Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nekdanji vidni politik Demosa in podpredsednik poslanskega kluba, Franci Filtrin, je bil navzoč pri večini ključnih odločitev v dobi nastajanja slovenske države. Rojen je bil med vojno v Stopniku na Tolminskem, doma so imeli mlin in kmetijo, oče je sodeloval s tajno domoljubno organizacijo Primorskih Slovencev ‒ Tigr. V času, ko je bil oče mobiliziran v italijansko vojsko, se je doma zgodila tragedija. Francijevi starejši sorojenci so se igrali z granato, ki je eksplodirala in pobila več otrok. Med vojno so bili v njihovi hiši stalni obiskovalci partizani. Franci Feltrin zavzeto opisuje življenje na kmetiji in čas po vojni, ko se je vzpostavljal nov komunistični režim, ki je ljudi s krščanskim vrednostnim sistemom postavljal za drugorazredne. Po osnovni izobrazbi je šolanje nadaljeval v Ljubljani ter se vključil v družbeno dogajanje. Že v dobi socializma je bil zavzet sodelavec v organizaciji za zaščito okolja in je ob demokratičnih spremembah postal član stranke Zelenih. Feltrin razkriva ozadje in pove, da so bili Zeleni v resnici ustanovljeni po navodilu komunistov. To mu je povedal kolega: »Je rekel: 'Franci, a veš, da komunisti ustanavljajo Zeleni Slovenije.' Sem rekel: 'Čakaj, kako?' Je rekel: 'Jaz sem slišal, da CK ustanavlja, da morajo svoje ljudi nekam dat.'« Feltrin se je Zelenim po svoji presoji pridružil in ima poleg drugih zasluge, da so prišlo v Demos in soustvarjali slovensko osamosvojitev in osvoboditev. Zelo je dragocen njegov spomin na kritično obdobje konec leta 1990, ko so iskali način za pot v samostojnost. Opiše nam zgodovinski sestanek v Poljčah novembra 1990, ko je bila sprejeta odločitev za plebiscit, kar je Pučnik potem oznanil javnosti. Kučan in leve tranzicijske stranke so bile proti plebiscitu, a so se kasneje, tudi zaradi velike javne podpore osamosvajanju, projektu pridružili. Franci Feltrin je kritičen do svoje politične sopotnice Spomenke Hribar in njene vloge znotraj Demosa. Spomni se pogovora z njo v času pred plebiscitom: »In takrat mi Spomenka reče: 'Franci, pa zakaj si tako hud. Pusti, glavno da rešimo, da to Slovenijo naredimo samostojno.' Je rekla: 'Ko bomo samostojni, potem je pa čisto vseeno, če komunisti naprej vladajo.'« Njeno negativno vlogo vidi predvsem v smislu onemogočanja novih demokratičnih sil in zagotavljanja kontinuitete starih partijskih struktur pod novo demokratično preobleko. Za današnji čas Feltrin ocenjuje, da vladajo tisti, ki so bili najprej proti osamosvojitvi, in taki, ki Slovencev nočejo povezovati, kot je to uspešno počel Demos, ampak deliti in izločati del slovenskega volilnega telesa.
Dolina Soče postaja turistično preobremenjena, s športnimi aktivnostmi na vodi pa služijo predvsem tuja podjetja, opozarjajo domačini. Se bodo občine vendarle poenotile in uredile razmere? Med predlogi so zmanjšanje števila podjetij, omejitev plovbe na reki in podražitve storitev. Vabilo k raziskavi, ki ponuja 12 tisoč evrov za dva meseca ležanja, je v javnosti sprožilo veliko zanimanja. Gre za raziskavo, s katero nameravajo ugotoviti, katera vadba bi bila najprimernejša za astronavte v breztežnostnem prostoru v vesolju. Zakaj se take raziskave opravljajo prav v Sloveniji? Brez nje si je težko predstavljati podobo Televizije Slovenije. Začela je kot novinarka na terenu, ustvarila več kot 400 avtorskih oddaj, med zvezde jo je izstrelila legendarna TV Križanka. Postavljala je standarde, prestopala meje in rušila tabuje. Se Miša Molk zares poslavlja iz malih ekranov?
Županova z Dola, rojena Ravbar, je izjemna pričevalka o polpretekli zgodovini Krasa, hkrati pa je kot dolgoletna karizmatična skrbnica Kosovelove domačije v Tomaju tudi ambasadorka Srečka Kosovela. Rojena je v mogočni hiši, pri Županovih, kjer je sedaj gostilna Ravbar, pod Marijinim svetiščem na Repentabru, vendar na slovenski strani. Pravi, da je iz Repna, a meja med Italijo in Jugoslavijo je močno zarezala v njen domači kraj, ki se sedaj imenuje Dol pri Vogljah. Stric Dragice Sosič se je poročil s Srečkovo sestro Tončko Kosovel in tako je pričevalka postala del te družine. Dragica je bila velikokrat pri Kosovelovih, zato je bila toliko bolj zavzeta skrbnica Kosovelove domačije več kot 30 let. V pričevanju se sprehodimo skozi življenjske preizkušnje klene, primorske družine, ki je veliko žrtvovala za slovenstvo. V dobi fašizma in po prihodu Jugoslavije pa so trpela tudi pod komunizmom, ki je preganjal verne ljudi in zatiral gospodarsko iniciativo. Državna meja je zarezala v življenje ljudi, čedalje večja je bila razlika v načinu življenja. Dragica odkrito spregovori tudi o osebni življenjski zgodbi, na kateri ni manjkalo preizkušenj. A trdna, kot je, je tudi s pomočjo vere obstala in napredovala. Upravičeno je ponosna na svoje kuharske in slaščičarske veščine. S svojo naravno bistrostjo in zavzetostjo je kot oskrbnica Kosovelove domačije pridobila sloves po vsej Sloveniji in tudi po svetu. Dragoceni stiki s profesoricami, ki so tja vodile svoje dijake, slavisti, literati in drugimi zanimivimi osebnostmi še trajajo. Vse to spoznamo v zanimivem pričevanju, ki nas popelje tudi po Repentabru in seveda Kosovelovi domačiji.
Pričevanje očeta Bojana, kot ga kliče staro in mlado, je v marsičem presežno. Gre za enega najbolj markantnih primorskih in slovenskih duhovnikov, ki svojo karizmo udejanja v vsakdanjem delu z ljudmi. Njegova izpoved je po eni strani mogočna freska doživljanja primorskega človeka zadnjih 80 let, po drugi strani pa je pričevalčeva pristnost religioznost tisto, kar gledalca izjemno obogati tudi po duhovni plati.
Maša meni, da je že pravi čas za pripravo na poletje. In s poletjem misli na sonce, morje in kopalke. Saj veste, kako pravijo, »projekt plaža« se začne že pozimi! No, resnici na ljubo, bikini gor ali dol, po vseh krofih, vampih in bogračih se prileže malo lažje hrane. In recimo, malo za hec, malo zares, tudi malo preštevanja kalorij. Danes bomo pripravili kosilo, ki bo sicer revno in bogato hkrati: imelo bo malo kalorij, a bo prehransko bogato. Recimo med 300 in 400 kalorijami na porcijo, toda bogato z maščobnimi kislinami omega 3. Hrana mora biti zmeraj tudi užitek, za še večji užitek in za odmerek dobre energije pa bodo poskrbele datljeve sladke kroglice.
Rodil se je kot najmlajši izmed treh otrok v kmečki družini pri Sklancevih v Dutovljah na Krasu, očetu Miroslavu in materi Milki. Osnovno šolo je obiskoval v domači vasi, klasično gimnazijo v Malem semenišču v Pazinu, kjer je maturiral leta 1955 s sošolci Rafkom Valenčičem, pokojnim pričevalcem Francem Prelcem, duhovnim oskrbnikom odvisnikov, Metodom Pirihom in drugimi. Študij teologije je končal v Ljubljani leta 1963. Škof Anton Vovk ga je posvetil v duhovnika leta 1962. Med letoma 1963 in 68 je bil kaplan v Kopru. Od 1968 do 1972 je študiral v Rimu na Akademiji Alfonsiana in doktoriral iz teologije z disertacijo na temo Od nasprotovanja do dialoga med katoliško cerkvijo in državo v socialistični Jugoslaviji. Kasneje je še diplomiral na oddelku za časnikarstvo na univerzi Pro Deo v Rimu. 38 let je posvetil slovenski Istri, najprej kot kaplan v Kopru, nato 21 let kot stolni župnik v Kopru in nato sedem let kot župnik v župniji sv. Jurija v Piranu. Od jeseni 2000 vodi mednarodno šolo za duhovnike in bogoslovce v Loppianu pri Firencah. Skupaj s Francem Boletom je ustanovil mladinski list Ognjišče (1964) in bil njegov prvi odgovorni urednik. Prevajal je iz francoščine: Dračje za poživitev plamena (Ljubljana 1960), Proti vetru (Ljubljana 1961, Koper 1974) in Iskre (skupaj s Silvestrom Čukom, Koper 1978) F. Lelotta ter Kdo mi bo odgovoril? Anne-Marie (Ljubljana 1963 in več ponatisov). Pričevanje smo posneli v Strunjanu, ob Marijini cerkvi, kjer sedaj službuje
V tokratnih Pričevalcih nastopa 91-letni Miha Levičnik, rojen v Podlipoglavu pri Ljubljani. Pridružita se mu še sestri Veronika in Anica, ki dodata nekaj zanimivih podrobnosti. Želja gospoda Levičnika je bila, da iztrga pozabi zamolčani zločin v vasici Šentpavel, ki ga je povojna oblast z ustrahovanjem ves čas prikrivala. Več kot dva meseca po vojni je namreč komunistična oblast brez razloga odpeljala iz te vasice osem družinskih očetov ter jih po hudem mučenju pobila in zakopala v grapo nad mlinom. Nekaj mesecev pozneje, ko so svojci izvedeli, kje ležijo pobiti, so jih ponoči izkopali in pokopali pod Sv. Urhom ter poboje pripisali nasprotni strani. Za pomorjenimi je ostalo 23 otrok. Miha Levičnik se spominja: »Na levo, pa tukaj pod Razori so jih v tistem hribu … noter spravili in so jih potolkli, pa tega ni nihče vedel. Potem jih je našel Dolenčev oče, ko je gobe šel iskat, in je zavohal, je prav smrdelo, je bilo avgusta.« Sprva so žene pobitih zavajali, da so na prisilnem delu, zato so jim pošiljale hrano. Ko so izvedele za morišče, so hotele može pokopati doma, a so jih oznovci prehiteli. Trupla so morali prekopati nemški ujetniki. Eden od njih je pozneje povedal: »Tiste kmete, ki smo jih v gozdu odkopali, smo tukaj še enkrat zakopali. Na Urha so jih peljali, pa so jih lepo zakopali. Jame so bile narejene, pa so jih zakopali in truge zažgali.« Glede na to, da svojci do danes niso dobili posmrtnih ostankov žrtev, je vse to še bolj verjetno. Še posebno zato, ker kostnica na Urhu nima urejene evidence pokopanih. S pričevalcem Miho Levičnikom, njegovim vnukom Klemnom in sestro Anico smo se odpravili na kraj zločina, kjer je po zaslugi pričevalca Miha spomenik. Miha Levičnik sklene pričevanje: »Vam povem, da me je tole celo življenje tiščalo. Sem rekel, enkrat bom pa ven zmetal.« Ko je povedal zgodbo, mu je odleglo, kot številnim drugim, ki se odločijo za pričevanje. Resnica o Šentpavelskih žrtvah je nujna za svojce in za zgodovino, je prepričan Miha Levičnik, saj imajo vodilni komunistični mogotci iz časa tega in drugih zločinov še vedno največje spomenike v državi.
Ognjeniški izbruhi, potresi, visoko plimovanje, orkani, poplave … Naš modri planet so od nekdaj pretresale kataklizme, ki so vplivale na okolje in vsa živa bitja. Danes znanstveniki odkrivajo, da so vsi ti ekstremni dogodki med seboj povezani. Dokazali so, da ognjeniški izbruh vpliva na oceane, da tajfuni lahko sprožijo potrese in da lahko taljenje ledu prebudi mirujoče ognjenike. Vsakič, ko se poruši naravno ravnovesje, se sprožijo različni naravni pojavi. Dokumentarec prikaže zapletenost pojavov na našem planetu in kako se je človek skozi čas prilagodil nanje. NATURAL DISASTERS: MEGA REGULATORS / CATACLYSMES - LES GRANDS RÉGULATEURS / Francija, Belgija / 2022 / Režija: Christine Tournadre
Skoraj stoletno pričevalko iz Šentjošta v Polhograjskih dolomitih smo v njeni samoti obiskali ravno v času, ko je sneg prekril naravo. Drugače je z njenimi bridkimi spomini, ki so ob številnih preizkušnjah še vedno živi. Doma so živeli v revščini; pri osmih letih ji je umrla mama, pri petnajstih je začela služiti v župnišču kot »tamala dekla«. Pomivala je posodo, skrbela za vodo in pomagala glavni dekli pri vsem drugem. Župnišče je bilo takrat tudi kar veliko kmečko gospodarstvo, zato je imela veliko dela. Takrat je nehala hoditi v šolo. Začetek vojne najprej ni prinesel velikih sprememb. Ljudje okupatorja niso marali, a so živeli v miru. To pa se je spremenilo, ko so se pojavili prvi partizani in so začeli vaščane ustrahovati. Župnišče so temeljito izropali, pojasni Zofija. Podrobno opiše, kako se je po ustanovitvi vaške straže julija 1942 zgodil partizanski napad, ki pa so ga stražarji odbili brez žrtev. Partizani so se potem maščevali okoliškim prebivalcem, ki pa z vaško stražo niso imeli povezave. Ubijali so starše, družinske očete, v enem primeru pa je v požgani hiši umrla tudi dveletna deklica. Na prebivalce je legel strah in splošna negotovost. Zofija omenja tudi veliko romsko družino, ki so jo partizani pobili leta 1942 v bližini Žažarja. Zofija se spomni Čukovega Miha, hlapca pri eni od bližnjih hiš, z domačijskim imenom pr' Župan. Pripovedoval je, da so si partizani na njihovi kmetiji izposodili motike, ko so jih prinesli nazaj, pa so bili na motikah kri in lasje pobitih Romov. Zofija omeni tudi zanimivo podrobnost o partijskem funkcionarju, poznejšem predsedniku slovenske socialistične vlade, Stanetu Kavčiču, ki je imel v Šentjoštu sorodnike in jih je poskušal zaščititi. Po vojni je te kraje prizadel zločin povojnih pomorov, hkrati pa so se v okolici pojavili bivši domobranci – skrivači. Zofija Skvarča se spomni, kako so jih po izdaji presenetili na kmetiji v Suhem dolu. Tudi njo so takrat več ur zasliševali oznovci. Pričevalkin oče, domobranec, je vojno preživel in je moral prisilno delati v Kočevju. Zofija je bila mobilizirana v delovno brigado. Tam je hudo zbolela za tifusom, kar jo je trajno zaznamovalo, saj ni mogla imeti svojih otrok. Z možem sta posvojila dva fanta, a sta oba končala tragično. Ima pa vnukinje in snaho, ki jo pridejo obiskat. Živi sama, čeprav je precej onemogla in slabovidna, v edino uteho so ji ptički in številne mačke, pa dobri sosedi, ki ji pomagajo. Gre za posebno občutljivo pričevanje stare gospe, ki jo je zaznamovalo težko življenje. Lepšala si ga je tudi z glasbo; dolga leta je igrala v cerkvi in vodila cerkveni pevski zbor.
Na RTV Slovenija si prizadevamo, da so naši programi dostopni tudi za uporabnike, ki za kakovostno spremljanje vsebin potrebujejo posebne prilagoditve. Zato omogočamo posebne tehnike za prilagoditev in si prizadevamo za uvajanje novih tehnologij, ki bodo v bodoče še izboljšale uporabnikovo izkušnjo. Posebne prilagoditve potrebujejo predvsem osebe z okvaro vida ali sluha, osebe z motnjami branja in starejši gledalci. Kaj je zvočni opis? Zvočni opis, imenovan tudi opis slike ali vizualni opis, je posebna tehnika, namenjena predvsem slepim in slabovidnim uporabnikom vizualnih medijev in tudi drugim osebam, ki imajo težave pri branju podnapisov oziroma težko zaznavajo dogajanje v sliki. Pripovedovalec, imenovan zvočni opisovalec, med premori v dialogih oziroma med prazninami v originalnem zvoku opisuje, kaj se dogaja na zaslonu. Pravimo, da prevaja sliko v besedo. Tehnika zvočnega opisovanja slepim in slabovidnim omogoča nemoteno spremljanje filma ali oddaje, saj opisuje dogajanje v sliki, ki ga slepi in slabovidni ne zaznavajo oziroma ga zaznavajo okrnjeno. Z zvočnim opisom je mogoče opisati tista avdiovizualna dela, ki nimajo neprekinjenega teksta oziroma naracije, to pomeni, da imajo dovolj prekinitev, v katere je mogoče vstaviti opis dogajanja v sliki. Katere vsebine so opremljene z zvočnimi opisi? Z zvočnimi opisi so opremljene oddaje lastne produkcije, za katere imamo vse avtorske pravice. To so izbrane dokumentarne in igrane oddaje ter tudi nekatere mladinske in izobraževalne oddaje, ki nastajajo v uredništvih TV Slovenija. Zvočne opise pripravljajo izkušeni zvočni opisovalci, ki jih tudi interpretirajo.
Neveljaven email naslov
