni in Hercegovini – večina jih je mlajših od 30 let –, je polna preprek in smrtonosnih pasti. Zato jo imenujejo »game« – igra, tvegana igra. In ta poteka neprenehoma. Na poti jim pretijo divje živali, roparske tolpe, mine, težki vremenski pogoji, ograje iz bodeče žice, srečujejo pa se tudi z nasiljem obmejnih organov, pogosto so jim kršene osnovne človekove pravice. Hasan, Elena, Dželul, Jusuf, družina Ghalandari in še mnogi drugi so nam, s tem ko so nam za trenutek dovolili vstopiti v svoja življenja, odgrnili pogled v usodo migrantov, ujetih v državah na obrobju ali zunaj Evropske unije. Če v »igri« zmagaš, stopiš v nov svet. Z odlagališča ljudi v svet, za katerega ti mladi upajo, da jim bo omogočil dobro življenje. Avtorica: Vanja Kovač.
Ali šola otroke tudi vzgaja ali jih le zasipa s podatki? Koliko učitelji sploh lahko še vzgajajo, ne da bi jim pod prste gledali starši in inšpektorji? Koliko besede še ima ministrstvo oziroma koliko si je sploh želi? Ali otroke učimo samostojnosti ali jim z nenehnim nadzorom jemljemo pomembne življenjske izkušnje? Dosje je pripravila Erika Pečnik Ladika.
Povsod po Evropi so se javne radiotelevizije znašle pod plazom kritik, predvsem populističnih politikov in strank. Celo v Nemčiji, kjer javni televizijski in radijski servisi uživajo široko podporo državljanov, je Alternativi za Nemčijo v Spodnji Saški uspelo kar leto dni blokirati povišanje RTV-prispevka. V Avstriji so ORF-ovi novinarji in uredniki doživljali hude pritiske, ko je bila Svobodnjaška stranka del vladne koalicije. Na Poljskem in na Madžarskem, ugotavljajo strokovnjaki, sta javna RTV-ja že prestopila magično mejo transformacije iz javnega v državni medijski servis. Družbeno soglasje o vlogi javnih medijskih servisov je marsikje po Evropi skrhano, hkrati pa se zlasti v trdnih demokracijah utrjuje zavest, da je kakovosten javni medijski servis ključen za demokratično ureditev. In kako se v vsem tem zrcali Slovenija? V oddaji Dosje: Javne televizije v primežu politike. Avtorica: Ksenija Horvat.
Na območju zahodnega Balkana je dom najnevarnejši kraj za ženske. V Sloveniji kar dve tretjini spolnega ali fizičnega nasilja nad ženskami zagrešijo njihovi intimni partnerji. Leta 2022 je bilo v intimnem partnerskem odnosu umorjenih sedem žensk, leto prej štiri, leta 2020 deset. In kot je pred časom opozorila ena od nevladnih organizacij, femicid ni le družinska tragedija, ampak rezultat patriarhalne družbe in sistemske neenakosti. Nekateri strokovni delavci in celo sodniki umore žensk povezujejo z ljubosumjem in krivdo delno pripisujejo žrtvam. Pa vendar so ti umori praviloma posledica zgodovine predhodnega nasilja, nasilne osebnosti povzročitelja ter njegovih tradicionalnih prepričanj, da mu mora biti ženska podrejena in da je njegova last. Avtorica oddaje: Vanja Kovač
»Kapital je tu glaven. Oni diktirajo. Oni se nam smejijo. Mi lahko govorimo na televiziji, kar hočemo. Toda spremenilo se ne bo nič,« pravi eden od sogovornikov v Dosjeju TV Slovenija z naslovom »V žrelu kapitala«. Toda – ne. Tu smo, da razkrijemo zdravstveno in ekološko katastrofo v srednji Soški dolini, pokažemo sprego kapitala in politike, da opozorimo na razdvojenost zdravstvene in tehniške stroke, poudarjajo avtorji dosjeja – novinarka Mojca Dumančič, snemalec Darko Humar, montažerka in realizatorka Lea Krmelj skupaj s sodelavci. Tri četrt stoletja je Salonit zastrupljal pljuča tisočih delavcev in okoliških prebivalcev s smrtonosnim azbestom, nato z rakotvornim stirenom, že od osemdesetih let prejšnjega stoletja s sežiganjem odpadkov… V Salonitu, ki je zdaj v avstrijski in italijanski lasti, na leto sežgejo 109 tisoč ton odpadkov, 16 tisoč ton je nevarnih. In še več bi jih radi … Cementarna – sosežigalnica pa ima ohlapnejša merila kot specializirane sežigalnice. Proti temu je ostro protestiralo 600 zdravnikov iz vse Slovenije. Prvič so se tako množično združili in dvignili glas. Zaradi rakotvornega azbesta – čeprav je bil v proizvodnji ukinjen leta 1996 – ljudje v Soški dolini še vedno obolevajo. Več kot 2500 je tovarniških žrtev. Zdravstvena stroka ob tem glasno opozarja na dodatno tveganje zaradi cementarne – sosežigalnice. Salonitu v bran pa je stopila tehniška stroka skupaj z znano odvetniško družbo v Sloveniji. In politika? Ostaja na strani kapitala … Ta ima razpredene lovke tudi v lokalni skupnosti. Salonit v rokah drži vodarno za več kot 1200 ljudi – popolnoma dotrajano. Vodo iz nje morajo ob vsakem dežju prekuhavati. In lani je iz pip pritekel smrtonosni šestvalentni krom iz Eternitove čistilne naprave … O vsej tej tragiki srednje Soške doline smo se v dosjeju »V žrelu kapitala« pogovarjali z domačini, ki bijejo »ekološko soško fronto«, s predstavniki zdravstvene in tehniške stroke, z lastniki kapitala, z okoljskimi pobudami in lokalno skupnostjo. Le s politiki ne, ker pred kamero niso hoteli. Pomenljivo?
Avstralija je domovina, druga ali prva, tudi številnim Slovencem in njihovim potomcem. 30 000 jih živi tam in še vedno se imajo vsaj nekoliko za Slovence. Obiskali smo jih v Sidneyju in Melbournu, kjer jih živi največ. Pripovedovali so nam svoje zgodbe, kako so šli s trebuhom za kruhom v deželo, o kateri niso vedeli skoraj ničesar. Po dolgi poti čez razburkano morje in nenavadne dežele so se razveselili novega življenja, a začetek ni bil vedno lahek. Na Slovenijo gledajo z nostalgijo, a obenem pravijo, da so izbrali najboljšo državo na svetu, ki za svoje ljudi skrbi kot nobena druga. Pogosto rečejo, da se v Avstraliji cedita med in mleko in še danes je za mnoge prišleke od blizu in daleč obljubljena dežela. Tudi za mnoge mlade Slovence, bodisi digitalne nomade, tiste, ki jih je v Avstralijo pripeljala ljubezen, ali pustolovske duše. Avtorica oddaje: Karmen W. Švegl
Otroci alkoholikov je dokumentarni dosje avtorice Natalije Gorščak, ki je odraščala v družini alkoholika in se, podobno kot vsi drugi otroci iz družin, v katerih je eden od staršev alkoholik, morala spopasti s številnimi travmami, ki jih tako življenje prinaša. V dokumentarnem dosjeju skozi pripoved igralke Maje Gal Štromar delno pripoveduje zgodbo o svojem življenju, delno o življenju prijateljice. Njeno pripoved s svojimi izpovedmi podkrepijo štirje otroci alkoholikov različnih generacij, ob katerih znani strokovnjaki in terapevti s področja odvisnosti – Andrej Perko, Christian Gostečnik, Anton Kladnik, Sanja Rozman, Jože Ramovš in Tomislav Kuljiš – pojasnjujejo posledice, ki jih ima alkoholizem za otroke in za prihodnje generacije. Čeprav je tema težka, film ni pesimističen, saj avtorica verjame, da se lahko vsakdo, ki to želi, otrese bremena posledic življenja v alkoholični družini. Film je posnel Robert Doplihar, direktor fotografije, asistent snemalca in tonski mojster na terenu je bil Jurij Vižintin, osvetljevalec Dennie Mahne. Svoj avtorski pečat je filmu vtisnil mojster montažer Zvone Judež, kolorist je bil Tomaž Hajdarovič, mojster zvokovne obdelave Aleš Drašler, kreativni grafik Martin Luzar, tajnica režije Lavra Škrabec. Producentka dokumentarnega dosjeja je Tina Rakoše. Film je nastal v Uredništvu informativnega programa, kjer je odgovorna urednica Jadranka Rebernik, producent pa Damjan Zupančič. Film je bil delno posnet v Arboretumu Volčji Potok.
Kraljica Elizabeta II. je oktobra 2008 na povabilo nekdanjega predsednika Milana Kučana skupaj z možem, princem Filipom, prvič in edinkrat obiskala samostojno Slovenijo. Kamere Televizije Slovenija so ju takrat spremljale na vsakem koraku: na slavnostni večerji na Brdu pri Kranju, ob sprehodu po ljubljanskih ulicah, kosilu na ljubljanskem gradu, ob udeležbi na skrbno izbranih predstavah in projektih, ki so jih predstavili kraljevemu paru. Kraljici se je najbolj vtisnil v spomin obisk kobilarne Lipica, kjer je dobila v dar konja, priprave na obisk so komentirali na kraljevem dvoru. Vse to in pričevanja ljudi, ki so jo spremljali, ki so z njo spregovorili kakšno besedo ali tudi poglobljeno, vtisi naključnih mimoidočih in tistih, ki so čakali po več ur, da bi jo ujeli – v oddaji o tridnevnem obisku kraljevega para v Sloveniji Polone Fijavž, Maše Hladen, Metke Majer in zunanjepolitične redakcije TV Slovenija.
Vsak peti Slovenec je starejši od 65 let. Leta 2060 bo toliko star že skoraj vsak tretji. Smo na to pripravljeni? Rešitve naj bi ponudil zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je po skoraj dveh desetletjih in neštetih različicah vendarle ugledal luč sveta. A vprašanj je še vedno več kot odgovorov. Največ dvomov je povezanih z zagotavljanjem finančne vzdržnosti sistema. V zakonu namreč ni opredeljeno financiranje dolgotrajne oskrbe. Tudi mnoga druga vprašanja naj bi reševali šele podzakonski akti. Mar vlada hiti z zakonom zato, ker se bliža konec mandata? Bo uredbe iz takega zakona sploh mogoče izvajati? Dolgotrajna oskrba naj bi se preselila v domače okolje. Pa bo tudi dostopna? Se bo čas čakanja na prosto posteljo v domovih za starejše kaj skrajšal? Kdo bo skrbel za starejše, sploh ob dejstvu, da usposobljen kader zapušča panogo, potrebe pa se bodo s staranjem prebivalstva samo še povečevale? Kje v sistemu so ljudje z demenco in ali politika sploh prepoznava razsežnosti te bolezni? Dolgoživost družbe je odraz razvitosti države. Kaj pa o državi pove skrb za dostojno starost njenih državljanov? V studio vabimo ključne akterje na področju oskrbe starejših, s katerimi bomo opredelili ključne izzive, ki so pred Slovenijo, zlasti v luči aktualnega predloga zakona o dolgotrajni oskrbi. Pogovor bo vodila Andreja Gregorič. Oddaja je del projekta TuEU – moč javnosti, za katero smo sredstva pridobili na razpisu Evropskega parlamenta.
Predlog zakona o dolgotrajni oskrbi je po skoraj dveh desetletjih čakanja ugledal luč sveta. Skrajni čas bi bil, da država ponudi odgovor na demografske spremembe, ki se odražajo v staranju prebivalstva, starejši od 65 let je že vsak peti Slovenec. Pred to preizkušnjo je vsa Evropa, ki je najstarejša celina tudi glede na svoje prebivalce. Bili smo na Švedskem, ki je lahko zgled zlasti pri oskrbi ljudi z demenco. Gre za bolezen, ki se bo s staranjem prebivalstva povzpela v vrh javnozdravstvenih problemov. V Italiji je oskrba starejših prepuščena predvsem tržnim zakonitostim in tudi črnemu trgu. V Avstrijo pa na delo prihaja več tisoč oskrbovalk iz tujine, pretežno iz držav vzhodne Evrope, a ostajajo prezrte in brez pravic. Povsod po Evropi tudi primanjkuje usposobljenih ljudi, ki bi skrbeli za starejše in pogosto morajo to odgovornost prevzeti na svoja pleča svojci. Tako je tudi v Sloveniji, kjer težava še zdaleč ni le premalo prostora v domovih za starejše, veliko preizkušnjo prinaša razvoj pomoči in oskrbe na domu. V kolesju luknjastega sistema pa se vendarle najdejo tudi dobre zgodbe, ki jih pišeta dobra volja in predanost posameznikov v veri, da lahko obstanemo le kot vključujoča, solidarna in sočutna družba. Avtorica: Andreja Gregorič. Oddaja je del projekta TuEU – moč javnosti, za katero smo sredstva pridobili na razpisu Evropskega parlamenta.
Neveljaven email naslov
