Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
»Zame je odgovornost vredna največ, sprejemanje odgovornosti pa je ena glavnih vrednot,« pravi Matjaž Kek, nekdanji slovenski nogometaš, trener in aktualni selektor slovenske reprezentance. Kot igralec je največji pečat pustil v vijoličastem dresu, v katerem je skupaj igral devet let. Leta 2010 je slovensko reprezentanco popeljal na svetovno prvenstvo v Južni Afriki. Tokrat bo težje, vendar vse še ni izgubljeno. Še štiri tekme nas čakajo. In treba bo zmagovati. Ker zelo rad posluša glasbo, zlasti džez, bo zagotovo znal odgovoriti tudi na vprašanje, zakaj je naš »orkester« zdaj precej razglašen, kako umiriti osebne interese igralcev, okrepiti složnost in najti pravi zagon in zanos.
Verjetno je med prvimi glasovi slišal tudi zvok klavirja. In pri 26 letih sta njegovo ime in zven njegovega igranja v samem svetovnem vrhu pianizma. Lani se je na prestižnem Chopinovem klavirskem tekmovanju v Varšavi, ki poteka že od leta 1927 in na katerem je zastopal Slovenijo in Italijo, uvrstil na drugo mesto. Pripadla mu je tudi posebna nagrada Krystiana Zimermana za najboljšo izvedbo Chopinove sonate. Prvi izjemni mednarodni uspeh pa je goriški pianist doživel leta 2015 v Hamamatsuju – v žiriji je bila slovita Marta Argerich, ki bi morala biti tudi v Varšavi, a se dogodka žal ni mogla udeležiti. Takrat je o njegovem igranju članica žirije Akiko Ebi zapisala, da se njegova moč skriva v izvirnosti, ki sicer temelji na tradiciji, a sega daleč čez ta okvir.
Moj nocojšnji gost je akademski slikar. Njegovo vodilo je bilo živeti brez ure, ne vedeti, kateri dan v tednu je. Pa je povabilo v službo po daljšem premisleku vendarle sprejel. In zdaj prav njemu velja zahvala za odlično ilustrirane knjige, saj je kot likovni urednik pri založbi Mladinska knjiga delal štirideset let. Navdušil je številne ilustratorke in ilustratorje ter jih privabil k sodelovanju. Imel je srečo, da je pri delu neizmerno užival. Da ni bil uradnik, ampak soustvarjalec, ki je podpisan v več kot 2500 ilustriranih knjigah. V življenju, z življenjem se je treba igrati – nas uči letošnji Schwentnerjev nagrajenec. Ob njegovi nagradi so se šaljivo vprašali, kdo izmed štirih mož je najpomembnejši – predsednik, dva nadškofa ali edini likovni urednik? Njihov odgovor je bil jasen, kajti podobe v slikanicah nas oblikujejo že v otroštvu, česar se morda premalo zavedamo. Pavle Učakar pa je imel tudi izjemen nos za ilustratorje in ilustratorke, ki dandanes žanjejo svetovno slavo. In prihodnje leto bodo zaznamovali bolonjski knjižni festival, saj bo Slovenija tam osrednja gostja. Tega se, zdaj že upokojenec, neizmerno veseli. Mi pa lahko dodamo – tudi po njegovi zaslugi.
Nocojšnjo gostjo zaznamujeta umetnost in igra. Pa tudi žoga v roki, ki leti na koš, deska na snegu ali čopič, ki poslikava majico. Pa zrak potrebuje in veliko narave. Zlasti v zadnjem letu in pol kar golta zrak in besede, da lahko doma mirno zadiha. Mia Skrbinac je prodorna in ustvarjalna gledališka in filmska igralka. Igrala je v kratkih filmih, televizijskih serijah, v Lutkovnem gledališču, Mestnem gledališču Ljubljana in v Slovenskem narodnem gledališču Drama. Zadnji film, v katerem je igrala, je film Sestre, ki je letos prejel vesno za najboljši kratki igrani film. Je na začetku profesionalne poti, a njeno ime je širši javnosti že znano. Postala je namreč medijski obraz in glas žrtev spolnega nadlegovanja. Ampak v tej zgodbi si velja bolj kot njeno ime zapomniti nedopustno dejanje, ki žrtev stisne v kot, iz katerega se ne more izvleči pomirjeno in brez posledic.
Ana Reberc preučuje, raziskuje in je preudarna, preden pove svoje mnenje; kot »erešovka«, novinarka radia Študent, ali kot mlada raziskovalka. Nagovarja različna družbena polja, je recenzentka znanstvenih in strokovnih publikacij ter kritično obravnava pristope k duševnemu zdravju. Meni namreč, da psihologija ne upošteva družbenih in kulturnozgodovinskih vidikov, ki pomembno vplivajo na dojemanje in doživljanje duševnega zdravja. In ko spregledamo celostni pogled na razmerja moči, izgine tudi morebitni upor proti družbenim razmeram.
Peter Mlakar je diplomant filozofije in primerjalne književnosti. Je pesnik, pisatelj, performer in … teist. On verjame. Rodil se je z zlato žlico v ustih. A pridiga o prekletstvu revnih, o pohlepu bogatih. In seveda o Bogu kot absolutu. Preizkuša se v različnih literarnih žanrih, od romana do drame in je državljan NSK-ja, države s 13 000 državljani. Njegova pojavnost, njegovi nastopi so deležni zelo kontradiktornih opažanj. Ko stopi na oder, on tam je. Navzoč. Njegov videz je pokončen in mogočen. Govor brez pretirane modulacije, temen in oster. Zato se zdi, kot da napada, da grozi, zato je bil označen tudi za satanista. Ampak on govori o čistosti, o lepoti bivanja, o iztrebljanju zla. Je mil in nežen in sočuten. Ne izpostavlja se rad, takole, osebno, ko ne ve, v kaj gre. Zanj sta si pekel in nebesa zelo blizu.
Če bi hotela zajeti vse njene funkcije, knjige, publikacije, visoka javna priznanja in nagrade, bi jih lahko naštevala nekaj minut. Naj omenim, da je prejela tudi državno odlikovanje častni znak svobode in bila leta 2005 predlagana za Nobelovo nagrado v okviru projekta »1000 žensk za Nobelovo nagrado za mir«. Ko je kot otrok med vojno doživela ljubeznivost tujcev, je spoznala, da v ljudeh tudi v najbolj temnih časih dobro ostane. In zdaj nas kot predsednica Slovenske filantropije uči pomena prostovoljstva. Kot doktorica medicine je bila predstojnica oddelka za otroško psihiatrijo na ljubljanski Pediatrični kliniki. Njeno pomembno delo je načrtovanje in izvajanje psihosocialnih programov za zaščito duševnega zdravja otrok na področjih, prizadetih od vojn in oboroženih spopadov. Prim. Anica Mikuš Kos, dr. med., pediatrinja in psihiatrinja ter strokovnjakinja za duševno zdravje otrok in mladostnikov.
Občudujemo njeno igralsko izrazno moč, prezenco, neverjetno natančnost. Neko milost, prošnjo, in če je treba – tudi grožnjo nosi barva njenega glasu. Je prejemnica številnih nagrad; kar osem Borštnikovih je prejela, pa nagrado Prešernovega sklada, Župančičevo in Severjevo, dve vesni, bila je žlahtna komedijantka, a to ni vse. Predvsem je prejemnica veličastnih aplavzov. Mehka in surovo stroga. Pri njenih vlogah začutiš čudovit prehod iz kulture v umetnost. Gledališka in filmska igralka. Redna profesorica in predstojnica katedre za dramsko igro in umetniško besedo. Nedavno pa nas je spet vznemirila, navdušila z izjemno vlogo Daše v igri Cement Heinerja Müllerja v režiji Sebastijana Horvata.
Profesor za arhitekturo mesta. Je tudi večletni ljubljanski podžupan, ki je ambiciozno začrtal vizijo dolgoročnega razvoja Ljubljane do leta 2025. Pravi, da je srečen, če na sončen dan za zajtrk poje jabolko, in da ne bi mogel živeti brez svinčnika in kolesa. Bi pa lažje živel, če bi bilo več odločnosti pri razreševanju konfliktnih situacij, je povedal ob prejemu nagrade Big SEE za arhitekturnega vizionarja 2019. S soavtorji je ustvaril številne projekte, ki so premikali meje v prostoru pa tudi v glavah: novi peglezen v Ljubljani, inovativne lesene hiše po vsej Sloveniji, impresiven viadukt Črni Kal, spominsko kapelo v Kočevskem rogu in ne nazadnje večnamensko nakupovalno središče v Novem mestu. S kolegi je napisal več knjig o arhitekturi in bil mentor danes uspešnim arhitektom. Nekdanji študenti pravijo, da jih ni ukalupljal po svoji meri, ampak jih je opremil z metodo dela in odpiral vrata v nove svetove.
Prof. dr. Tanja Rener je zaslužna profesorica univerze v Ljubljani, profesorica za sociologijo družin in sociologijo spolov, raziskovalka na področju študij mladine in ženskih študij na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Bila je nacionalna koordinatorica za študije mladine in študije spolov pri Svetu Evrope. Na podiplomskem študiju predava o utopistikah, o alternativnih možnostih družbenega razvoja. Pogovor bo usmerjen v družbo, ki je dolgo negovala patriarhalen družinski model, in bo načenjal vprašanja, kako je v naši družbi s predsodki in stereotipi o spolu in spolni usmerjenosti in ali prepoznavamo prezrte in tudi stigmatizirane družinske oblike in vloge. Kakšni so kadri današnjega časa in sistema in ali še vedno prevladujejo politični koncepti, zgrajeni na grobem individualizmu in ne več na politiki množic? Čas je več kot primeren za pogovor s sociologinjo, ki se ukvarja tudi s pravicami žensk. 8. marec je pred vrati.
Pravzaprav se je zgodil absurd. Smrt nam je planila v obraz, a se je od nas še bolj oddaljila. Čas je pohitel, ljudje so umirali sami. Zato sem v goste povabila dr. Tino Bilban, raziskovalko, filozofinjo in pisateljico, ki je edina kot filozofinja delala med fiziki na dunajskem Inštitutu za kvantno optiko in kvantne informacije. Na prvi pogled se zdi, da je še eno polje njenega delovanja – avtorstvo poučnih knjig za mlade bralce na področju razumevanja staranja – zgolj profesionalni obvod. A ne drži: tako ali drugače se vedno znajde na stičišču med sodobno znanostjo, literaturo in filozofijo ter pretresanjem njihovih temeljnih pojmov, pa naj gre za čas, stvarni svet ali pa staranje in smrt. V otroški in mladinski literaturi duhovito nagovarja bralce, včasih tudi z risbami, da bi lažje razumeli sodobno potovanje k času, da bi znali z njim, torej s časom, bolje živeti. Dr. Tina Bilban je tudi članica strokovnega odbora Priročnika za branje kakovostnih mladinskih knjig in nosilka projekta Skozi knjige k pogovoru o starosti.
Doktoriral je na zagrebški univerzi, kot Humboldtov štipendist študiral na kölnski univerzi, za profesuro na Filozofski fakulteti pa ni bil sprejemljiv. Sodeloval je pri ustanovitvi priloge Študentske tribune in pisal zanjo. Bil je prepoznaven avtor v reviji Problemi, sodeloval pri ustanavljanju in urednikovanju Nove revije in tudi s Prispevki za slovenski nacionalni program v njeni znameniti 57. številki. Pomembna je njegova vloga v procesih demokratizacije in slovenskega osamosvajanja. Bil je eden od piscev Ustave RS. Je tudi predsednik komisije za človekove pravice Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Sam pravi, da je liberalni konservativec, da izhaja iz vrednot svetovnega etosa in se označi kot post(a)teist. Filozof, fenomenolog in akademik dr. Tine Hribar.
Neveljaven email naslov
