Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Tokrat se bo z Jokerjem soočil pravnik Blaž Gale iz Ljubljane. Šport je njegov hobi, ki mu vzame precej časa. Rekreativno igra dvoranski nogomet, tenis, badminton. Pozimi rad smuča. Je tudi komentator tenisa in nogometa na zasebni športni televiziji. Poje v cerkvenem zboru in rad potuje. Na kviz se je prijavil na pobudo dveh prijateljic, na pomoč pa mu je priskočil prijatelj in bratranec Nejc Penca.
V družbi kviza Joker bo tokrat Edvard Gruden iz Kranja. Pravnik po izobrazbi je svojo poklicno pot prehodil kot informatik v Savi. Danes je v zasluženem pokoju in dela kot turistični vodnik po Kranju in okolici. Prosti čas zelo rad posveča tudi vnukom. Pravi, da je to najboljša služba na svetu. Rad se pohvali, da je dober kuhar. Na pomoč v kvizu Joker mu je priskočil zet Andrej Osterman.
Najstnik Pieter s prijateljem Soufianom skrivaj trenira parkour in je sumljivo podoben neznancu, ki je oropal njegovo sosedo in sošolko Flo. Flo priseže, da ga bo razkrinkala. Kenzi oče naroči, naj pazi na razposajenega bratranca Basima, nad čimer ni niti najmanj navdušena.
Izjemna življenjska zgodba Roze Kihler, rojene Pavlin leta 1920 v Tržiču, bo pritegnila še tako zahtevnega gledalca. Med vojno je bila partizanka in požrtvovalna bolničarka Cilka v Bolnici Pavla v Trnovskem gozdu. Od tam se je spominja pričevalec Virgilj Gomizelj, ki se je tam zdravil kot 16-letni partizan in zdaj živi v Avstraliji. V njegovem pričevanju, objavljenem septembra 2017, se je Roza prepoznala, in po 74 letih sta znova obudila prijateljstvo. Rozo Pavlin so v partizanih zaradi lažnih govoric obsodili na smrt, to pa je po naključju slišala in zbežala. Ujeli so jo Nemci in poslali v koncentracijsko taborišče. Še večjo tragedijo je doživela po vojni, ko so jo po krivici strpali v taborišče v Šentvidu nad Ljubljano, od koder so ljudi vodili v smrt. Rešil jo je prijatelj, medtem ko ji bratje partizani po prihodu domov niso hoteli pomagati. Znova so jo zaprli in obsodili na smrt, iz Beograda je nato prišla pomilostitev, vendar je morala nekaj let preživeti v zaporu. Šele 98-letna Roza Kihler je prvič zaupala svojo življenjsko zgodbo, takrat smo jo tudi posneli. Danes pokojna Roza je svojo bolečino in krivice ohranjala zase. Ko pa je prisluhnila pričevanju Virgila Gomizelja in dobila spodbudo v družini, se je vendarle odločila spregovoriti javno. Njeno izjemno pričevanje je zanimivo tudi zato, ker daje realen vpogled v delovanje partizanske sanitete. Roza tudi odkrito pove, kakšne razmere so vladale v partizanih, kakšen je bil odnos do žensk, in opisuje privilegirani položaj vodilnega kadra oz. komunistov, kar ni bilo v skladu s tistim, kar so učili druge. Gre za živo, tako rekoč filmsko pripoved ženske, ki je kljub krivicam in preganjanju ostala trdna in zvesta humanemu poslanstvu ter svojemu prepričanju. Po vojni je delala na socialnem področju, tudi osebno je pomagala otrokom iz socialno šibkih družin in se borila za pravice starejših. Do nedavnega je bila dejavna pri Rdečem križu. Čeprav si je ustvarila lepo družino, je nešteto prostovoljnih ur namenila ljudem v stiski, saj dobro ve, kaj je pomanjkanje in kaj pomeni razbita družina. Bila je iz družine z devetimi otroki brez očeta, ki bi skrbel zanje, in zaradi hude revščine je petletna skupaj z bratcem beračila okoli Brezij. Potem je bila pastirica pri tujih ljudeh, kasneje negovalka na Golniku ter še pred vojno delavka v predilnici na Viču v Ljubljani in v Medvodah. Med njenimi najtežjimi spomini iz otroštva je beračenje in srečanje z očetom ter dogodek, ko sta z bratcem ukradla hlebec kruha. Prav simbolika kruha se ji je v življenjskih preizkušnjah še večkrat ponovila. Gledalec, ki ga zanima preteklost, da bi lažje razumel sedanjost, bo pričevanju Roze Pavlin Kihler z zanimanjem prisluhnil.
V družbo Jokerja prihaja absolventka anglistike in francistike Maja Ina Ruparčič iz Kočevja. Diamantna maturantka rada prizna, da so njena razvada knjige. Po zaključku študija bi rada prevajala in poučevala. V prostem času rada vrtnari, goji pa tudi čilije. Redno plava, z nagrado pa bi si mogoče kupila violončelo, da bi lahko obnovila svoje znanje. Na pomoč ji je priskočil prijatelj Matija Terglav.
Joker bo tokrat gostil pravnika Andraža Tuška iz Žirov. V prostem času se ukvarja s športom. Veliko teče in kolesari. Prosti čas pa z družino najraje preživi na bližnjih hribih ob športnih aktivnostih in družabnih igrah. Zelo rad bere klasična dela, občasno pa v roke vzame tudi Mikija Mustra. Njegova super pomoč je žena, profesorica angleščine, Anka Tušek.
"Zdaj bodo volitve in izberite prave, poštene, premislite malo, da vas ne bodo farbali po televiziji. Tisti, ki štrajkajo po Ljubljani, naj gredo malo po deželi pogledat, kako živimo. In naj primejo kakšen kramp in lopato in naj kaj naredijo tudi. Ne samo tam po Ljubljani kričat." Tako odločno je svoje pričevanje zaključila Vipavka Magda Rodman. Njene besede so podkrepljene z zgodbo njene antifašistične družine, ki je ogromno pretrpela v času italijanske zasedbe Primorske, pa tudi po vojni, v času komunizma. Svoje izjemno zanimivo pričevanje, ki je polno opisov težkih preizkušenj pa tudi primorske vipavske vedrine, začne s predstavitvijo prednikov in usodo Vipavcev v prvi svetovni vojni. Kot otrok in dekle je poslušala ter si zapomnila številne zgodbe domačinov ter o tem napisala tudi zelo zanimivo knjigo, pa ne edino. Rodila se je leta 1942 kot italijanska državljanka v Vipavi mami Olgi, roj. Kodelja, doma iz Dupelj pri Vipavi, in očetu Ivanu, ki so ga poznali kot Žaneta Bajca, kmetu, ki je obdeloval 10 ha zemlje in imel še gozdne parcele na Nanosu. Njegov brat je bil Drago Bajc, študent prava v Padovi, novinar pri časopisu Edinost v Gorici ter organizator Tigra na Vipavskem, ustanovljenem leta 1927 na Nanosu. Iz Gorice je bežal domov pred aretacijo in na poti umrl v Biljah leta 1928. Drago je bil najstarejši, sledili so mu še sestra Vika in brata Edo in Milan, ki se je kot partizan udeležil tragičnega boja v Dražgošah, po katerem je nemški okupator pobijal domačine in uničil vas. Kasneje je padel v partizanih. V družini pa sta bili še očetovi sestri Milka in Jožka.
Joker komaj čaka, da v svoji druži pozdravi mikrobiologa Marka Kozjeka iz Ljubljane. Ko ima čas, zelo rad kuha in obožuje kavo s sadnim okusom. Rad ima morje, zato je pred leti naredil izpit za čoln. Sedaj se uči še jadrati. S punco se rada, z motorjem ali brez, podata tudi na daljša potovanja. Njegova pomoč bo študijski kolega in prijatelj Tim Prezelj.
Peter Hribar, nečak umorjenih lastnikov gradu Strmol, nam v dramatičnem pričevanju podrobno opiše tragedijo sorodnikov. Peter Hribar, nečak umorjenih lastnikov gradu Strmol, nam v dramatičnem pričevanju podrobno opiše usodno noč, ko so partizani 4. januarja 1944 ob 23. pod pretvezo vstopili v grad, začeli grobo zasliševati Rada in Ksenjo, ki sta ves čas vojne z denarjem in materialom podpirala OF. Isto noč so ju odvedli pod Krvavec ter ropali grajsko premoženje. Naslednji dan so ju brutalno mučili in umorili. Resnica je zelo preprosta, krvava in nasilna, pove Peter, ki si je več kot 20 let prizadeval in zbiral različne dokaze ter pričevanja, da bi razkril kruto resnico in usodo sorodnikov Hribar, ki sta bila del predvojne meščanske elite. Dokopal se je do skoraj vseh imen partizanov in partizanke, članov VOS, večinoma domačinov, ki so okruten umor izvršili, še živečega je nedavno obiskal v domu starejših. Nikogar povojna oblast ni kaznovala ampak ravno nasprotno, bili so deležni privilegijev in nekateri visokih položajev. Grad in celotno premoženje so si novi oblastniki prihranili zase. Tako so v gradu in posteljah umorjenih zakoncev dopustovali Edvard Kardelj in dalj časa tudi Matija Maček z družino. Peter Hribar je po dolgih letih sodnih bojev dosegel rehabilitacijo Rada in Ksenije Hribar, njun pokop in odškodnino za grad. Sprejel je tudi javno opravičilo s strani predsednika države. Odslej si brez zamer prizadeva za spravo na novih temeljih, kar predstavi tudi v pričevanju. Posmrtne ostanke zakoncev Hribar so lani iz prikritega grobišča prenesli in pokopali v družinsko grobnico, na gradu Strmol pa so jima postavili spominsko obeležje. Rado je bil bančnik, industrialec s široko mrežo poznanstev širom Evrope, z ženo Ksenjo sta bila svetovljana in oba tudi pilota ter se aktivno ukvarjala z letalstvom. Skupaj s Petrovim očetom so že izdelali nekaj svojih letal z imenom Minima. Vojna predvsem pa revolucija sta preprečili načrte o lastni tovarni avionov. Dva primerka Hribarjevih letal sta bila v uporabi še daleč po vojni, lesene modele pa ima danes v lasti Peter Hribar. Povojni režim je udaril po vseh članih družine Hribar in kot mladenič je to še kako čutil tudi Peter. Zaprli in maltretiral so njegovega očeta in razbili njihovo družino, saj je oče zbežal v Kanado. Pretresljiva izpoved Petra, pripadnika rodbine Hribar, vnuka znamenitega Slovenca Dragotina Hribarja in Evgenije Šumi, je v opomin in razmislek kakšen civilizacijski padec je predstavljala revolucija in njeno nadaljevanje.
Odmevi PLUS, oddaja, ki jo pripravljajo novinarji zunanje in notranje redakcije ter dopisniki iz tujine.
Kakšne znamenitosti bosta v Zofkinem studiu našla Nejko in Lars? In kako se bo Nejko znašel, ko bo prišel do smerokaza? Najraje hodi kar za nosom, zato mu bodo nasveti turistične vodnice še kako koristili. Kdo pa bo rešil novo Zofkino uganko? Naj to ostane S kot skrivnost.
Neveljaven email naslov
