Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dramatik in režiser Dušan Jovanović je bil ploden in karizmatičen avtor, ki je zaznamoval slovenski in jugoslovanski gledališki prostor. Dokumentarni portret predstavi bogato življenjsko pot in enkratno osebnost tega ustvarjalca. Dušan Jovanović se je rodil v Beogradu, po drugi svetovni vojni, ko je bil star komaj šest let, sta se z očetom 1951 preselil v Ljubljano. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je študiral angleščino in francoščino. Nato je študiral režijo na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Bil je eden od ustanoviteljev znamenitega Gledališča Pupilije Ferkeverk, prav tako soustanovitelj in direktor Eksperimentalnega gledališča Glej, od konca sedemdesetih do sredine osemdesetih pa je zasedal položaj umetniškega vodje Slovenskega mladinskega gledališča. Na AGRFT je postal docent leta 1989 in predaval gledališko režijo, hkrati se je posvečal najrazličnejšim gledališkim projektom. Za svoje dramsko in režijsko delo je prejel številne nagrade, med njimi Prešernovo nagrado (1990) in Rožančevo nagrado (2008), bil pa je tudi večkratni dobitnik Grumove in Borštnikove nagrade. Leta 2009 je prejel zlati red za zasluge za ustvarjalni opus in bogatitev slovenske kulture, zlasti gledališča, ter njeno prepoznavnost v svetu. Scenarista filma sta Barbara Brezavšček in Mitja Čander, režiser pa Slavko Hren.
Potovke so si plačevale večerjo in prenočišče s tem, da so pripovedovale zgodbe. So spomin na sproščeno otroštvo na Kopanku nad Polzelo, iz katerega Neža Maurer jemlje vse svoje življenje. Bila je učiteljica in novinarka, pesnica in pisateljica. Vsi otroci poznajo pesmico Vrabček čaka mamico, za marsikoga pa bodo odkritje njene erotične pesmi. Večna potepuhinja Neža nas s svojim avtomobilom popelje skozi mnoge kraje, kjer je živela; še vedno je zvedava, s svojo duhovitostjo navdušuje svoje prijatelje in občinstvo. V trenutkih samosti pa nam razkriva pretresljive zgodbe svojega nemirnega življenja. Pogumno razkriva svoje slabosti. Biti poraženec ni sramota, pravi; ta neposrednost in iskrenost je tisto, kar cenijo tudi njeni bralci. Scenarist in režiser Amir Muratović
Dokumentarni portret 80-letnega akademskega slikarja Mira Zupančiča, ki že več kot 50 let živi in dela v New Yorku. Zupančič sodi med najizrazitejše še živeče slikarje v diaspori in je zaznamovan predvsem z impresionističnim in postkubističnim stilom. Svoja dela je razstavljal na več kot 70 razstavah po svetu, od razglasitve samostojnosti Slovenije pa se jih je pri nas zvrstilo 25. Dobršen del dokumentarnega portreta, v katerem nam slikar, kipar, ilustrator, grafik in mojster vitraža zaupa, da je prve poteze povlekel z žebljem po domačem pohištvu, je bil posnet v New Yorku na Long Islandu in v avstrijskem Linzu, kjer je tudi diplomiral. A pot do tja in naprej v ZDA je bila trnova, začenši s pobegom prek državne meje, o katerem je slikar iz Rimskih Toplic pripovedoval, da je šlo za življenje ali smrt. Kamera spremlja slikarja tudi pred njegovo domačijo in ateljejem pri Sv. Emi blizu Podčetrtka, kamor prihaja vsako leto na obisk, saj je izjemno navezan na domačo grudo. V pogovoru se umetnik spominja srečanj s slovenskim kiparjem Francetom Goršetom v Clevelandu, največji pečat pa je pustil seveda v New Yorku med našimi izseljenci – še posebej mu je pri srcu velik vitraž s portretom Barage v slovenski cerkvi svetega Cirila, ki je leta 2016 praznovala 100-letnico. Dokumentarni portret Mira Zupančiča, prejemnika številnih nagrad doma in po svetu, je kot »hvalnica življenju« kot je za umetnikovo delo dejal eden izmen kritikov. Realiziral ga je novinar Marjan Šrimpf.
Zdenko Kodrič je vsestranski literarni pisec, dobitnik Grumove nagrade in Glazerjeve listine, s tremi romani tudi kandidat za kresnika. Med letoma 1971 in 1974 je bil član ljubljanskega neinstitucionalnega in alternativnega gledališča Pekarna, soustvarjalec in oblikovalec mariborskega kulturnega življenja od 1971. Bil je novinar na Radiu in Tedniku Ptuj, potem pa pri časopisu Večer v Mariboru. Kodrič je napisal devet romanov, dve pesniški zbirki, več radijskih iger in scenarijev za igrano dokumentarne filme ter muzikal, izšli sta mu tudi zbirki kratkih zgodb ter dve knjigi gledaliških iger, slovenska gledališča so uprizorila štiri njegove gledališke igre, za otvoritveno slovesnost na Ptuju v času EPK je napisal muzikal Kurentova svatba, bil je scenarist igrano dokumentarnega filma z naslovom Marpurgi, ki ga je režiral ga je Boris Jurjaševič. Občasno tudi fotografira. Portret tega zanimivega ustvarjalca je podpisal scenarist in režiser Boris Jurjaševič.
BITI MARIO je dokumentarni film o odhajanju. Dokončnem. Zdravniki so mu prognozirali nekaj tednov, a jih je Mario presenetil in še vedno živi. Odhaja, a živi. Mario je na tem zadnjem filmskem potovanju, brez zadržkov pokazal, kako se spopasti z neizbežnim. S smrtjo. Da preživi! Mario je človek, ki pozna vse in vsi poznajo njega. Ve vse, kaj se v njegovem Mariboru dogaja. Predvsem pa je vrhunski bobnar. Oder je delil z odličnimi slovenskimi in tujimi glasbeniki. Preigraval je rock, etno in jazz, doma in v tujini. Sredi njegovega glasbenega ustvarjanja izve, da je zbolel za terminalno obliko raka. Prognoza je porazna. Rok trajanja prekratek, da bi ga sprejel. Želja in volja do življenja premočna, da bi se vdal. Sprejme vse, tudi zelo invazivne oblike zdravljenja. Čas se neusmiljeno izteka. Na predlog režiserja tega dokumentarca, sprejme izziv, da stopi pred kamero. Kot pred leti, ko sta že sodelovala na projektu igranega filma. Scene iz realnega življenja in fikcije se prepletajo v naključni analogiji. Mario skozi pogovor ustvari neke vrste “revizijo“, svojega ustvarjanja. Od “benda do benda“, mu s svojimi spomini in replikami, pri tem pomagajo njegovi glasbeni kolegi. Na ta način ustvarjajo reminiscenske podobe glasbenega ustvarjanja v Mariboru od konca osemdesetih do danes. Soočanje z njegovo boleznijo in pričakovanim “odhodom“, odpira novo situacijo in pogled njegovim prijateljem. Tudi sam spoznava nekega novega Maria. Soustvarjanje dokumentarnega filma v “omejeno časovno - življenjskem okvirju“, daje Mariu dodaten motiv in voljo da “živi“, kolikor mu je še dano.
Kako se je Primož Roglič pripravljal na prihajajočo dirko po Franciji? Kaj vse je moral eden od kandidatov za najvišja mesta prestati v tej sezoni in kako se je posvetil največji kolesarski dirki? Rogliča smo v tej sezoni spremljali podrobneje in ga obiskali na višinskih pripravah, pa tudi ob ogledu trase druge etape Toura. Več pa v filmu Primož Roglič, moja pot na dirko po Franciji avtorjev Davida Črmelja in Blaža Omana.
Film predstavlja umetnico Lojzko Žerdin, neskončno ustvarjalno osebnost, predano plesni umetnosti. V televizijskem portretnem filmu jo srečamo na otoku, ker je bila brezčasna kot morje, ker so jo vedno privlačili otoki, ker so se ji bleščale oči in kresale misli ob pogledu na divje ali mirne valove in ker se je vedno identificirala z Ženo z otoka, plesnim likom, ki ga je upodobila v eni od svojih zgodnjih koreografij. Kot plesalko izredne nadarjenosti jo je pot pripeljala do Berlina, do šole Mary Wigman, postala je njena poslednja diplomantka in si pridobila naziv diplomirani pedagog za umetniški ples. Njen neponovljiv plesni stil se je izražal skozi samostojne plesne predstave, televizijske koreografije, koreografije za gledališče in koreografske postavitve ob različnih priložnostih. Od leta 1970 do 1990 je poučevala Umetnost giba na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Univerza v Ljubljani ji je leta 2011 podelila zlato plaketo za izjemne zasluge pri razvijanju znanstvenega, pedagoškega in umetniškega ustvarjanja. Scenarij in režija Jasna Hribernik, besedilo Tomaž Letnar, urednica Danica Dolinar.
26 minutna dokumentarna zgodba nas popelje po življenjski poti pesnika in slikarja Benjamina Žnidaršiča, ki je po padcu s češnje »pristal« v invalidskem vozičku. »Volja do življenja je izginila. Ves čas sem razmišljal, kako bom shodil. In to je pri invalidih največji problem« Po šestih letih je to vendarle spoznal in po njegovih besedah, "shodil" v glavi. »Življenje je magična beseda, ki zaznamuje vse, kar doživimo med rojstvom in smrtjo. Jaz sem imel to srečo, da sem se rodil dvakrat, torej imam dve življenji.« Ko je življenje začel sprejemati kot priložnost, da izoblikuje svoj značaj je v podzavesti spremenil prepričanje, da je to kazen. Letošnje leto je prelomnica v njegovem življenju – 27 let »zdravega« življenja in 28 let življenja na invalidskem vozičku. Benjamin pove in pokaže, da odkar je na invalidskem vozičku, je ustvaril veliko več in bil veliko bolj prepoznaven. S svojo energijo in neverjetno voljo do življenja riše pot mnogim invalidom ter jim daje navdih in upanje za njihovo nadaljnjo pot.
Dokumentarni film Mehek kot skala je nastal v športnem uredništvu, a to ni le športni film. Trdi treningi, osvojene medalje, vzponi in padci so le en del filma. Marsikomu bodo ganljive zgodbe priklicale solze v oči, zanimivi sogovorniki pa ga bodo že v naslednji minuti nasmejali. Kot je dejal eden od nastopajočih: »če ne bi videl z lastnimi očmi, tega ne bi verjel«. Avtorji ugotavljajo, da je Fabjanovo življenje kot sodobna zgodba o Pepelki. Fant, v mladosti več lačen kot sit, je s pomočjo dobre vile, juda, uresničil vse svoje sanje. Judo, kar pomeni mehka pot, je Fabjana naredil mehkega kot skala. Scenarist in režiser dokumentarnega filma Mehek kot skala je Zvezdan Martič, snemalec Aleš Živec, montažer Matjaž Jankovič.
Vrhunski športnik, metalec kladiva, kraški rojak Danilo Žerjal, ki ga je v duhu nove pravovernosti povojnega časa športni funkcionar izbrisal iz vseh športnih arhivov in mu namenil kazen na Golem otoku. Če bi na olimpijskih igrah leta 1948 v Londonu za palec ne prestopil črte, bi postavil olimpijski rekord! Z dokumenti, fotografijami, arhivskimi posnetki, pričevanji in igranimi prizori obujena življenjska pot, ki je športnika svetovnega kova vodila v beg pred Golim otokom v Italijo in pozneje v Južno Ameriko, kjer je v Orwellovem letu 1984 izginil, ter po dvanajstletnem hčerkinem iskanju znova stopil v zgodovino rojstnega kraja, Krasa in slovenskega športa. Zadnji avtorski projekt Jadrana Sterleta, film, ki ga je pripravljal dolgo in srčno, kot pravi Kraševec. Režija: Tugo Štiglic.
Vprašanja o smislu človekovega življenja so zelo stara. Bila so obdobja, ko se je človek o svojem smislu spraševal manj in obdobja, ki so bila prežeta z njegovim iskanjem. Danes so vprašanja smisla življenja zopet v ospredju. Človek je izgubil svojo identiteto, ker se slabše identificira s skupinami ali pa se z njimi identificira pretirano. Enega osnovnih bistev človekovega osmišljanja vidi dr. Vid Pečjak v predajanju kulture naslednjim generacijam. Ta ima moč odpiranja spoznanj – novih in starih. Svet drvi v propad. In človek je tisti, ki lahko propad zaustavi ali pa ga še hitreje približa. Dr. Pečjak vidi rešitev v izgradnji nove etike, v kateri človek ne bo več zgolj grabežljivo bitje, ki hlepi po vse večji moči in oblasti. Portret dr. Vida Pečjaka Scenaristka: Nuša Ekar Režiser: Božo Grlj Snemalec: Artur Rutar
Dokumentarni film o kreativnih procesih režiserja, scenarista, glasbenika in vsestranskega ustvarjalca Vincija Vogue Anžlovarja. Zgodba se loteva ustvarjalnosti na samoočiščujoč in samokritičen način. Pogled skozi prizmo osebe z motnjo osebnosti, duhovitega in lucidnega ustvarjalca z mejnimi nagnjenji. Štirje celovečerni filmi, ustvarjanje glasbe za skupino in filme, gledališče, kratki filmi. A zdi se, da je bila prav vsa ustvarjalnost realizirana v svojevrstnem konfliktnem stanju: spori s producenti, klofuta ministru, zlomljena čeljust igralca, izbruhi jeze, tesnobe, droge, hazard, ločitve, revščina, bogastvo, depresije, zdravljenje ...
Neveljaven email naslov
