Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Če pa Kristus ni vstal, potem je prazna naša vera,« so besede apostola Pavla (1 Kor 15,17), ki jih govori tudi nam. Srečanje z vstalim ga je naredilo za apostola, ki je zastavil svoje življenje, da bi svetu oznanil veselo novico. Velika noč nam govori, da vstali Gospod živi in ostaja z nami ter ne zapušča nikogar, še posebej ne tistih, ki se spopadajo s preizkušnjami, bolečino ali žalovanjem. Velika noč pomeni spoznati in v veri doživeti bližino vstalega Gospoda med nami. Iz praznega groba prihaja spoznanje, da smo del nečesa veliko večjega in da je vstali Jezus pot, resnica in življenje zame in zate. O veliki noči se bomo pogovarjali z ljubljanskim pomožnim škofom msgr. dr. Antonom Jamnikom in škofom Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi v Republiki Sloveniji, mag. Leonom Novakom. Oddajo bodo s petjem gregorijanskega korala popestrili študenti ljubljanske Akademije za glasbo pod vodstvom prof. Toneta Potočnika.
S cvetno nedeljo vstopamo v veliki teden, ko se bodo pred nami odvili ključni dogodki Jezusovega življenja: trpljenje, smrt in vstajenje. Temeljne resnice vere je pred 1700 leti v veroizpovedi opredelil ekumenski koncil v Niceji. Nicejska veroizpoved, ki se začne z besedami »Verujem v enega Boga«, je eden najpomembnejših izrazov krščanske vere in eden redkih, ki povezuje skoraj vse kristjane – katoličane, pravoslavne in mnoge protestante. Obhajanje 1700. obletnice koncila je spodbuda, da bi tudi mi v luči vere, da je Jezus Kristus pravi Bog, prehodili pot od velikega četrtka do velike noči.
Na tako imenovano tiho nedeljo bomo v Obzorjih duha razmišljali o tišini. Živimo v svetu, ki je glasen, hrupen in hiter. Na nas vpliva ogromno informacij, zvokov in dražljajev, ki imajo posledice na naše telesno in duševno zdravje in nam onemogočajo, da bi se srečali sami s sabo in z Bogom. Kljub hrepenenju po tišini, se ob izkušnji tišine marsikdo počuti nelagodno ali pa se je celo boji. Tišina je bila vedno osnova za zbranost, spoznavanje in razumevanje samega sebe, meditacijo, sanjarjenje, ustvarjanje, molitev. Kot je zapisala sv. mati Terezija iz Kalkute, je sad tišine molitev. Sad molitve je vera. Sad vere je ljubezen. Sad ljubezni pa je služenje.
Ženska je v Božjih očeh ustvarjena z globokim dostojanstvom, ki izvira iz Božjega načrta stvarjenja. Ustvarjena je bila iz ljubezni, kot enakopravna partnerka moškemu. Je nosilka življenja, ljubezni in lepote in ima posebno sposobnost prepoznavanja drugih oseb, njihove edinstvenosti in odnosov med njimi. Na praznik Gospodovega oznanjenja smo obhajali materinski dan. Ob liku Božje matere Marije si zastavljamo vprašanje, kako sodobne ženske v iskanju ravnotežja med različnimi vlogami – žene, matere, prijateljice, delavke – odgovarjajo na Božje nagovore.
Ob prazniku sv. Jožefa, bomo v Obzorjih duha razmišljali o liku moškega, kot si ga je zamislil Bog. Kaj pomeni biti moški, kakšna je njegova moč, kako in za kaj naj jo uporabi? Moški se pogosto srečuje s svojimi šibkostmi in nemočjo, se krivi pod težo lastnih pričakovanj in pričakovanj okolice. Nezmožen soočenja s samim seboj in pričakovanji beži iz odnosov v številne odvisnosti. Kljub temu je v zadnjem času vedno več mož, ki svojo identiteto sinov, mož, očetov gradijo na odnosu z Bogom. Iz tega pa izhaja spoznanje, da so moški kljub svoji nepopolnosti lahko Božji sodelavci in da Bog računa nanje.
Za kristjana je post čas, ko svoj pogled od nebistvenega usmeri k bistvenemu in stopi na pot poglobitve svojega odnosa z Bogom. Jezus nam prihaja naproti, tako, da nam postavlja za zgled otroke. V Svetem pismu beremo: »Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, ne pridete v nebeško kraljestvo. Kdor se torej poniža in postane kot ta otrok, tisti je v nebeškem kraljestvu največji.« Najboljše, kar imamo za srečanje z Bogom, je naše otroško srce, ki se spontano odpre, ki si preprosto upa spraševati, ki hoče biti ljubljeno. Več o veri, ki jo imajo otroci in izziva tudi odrasle, pa v tokratni oddaji.
Z znamenjem križa in klicem k spreobrnjenju katoličani na pepelnično sredo stopijo na pot štiridesetdnevne priprave na veliko noč. Post je čas notranjega in zunanjega prečiščevanja, obdobje, ko iščemo pot do boljše različice sebe, svojih bližnjih in seveda Boga. Gre za čas razločevanja, kaj nas vodi k Bogu in kaj nas od njega odvrača. Da bi svoj pogled usmerili k bistvenemu, so vernikom na voljo tri najpomembnejše sestavine postnega časa: molitev, post in dobra dela oz. miloščina. Več o postu pa v tokratni oddaji.
Z bulo Upanje ne osramoti je papež Frančišek lani razglasil sveto leto 2025, ki ima naslov Romarji upanja. Upanje je poleg vere in ljubezni ena od teoloških vrlin v krščanski tradiciji. Je kombinacija želje po nečem in pričakovanja, da bi to prejeli. Medtem ko je vera stvar razuma, je upanje dejanje volje. Kaj pomeni biti romar upanja in k čemu nas vabi sveto leto pa v tokratni oddaji.
Pouk o krščanski veri, poznan pod pojmom verouk, je le eden od delov kateheze, ki pomeni tudi izkustvo vere in uvajanje v versko življenje. Poznavanje vere in predajanje vrednot, ki izhajajo iz osebnega odnosa z Jezusom Kristusom, je za Cerkev eno od ključnih poslanstev. Kljub vprašanjem, kako zasnovati in izvajati katehezo, da bo obrodila dobre sadove, ostaja ta za katehistinje in katehete dar, izziv in priložnost. Kljub trudu so v mnogih primerih rezultati vse prej kot dobri. Kaj vpliva na to, da število otrok, ki obiskujejo verouk, nezadržno pada, kako jih zadržati v Cerkvi tudi po birmi ter kako katehizirati njihove starše, o tem pa v tokratni oddaji. Na ta in druga vprašanja bodo iskali odgovore tudi udeleženci letošnjega že 55. katehetskega simpozija z naslovom »Upanje ne osramoti«.
Katoliška Cerkev 11. februarja, na god Lurške Matere Božje, obhaja svetovni dan bolnikov. Pred 33 leti ga je ustanovil papež sv. Janez Pavel II. Namen svetovnega dneva bolnikov je prebujati v nas sočutje do bolnih in nas spodbujati k priznavanju njihovega dostojanstva. Ta dan je namenjen tudi zahvali zdravnikom in drugemu zdravstvenemu osebju ter prostovoljcem, za njihovo požrtvovalno služenje. Tudi ob letošnjem svetovnem dnevu bolnikov je papež Frančišek bolnikom napisal poslanico. Naslovil jo je: »Upanje ne osramoti (Rim 5,5) in nas krepi v stiski.« O upanju bo v oddaji razmišljal tudi tetraplegik in slikar z usti Vojko Gašperut.
1. februarja so v koprski stolnici slovesno umestili novega škofa. Na ta položaj je bil imenovan nekdanji murskosoboški škof, msgr. dr. Peter Štumpf. Msgr. dr. Peter Štumpf je na čelu koprske škofije nasledil dr. Jurija Bizjaka. Obenem je začasno, do imenovanja novega škofa, postal apostolski administrator Škofije Murska Sobota. Škofu Štumpfu je koprska škofija znana in domača, saj jo je večkrat obiskal. Po besedah dozdajšnjega škofa Bizjaka Škofija Koper »čuti, prenaša in rešuje težave sodobnega sveta in družbe«. Kakšni izzivi torej čakajo novega škofa, kako se bo lotil dela, kakšne bodo njegove prednostne naloge ter kako ostaja povezan s Prekmurjem, pa v oddaji. Obiskali smo tudi Skupnost Srečanje na Kostanjevici, ki zasvojencem z mamili že 30 let pomaga iz primeža odvisnosti.
Ob prazniku Jezusovega darovanja v templju ali svečnici praznujejo redovnice in redovniki dan posvečenega življenja. Ob tem se zastavlja vprašanje, kakšno sled puščajo v svetu karizme, ki so se pojavile kot odgovor na konkretne izzive in potrebe v Cerkvi in svetu. Kje vidijo svoje mesto uršulinke in kako prinašajo Frančiškovega duha v svet bratje kapucini? Pogledali smo tudi, kako prebivalce Maribora nagovarjajo salezijanci in karizma sv. Janeza Boska. Poklonili se bomo tudi spominu preminulega zaslužnega profesorja z ljubljanske Teološke fakultete, p. dr. Metoda Benedika.
Neveljaven email naslov
