Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Človek se je že od nekdaj z zanimanjem oziral v vesolje. Vse svetovne civilizacije so se spraševale o nastanku sveta in ali smo v vesolju sami. Zato lahko astronomijo štejemo med najstarejše znanosti. Vesolje pa zanima tudi slovenskega fizika in astronoma, profesorja Tomaža Zwittra. Kot je vesolje neskončno in odprto na vse strani, je tudi astronomija veda brez meja. Nekoč, pred desetletji, je, vsak imel »svojo zvezdo«, danes pa se je znanje tako razpredlo na različna področja, da moraš kot astrofizik sodelovati in delovati širše – v medna rodnem okviru. Tudi profesor Zwitter sodeluje pri več pomembnih mednarodnih projektih, ki skušajo razvozlati zgodovino in prihodnost naše galaksije. S slovenskim astrofizikom se bomo torej odpravili – v vesolje.
Genetika je veda, ki v človekovi zavesti zavzema posebno mesto. Zbuja strah in spoštovanje, podzavesten odpor in obenem velika pričakovanja. Podobno kot raziskovanje vesolja posega v nedoumljivost makrokozmosa, genetika posega v naš mikrokozmos, v katerem prav tako iščemo odgovore o svojem izvoru, bitju in prihodnosti – s to razliko, da se mikrokozmos dotika intime vsakega posameznika in obenem družbe kot celote. Z enim od pionirjev na področju molekularne biologije oz. genetike, bomo odkrivali skrivnostne poti dvojne vijačnice – DNK. Izvedeli bomo, koliko nas določajo geni in koliko okolje, ali smo že kaj bližje odkritjem zdravil danes še neozdravljivih boleznim.
Danes razsaja bolezen »rastlinska slepota«. Rastlin sploh več ne vidimo, so del našega vsakdana, so ozadje na naših fotografijah. V dolgih letih raziskovanja rastlin je prof. dr. Marina Dermastia ugotovila, da brez njih ne moremo, da smo od njih odvisni in brez njih ne bi mogli dihati, ne bi imeli kaj za jesti, ne bi imeli zdravil, ne bi imeli užitkov. In ta spoznanja sojo iz rastlinsko slepe osebe prerodila v veliko borko za rastline. Z rastlinami smo si ljudje pravzaprav zelo podobni. Na prvi pogled sicer prav v ničemer in to je tisto glavno, zaradi česar imajo ljudje rastlinsko slepoto – rastline so pritrjene, ne komunicirajo neposredno z nami, rastline so lepa kulisa, zaradi katere je situacija obrnjena klišeju, da zaradi dreves ne vidimo gozda – v resnici zaradi gozda, travnika… sploh ne opazimo posameznih rastlin. Ker jih ne opazimo, jim ne posvečamo pozornosti in čemur ne posvečamo pozornosti ostane le ozadje našega življenja, ki nima posebnega pomena. A če rastline zares poznamo, predvsem na molekularni ravni, vidimo, da so nam še kako podobne, da procesi, ki potekajo v njihovih celicah niso nič drugačni od tistih v naših celicah. In kar je še najbolj zanimivo, da se na molekularni ravni spopadajo z zelo podobnimi povzročitelji bolezni na podoben način kot mi. Ima skoraj 30 let izkušenj z raziskovanjem razvoja rastlin in molekulskih interakcij gospodarsko pomembnih rastlin, kot so koruza, paradižnik in vinska trta, z njihovimi patogeni (predvsem fitoplazmami in virusi). Redno sodeluje z raziskovalci iz Italije, Avstrije, Velike Britanije in ZDA, kjer je bila dalj časa tudi gostujoča raziskovalka. Je avtorica številnih znanstvenih člankov, monografije o rastlinski anatomiji in več učbenikov. Za svoje delo je prejela več nagrad.
Fizik, prof. dr. Marko Mikuž – profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in vodja Odseka za eksperimentalno fiziko osnovnih delcev na Institutu Jožef Stefan. Kako je bilo v vesolju po velikem poku, kaj se je z vesoljem dogajalo, kateri delci so pomembni za nastanek vesolja – vse to se sprašujejo eksperimentalni fiziki osnovnih delcev, kamor spada tudi prof. dr. Marko Mikuž, ki v Cernu vodi ekipo slovenskih raziskovalcev, ki na velikem hadronskem trkalniku iščejo in raziskujejo znane in neznane najmanjše delce snovi. V mednarodni skupini znanstvenikov, ki raziskuje obstoj osnovnih delcev v fiziki – osnovnih delcev življenja, in imajo na meji med Švico in Francijo že nekaj desetletij svoj center, imenovan Cern, je tudi nekaj slovenskih znanstvenikov, fizikov z Inštituta Jožef Stefan, ki jih vodi prof. dr. Marko Mikuž. Prof. Mikuž hodi v Cern, kjer se zbirajo najbolj ugledni znanstveniki na svetu, nekajkrat mesečno, kjer mora sodelovati pri nadzoru eksperimentov na velikem hadronskem trkalniku. S sodelavci je pripomogel k potrditvi obstoja enega osnovnih delcev materije Higgsovega bozona, za kar je bila pred tremi leti podeljena tudi Nobelova nagrada. Trkalnik so po enoletni prenovi v letu 2015 spet zagnali in upajo na ponovna revolucionarna odkritja v fiziki.
Profesorica dr. Milena Horvat, vodja Odseka za znanost o okolju na Institutu Jožef Stefan, je novembra prejela Zoisovo nagrado za dosežke pri raziskovanju živega srebra. Raziskovalno delo je posvetila razumevanju nevarnosti živega srebra in njegovih spojin v okolju in zdravju ljudi. Njeni dosežki so pomembni za Slovenijo in svet, saj je z znanstvenimi podlagami prispevala k ustvarjanju novih mednarodnih predpisov in standardov. »Področje analizne kemije me je vedno pritegnilo, saj me je vedno zanimalo iz česa so stvari sestavljene in kako lahko to ugotovimo.« Skoraj 30 let že preučuje prisotnost škodljivih kemijskih snov v okolju, kako vplivajo na človeka in druga živa bitja – živo srebro v Idriji, živo srebro v ribah Jadranskega in Sredozemskega morja »Zdravo okolje danes pojmujemo kot kakovost življenja, česar pa ne moremo doseči samo z denarjem, pač pa z našim iskrenim odnosom do narave kot celote. »
Neveljaven email naslov
