Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekoč pred davnimi davnimi časi je tukaj bilo ... morje. Skrčilo se je v reko, ob reki pa je zraslo mesto. V mestu so ljudje, prav tako kot danes, mislili in počeli čuda zanimivih reči. In s čim se je ukvarjala Dragica, da je bila oklicana za coprnico? Dragica je odlična zeliščarica in zdravilka. V naravi nabira zdravilne rastline ter iz njih pripravlja čaje, sirupe, tinkture in druge zdravilne pripravke. Kopriva, kamilica, regrat, meta, sivka, žajbelj, materina dušica, trpotec in bezeg so med bolj pogostimi. V srednjem veku, kamor se umešča naša predstava, ljudje v glavnem niso razumeli moči zelišč in so zeliščarice krivično obtožili čarovništva oziroma coprništva. Danes pa zelišča dnevno uporabljamo za zdravje ali kot začimbo, ne da bi nam kdo očital čarovništvo.
Gospod Zvezda je prišel z neba. Na travniku je našel srebrnik in si v trgovini zanj kupil kolaček, dežnik in barvico. Za uro, na kateri je plesala prelepa plesalka, pa mu je zmanjkalo denarja. Srečal je pikapolonice in jim dal barvice, da so si na krila narisale pikice. Polžu, ki je izgubil hiško, je dal kolaček, da si je iz njega lahko naredil še lepše domovanje. Kos je želel imeti bela žametna krila. Dobil jih je … in še dežnik po vrhu, da se ne bi zmočila. Vsi so bili srečni, le gospod Zvezda je kar naprej vzdihoval in mislil na plesalko z ure. Zaljubil se je vanjo in ni je mogel pozabiti. In prijatelji, ki niso več mogli poslušati njegovega vzdihovanja, so mu jo kupili. Za dobrega prijatelja bi kaj takega storili tudi vi, mar ne? Saj zato pa so prijatelji: da kaj lepega storimo zanje.
Starodavni Kurent se v sedanjosti spopada s povsem novimi izzivi. V času globalnega segrevanja se poda na pot iskanja in reševanja zime, ki je izginila. Različni liki, s katerimi se pri tem srečuje, ga usmerjajo v Afriko, kjer je ujeta zima. Iz mitološkega junaka se Kurent postopno spreminja v kritičnega opazovalca sodobnega sveta in obuja pretekle vrednote. V trenutku dvoma na Smetiščni gori prejme sporočilo, ki ga spomni na njegov izvor. Opusti junaštvo in izbere osebno srečo v oddaljenem mitološkem svetu.
Trije igralci želijo zaigrati pravljico, a prav vsak hoče glavno vlogo pripovedovalca. Nekako se sporazumejo in znana pravljica se lahko začne. Brez nenehnih medsebojnih spopadov človeške nečimrnosti pač ne gre, a vseeno varno pripeljejo nežno Sneguljčico do srečnega konca. Prelepa tradicionalna likovna podoba na odru izriše pisano bogastvo lesenih lutk z lumpastimi palčki na čelu: "Če otroci so človeški malčki, mi, ki manjši smo od njih, smo palčki!"
Žogica Marogica je bila ena izmed najbolj priljubljenih predstav LGM vse od prve uprizoritve v letu 1985. Izvedena je bila več kot 550-krat. Zanima nas, kako jo danes sprejemajo gledalci, kako se je spremenila v vseh teh letih (1985–2014), koliko čara ima danes pihanje zmajev … In nostalgično bomo zapeli z Dedkom in Babico.
Zgodbo je navdihnilo brskanje po zgodovini Maribora, a lahko bi se dogajala v kateremkoli mestu. Jakob je fantič kot vsak drug, v vseh časih. Podi se po mestnih ulicah leta 1532 ali danes. Otrok je vedno otrok. In golobi so prebivali v mestih nekoč in prebivajo danes. Razlika je le v tem, da so nekdaj na mesta prežale drugačne nevarnosti. Jakob iz leta 1532 je deček, ki s pomočjo prijatelja goloba reši mesto pred Turki. Ob zgodbi mesta pa spoznamo, kako lahko deček in golob postaneta zaveznika ter kako pomembna sta pogum in prijateljstvo.
Pravljica bratov Grimm je doživela že mnogo različic. Tokratne lutkovne pa ne zanimajo nove pripovedne izpeljanke, pač pa preprosto uprizarja njeno osnovno zgodbo in jo hkrati poskuša ujeti v igriv dialog med lutkovnim in dramskim gledališčem. Kot da se jo igramo ali jo pripovedujemo pred spanjem. Priredba Svetlane Makarovič, ki je bila sprva izvedena kot radijska igra, in nov izvedbeni prevod postavljata v središče pravljičnost z vsemi njenimi razsežnostmi, ki nam je manjka v vsakdanjem življenju, čeprav se tega morda niti ne zavedamo. Zdi se, da je Rdeča kapica, ki stavi tudi na širino domišljije vsakogar, ki stopi v gledališče, pravšnja za to.
Šlemil, čigar žena prodaja na trgu zelenjavo, doma pazi na otroke in sanja o velikem svetu. Sanje bi rad nekega dne uresničil in kot poljski Jud se odpravi v Varšavo. Blince zavije v prtič, naroči najstarejšemu, naj pazi mlajše, in zapusti rodni Hevm. Uživa v potovanju, in ko se pod noč utrudi, povečerja, sezuje škornje, leže k počitku. Skrbno pazi, da so konice obuval obrnjene proti Varšavi, da bo zjutraj vedel nadaljevati pot v pravi smeri. Toda (kaj bi gledališče brez toda) vso zadevo opazuje kovač. Konice škornjev ponoči obrne v drugo smer … Šlemil pride v drugi Hevm, ki je skoraj tak kot tisti, ki ga je zapustil, z eno razliko – da je žena tistega Šlemila, ki je odšel tudi iz drugega Hevma v svet, precej prijaznejša kot njegova … Po vseh peripetijah Šlemil sklene: "Če greš v Hevm, prideš v Hevm in ves svet je en sam Hevm."
Majhna in ošabna žaba Greta ni zadovoljna s svojo rodno mlako, ker v njej 'ne pride do izraza'. Tako se odpravi na pot, na kateri se srečuje z nevarnostmi in spoznava najrazličnejša bitja, ki včasih pomagajo njej, drugič pa ona njim. Po kopici zapletov najde svoje domovanje v podzemni jami. Pot pa ni samo napeta in zanimiva pustolovščina, pač pa tudi priložnost za Greto in nas, da spoznamo nekaj zelo koristnih resnic: Greta lahko najde srečo samo tako, da se tudi sama spremeni – dozori in ugotovi, da mora koristiti drugim.
Kako poslednji vojščaki naroda preživljajo svojo zadnjo noč? Kako se spoprijemajo s skorajšnjo smrtjo? Kako izginja staro slovenstvo? Kakšen je prehod od poganskega/prvinskega v krščansko/civilizirano? Kako se soočata smrt in ljubezen? Prešernova pesnitev je partitura časa, ki se je ustavil v enem samem trenutku. Bitka je prelom. Izpod drobnogleda čustev v mirujoči večnosti pričakovanja se zgodi iznenada – viharno, hitro, nasilno. Sanje razpadejo v prah. Zadnje ljubezensko srečanje Črtomirja kot zemeljskega bitja iz preteklosti in Bogomile, poosebljene svetlobe, je labodji spev poganstva. Beseda postane ječa, ki sili v nespremenljivo zapisano usodo ločitve. Lepota se skriva tudi v odpovedi.
Lutkovno gledališče Maribor je pripravilo posnetke desetih predstav: Jakob in mesto, Ko je Šlemil šel v Varšavo, Krst pri Savici, Kurent, Rdeča Kapica, Sneguljčica, Volk in kozlička, Žaba Greta, Zelišča male čarovnice in Žogica Marogica.
Zelišča so skrivnostne rožice – koristni cvetovi, plodovi, stebla, korenine, listi. To bogastvo ni samo v okras, temveč lajša težave, zdravi, dodaja okus hrani pa tudi prijetno diši. V povezavi z malo čarovnico Lenčko, ki pozna njihove skrivnosti, zelišča zares delujejo. Kadar je duhovita Lenčka v družbi radovednih mišk Lolike in Loleka, postane svet zabaven. Skupaj s staro čarovnico in povodnim možem, mišjo mamo pa palčkom, veverico, polhi, gadom in pajkom Križemgledom stopa skozi barve štirih letnih časov ter nam predstavlja dobrote narave.
Neveljaven email naslov
