Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Razgibana življenjska zgodba dr. Bruna Hartmana, znanega mariborskega kulturnega delavca, pisca, raziskovalca in znanstvenika. Dr. Bruno Hartman je svoje življenje in delo posvečal iskanju in znanstvenemu raziskovanju na različnih družbenih področjih. Zelo veliko je storil na področju gledališča, knjižničarstva, literarne zgodovine – kulturne zgodovine Maribora in Štajerske. Razgibana življenjska zgodba, raznolikost njegovega strokovnega zanimanja, predvsem pa širina ter številne znanstvene in druge objave so značilnosti bogatega življenja dr. Bruna Hartmana, častnega občana Mestne občine Maribor. Dr. Bruno Hartman je svoje življenje in delo posvečal iskanju in znanstvenemu raziskovanju na različnih družbenih področjih. V portretu sledimo njegovi življenjski usodi, ki ga je iz rodnega Celja prek Murske Sobote pripeljala v Maribor, in njegovi pestri poklicni in ustvarjalni poti: bil je profesor, gledališčnik, bibliotekar in dolgoletni ravnatelj Univerzitetne knjižnice Maribor ter pomemben raziskovalec kulturne zgodovine Maribora in širše regije. Nedvomno je treba izpostaviti tudi njegovo raziskovalno delo, posvečeno generalu, pesniku in bibliofilu Rudolfu Maistru, s katerim je prispeval k vedenju o prevratnih časih v Mariboru in na Štajerskem. S portretom dr. Bruna Hartmana, ki ima enak naslov kot njegova avtobiografija – Na poti pride vse naproti – želimo poudariti njegovo vlogo in pečat, ki ga je dal Mariboru in širši regiji, obenem pa se sprehoditi in promovirati kulturno zgodovino Maribora.
Tone Škarja je starosta slovenskega alpinizma. S svojo jasno vizijo, odločnostjo in organizacijsko sposobnostjo je pripeljal slovenske alpiniste v svetovni vrh. V filmu Tone Škarja podoživlja svojo plezalno pot od odličnega mladega skalnega plezalca do legendarnega vodje slovenskih himalajskih odprav. Skozi njegove spomine, ki jih vidimo z arhivskimi posnetki z odprav, med katerimi je na prvem mestu odprava na Everest iz leta 1979, skozi Tonetov obisk njegovih nepalskih prijateljev, doživimo osebni razvoj Toneta Škarje. Toneta so v življenju spremljali veliki uspehi, pa tudi afere in smrti alpinističnih tovarišev. Razvoj slovenskega alpinizma in himalajizma pa je tekel svojo pot, včasih z velikim Tonetovim vplivom, včasih brez. Skozi anekdote spoznamo, kako se je odražal prehod iz socializma v kapitalizem pri odpravarstvu. Čeprav v dobrobit slovenskega gorništva že desetletja deluje kot organizator in podpornik slovenskih odprav v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije, pa je po duši plezalec, ki svoje intimne ambicije kljub zrelim letom še vedno uresničuje v strmih skalnih stenah ter gornik, ki zahaja pod nepalske vršake. Tone je hkrati kronist in pisatelj, ki se v Nepal zateče tudi zato, da na papir prelije svoje spomine, misli.
2Cellos 2Obraza je tudi v svetu ekskluziven dokumentarni film, ki predstavlja čelista - Slovenca Luko Šulića in Hrvata Stjepana Hauserja, ki kot duo 2Cellos dosegata velike uspehe po vsem svetu. V dokumentarnem filmu želimo prodreti skozi lupino zunanjosti in gledalcem predstaviti tudi njun svet zasebnih trenutkov na Štajerskem in v Istri, ki ostaja skrit očem javnosti. Njuna pripoved se prepleta s posnetki njunih vrhunskih izvedb (tudi s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija) tako klasične kot pop, rokovske in filmske glasbe ter nekaterih njunih prav tako uspešnih videospotov. Celostno režijsko oblikovanje filma Aleš Verbič, scenarij in urednica Danica Dolinar, direktorja fotografije in snemalca Bernard Perme, Jurij Nemec, mojster montaže Andrej Modic, režija Aleš Verbič, Svetlana Dramlić.
V dokumentarnem portretu boste lahko videli življensko zgodbo Primorke Anke Makovec, ki je šla s trebuhom za kruhom v Avstralijo. Ustalila se je na otoku Tasmanija, kjer je pred leti skupaj z okoljevarstveniki preprečila, da bi na rekah Gordon in Franklin na Tasmaniji sredi najlepše džungle zgradili hidrocentralo. V filmu pripoveduje tudi o svojih srečanjih z domorodci Aborigini med katerimi je živela dalj časa in sporočala svetu o krivicah, ki se jim godijo. Film sta na Tasmaniji letos spomladi posnela Marjan Šrimpf in Robert Kranvogel.
Slovenski vojni interniranec Janez Godec je v podzemnem taborišču v Zgornji Avstriji s sabotažo ogrozil zadnji Hitlerjev napad na Anglijo. Vse se je začelo, kot se začne veliko zgodb. Nekega dne sem ob kavi bral Večer, regionalni časopis z lokalnimi vsebinami in zasledil novičko o mariborskem godalnem kvartetu, ki ga sestavljajo mladi iz glasbeno nadarjene družine Feguš. Prebral sem, da so v Londonu igrali »Kantato za Janeza Godca« in da je bil Janez Godec naš rojak, ki je rešil London! Debelo sem pogledal, spil kavo in začel raziskovati. In izbrskal sem zgodbo, ki se bere kot napeta kriminalka. Zgodbo o Janezu Godcu, medvojnem internirancu, ki je v podzemnem taborišču v Zgornji Avstriji izvedel sabotažo in tako ogrozil zadnji Hitlerjev načrt za napad na Anglijo – bombardiranje Londona z raketami V-2. V Sloveniji je natančno raziskan vsak dan med letoma 1941–1945. Na tisoče imen. Na stotine junakov. Človeška množica, vržena v mešalec velikega klanja. Poznamo vzroke in posledice. Delimo odpustke in propagiramo slavo. Smo beli, črni, rdeči. Vse barve mavrice, združene v globalnem marketingu morije. Samo sivine ni. Nihče ne govori o usodah med skrajnostmi. O laži za preživetje, izdajstvu za upanje, strahu za kasnejše junaštvo. O tem govori zgodba o Janezu Godcu scenarista in režiserja Marka Radmiloviča.
Portret arhitekta Vojteha Ravnikarja osvetljuje ključna obdobja njegovega ustvarjanja, njegova arhitekturna dela in teoretska razmišljanja. Skozi pogovore s sodelavci, prijatelji, znanci in tudi tistimi, ki stoje s svojimi pogledi na ključna vprašanja v arhitekturi na nasprotnem bregu odstira intimne prostore arhitektovih ustvarjalnih dilem, karizme, nadarjenosti, večplastnosti, ustvarjalnega žara in obenem še vedno odprtosti, dialoga in zmožnosti združevanja z ustvarjalnim pristopom. Vse njegovo delovanje je bilo, tudi ob zelo racionalnih rešitvah, vedno prepojeno z duhom Krasa in z vso paleto značilnosti Mediterana.
Jože Ciuha je bil izjemno samosvoj slovenski slikar, pisatelj, grafik in ilustrator, ki je živel med Parizom, otokom Šipanom in Ljubljano. Umetniško ustvarjanje slikarja Jožeta Ciuhe, ki je razpet med ustvarjanjem v svojih ateljejih na otoku Šipan, v Ljubljani in Parizu, je skozi čas opisal francoski likovni kritik, poet, dramatik in esejist Alain Bosquet, ki pravi: »Redki so slikarji našega časa, ki živijo, kakor bi rekli, zunaj njega.« Filmski portret, »Jože Ciuha – slikar svojega časa«, ki ga je ustvaril režiser Uroš Zavodnik, je popotovanje po življenju in ustvarjanju slikarja Jožeta Ciuhe, ki je ob času snemanja dopolnil 88 let. Preplet življenjskih izkušenj in modrosti, ki si jih je pridobil na popotovanjih po svetu in so ga končno pripeljale do osebnostne svobode, je gonilo ustvarjalnemu navdihu, ki se zrcali v neštetih podobah na njegovih platnih. Njegov opus je ogromen in razpršen po celem svetu. Podobe iz njegovih platen nam pripovedujejo same zase, ob pogledu nanje pa si je vselej mogoče pričarati tudi svoje zgodbe. Te nam na popotovanju, na katerem se mu pridružimo, med njegovimi ateljeji, galerijami, pa tudi na obisku pri njegovih prijateljih, pripoveduje slikar sam, njegov sin, žena, soustvarjalci, prijatelji ter strokovna javnost, ki ga že leta spremlja in ga je razkrila svetu, kar se mu je »zgodilo« v boemskem Parizu. Biti moraš drugačen, samosvoj, da te opazijo – kot takega ga je Pariz in svet opazil in vzel za svojega. Najprej pa je minilo kar nekaj let, da je postal samosvoj, kot pravi uvodoma na filmu.
Filozof dr. Vladimir Sruk se je kot družboslovec ukvarjal ob politologiji in sociologiji tudi z etiko, zgodovino in socialno psihologijo. Dr. Sruka se že dolgo drži vzdevek »živa legenda«. To poimenovanje nosi z razlogom. Dali so mu ga njegovi nekdanji študenti, ki so razumeli njegovo trditev, da sta negotovost in dvom redni spremljevalki ljudi, ki hočejo videti širše, globlje in dalje od prilagodljive rutine. Stanje, ki deluje proti nasprotnikom splošno sprejetih vrednot in dogem, je po Srukovih besedah glavni vzrok stagnacije in bivanjskega mrtvila. Tudi sam je bil večkrat v življenju deležen takšnih ukrepov in to velja še danes. Kot pravi, si je kriv sam, saj se nikoli ni hotel niti znal prilagoditi v trenutne razmere ujetemu »javnemu mnenju«. Za takšno stališče pa je potrebno imeti tudi pogum. In dr. Sruk ga je imel. Da vse navedeno drži, je spoznala tudi ekipa, ki se je odpravila po poti snemanja dokumentarnega portreta dr. Vladimirja Sruka. Portretiranec kot pravi intelektualec dvomi o vsem, začenši s scenarijem, ki je nastal na podlagi njegove avtobiografske knjige »Gospoda gre čez progo«. Seveda ne prizanaša tudi knjigi sami in noče, da bi prevladale intimne zgodbe. To ga ne zanima, saj hoče govoriti o družbi tukaj in zdaj. Z vsemi spremljajočimi posledicami – obremenitvami, nasprotji in konflikti. Scenarist in režiser dokumentarnega portreta je Bojan Labović.
Življenje doktorice naravoslovja Angele Piskernik je zgodba o položaju slovenskega izobraženstva v dramatični prvi polovici 20. stoletja. Njen zaročenec je bil France Stele, prijateljevala je z Rudolfom Maistrom, Izidorjem Cankarjem, pa s Francetom Kidričem, kar je bil zadosten razlog, da so jo poslali v taborišče Ravensbrück. Do konca življenja – spovedal in pokopal jo je prijatelj škof Jožef Pogačnik – je ostala samska in predana znanstvenemu ter pedagoškemu delu. Angela Piskernik (1886-1967) je bila zavedna Korošica iz Lobnika pri Železni Kapli, prva Slovenka z doktorskim nazivom s področja naravoslovja, prva slovenska naravovarstvenica. Zaslužna je za ustanovitev Triglavskega narodnega parka in pravno zavarovanje naravnih območij v Sloveniji. Po drugi vojni se je kot direktorica Prirodoslovnega muzeja zavzela, da se je ohranil Alpski park Julijana v Trenti in so zavarovali 56 ogroženih rastlinskih vrst, nato tudi nekaj živalskih. Dosegla je zakonsko prepoved izvoza ptic pevk iz Jugoslavije. Napisala je priročnik Ključ za določanje cvetnic in praprotnic. Kot zavedna Slovenka kljub doktorskemu naslovu na Koroškem ni mogla dobiti službe in je delala kot domača učiteljica v družini odvetnika Janka Brejca. Vodilno je sodelovala pri pripravah na koroški plebiscit, predsedovala različnim ženskim organizacijam ter bila podpredsednica Kluba koroških Slovencev, po vojni ob predsedniku Prežihovem Vorancu. Do 1926 je bila botaničarka v Narodnem muzeju, nato pa je bila do aretacije jeseni 1943 gimnazijska profesorica naravoslovnih predmetov in nemškega jezika. Bila je avtorica več učbenikov za nemški jezik, predavala pa je tudi na valovih radia Ljubljana. Zavest o pomenu Angele Piskernik je obudila družina Stergar – zgodovinarja Janez in Nataša ter hčerka Katja. Spodbudili so Angelino sorodnico Bredo Resman, da sta z možem Francem pobrskala po zapuščini na podstrešju in dragoceno gradivo predala Arhivu RS. Za dokumentarec so spregovorili strokovnjaki z različnih področij: njena naslednica v Prirodoslovnem muzeju Nada Praprotnik, Stane Peterlin, ki jo je nasledil na Zavodu za spomeniško varstvo. Piskernikova je zbirala tudi etnografsko gradivo, ki ga danes raziskuje Martina Piko Rustia. Maja Haderlap je začela pisati dramsko besedilo, katerega glavna junakinja nosi poteze Piskernikove. V filmu sodelujejo še Edgar Piskernik, Metka Gombač, Tina Bahovec, Katarina Bogataj Gradišnik, Vanda Trampuž, Anja Dular, Anton Janko, Poldej Zunder, Danijel Grafenauer, Bredica Županc, Willi Ošina in Franc Jožef Smrtnik.
Slikar Krištof Zupet je ustvaril velik opus slik, risb, akvarelov, fresk, njegovi izjemni portreti pa so hkrati prave psihološke študije. Ob prikazovanju najpomembnejših del lahko gledalec spremlja portretiranje prijateljice Ifigenije Simonovič in prisluhne odlomkom iz Krištofovih dnevnikov, lucidnim zapisom o nastajanju umetnikovih del. Njegovo življenje je usodno zaznamovala bolezen. Več let je bil v hospitaliziran zaradi paranoidne shizofrenije. Njegove risbe iz tega obdobja so pretresljiva izpoved. Prav s slikanjem bolezni kljubuje vse do danes. Odločilno in odrešujoče za slikarja je bilo dolgoletno prijateljstvo z dramatikom Ivanom Mrakom, posredno je na njega vplivala tudi Mrakova sopotnica slikarka in kiparka Karla Bulovec Mrak. V religioznem zanosu je ustvaril freske Križevega potu v Gradišču pri Vipavi, več kot petdeset let pa v domačem Horjulu ob Prešernovem prazniku prireja razstave svojih del. Za svoje dosežke je leta 1985 prejel Župančičevo nagrado. Kot umetnik Zupet predstavlja vez med sedanjim in preteklim stoletjem, kljub navdihovanju pri Vincentu van Goghu in slovenskih impresionistih ter naslonu na realistično tradicijo evropskega slikarstva, pa je uspel izoblikovati svojstveno novo estetiko.
Dokumentarno-portretna pripoved o življenju in delu Ludvika Vrečiča, prvega prekmurskega akademskega slikarja. Scenarij sta napisala Brigita Bavčar in Štefan Celec, ki je opravil tudi nalogo režiserja. Film je bil v koprodukciji Zavoda Sončnica in RTV Slovenija realiziran leta 2011 ob umetnikovi 111. obletnici rojstva.
Jolka Milič je bila prevajalka, književnica, publicistka, ambasadorka slovenske literature v Italiji in znana literarna polemičarka. Rodila se je leta 1926 v Sežani, dokončala učiteljišče v Gorici, se zaposlila kot bančna uslužbenka in začela v revijah objavljati kratke zgodbe in pesmi. Uveljavila pa se je predvsem kot prevajalka. V več kot šestih desetletjih delovanja je pripravila več deset knjig prevodov slovenskih pesnic in pesnikov v italijanščino. Zaslužna je tudi za vrsto prevodov italijanskih, francoskih in španskih avtorjev v slovenščino ( Kosovel, Kocbek, Zajc, Taufer, Kravos, Pregarc, Pangerc, Messner, Kovič, Mozetič, Šalamun, Osti). Bila je dobitnica reda zvezde nacionalne solidarnosti, najstarejšega odlikovanja Republike Italije za prevodni opus in življenjsko delo. Za impresivni prevodni opus iz italijanščine (Montale, Pasolini, Primo Levi, Dacia Maraini, Giuseppe Conte, Sereni, Turoldo, Caproni, Silvio Cumpeta, Lorca, Antonio Machado y Ruiz, Blaise Cendrars, Borges) je prejela Lavrinovo diplomo, najvišje priznanje Društva slovenskih književnih prevajalcev. Dolga desetletja je bila najizrazitejša, najizvirnejša literarna polemičarka v slovenskem prostoru. Leta 2013 je bila prejemnica prve mire - nagrade ženskega odbora Slovenskega centra PEN.
Neveljaven email naslov
