Zgodba o zapuščenih varovancih psihiatričnega zavoda sredi vojne vihre, ki se je v resnici zgodila v zadnji balkanski vojni, je logičen sprožilec razmisleka o tem, kaj stori neka skupina ljudi v trenutku, ko stara ureditev razpade, nove pa še ni. Zgodbe o tem, kako se v takšni ustanovi iz prejšnjega reda vzpostavi povsem nov red/nered, sta se kot scenarista najprej lotila Rudi Uran in Zoran Smiljanić in po nekaj predelavah se je scenarističnemu timu pred dvema letoma pridružil Marko Vezovišek. Zavod sredi vojne tam nekje na Balkanu pa je postal prispodoba za svet okoli nas. Norišnica na koncu zgodovine, edino ogledalo, v katerem še lahko vidimo svojo resnično podobo. Vse drugo je retuširan selfie in PR.
Skupina filmskih lunatikov z režiserjem Rudijem Uranom na čelu se je pred dobrim letom za 14 dni preselila v nekdanji psihiatrični zavod na Tratah in posnela ta presunljivi, deloma šokantni, z obešenjaškim humorjem in trpko ironijo prežeti celovečerec. V njem so igralsko ekipo, sestavljeno večinoma iz članov Gledališke skupine Rače in posameznikov z igralskimi izkušnjami, več kot uspešno dopolnjevali tudi varovanci ZUDV Dornava ter VDC Polž Lenart. To sodelovanje, ki ga je zaznamovalo toplo sožitje celotne ekipe (kot igralci so nastopali tudi mentorji), ni samo vzoren primer inkluzivnosti, ampak ima tudi globok vsebinski in konceptualni pomen. Institucionalizirana norost nima z norostjo sveta nobene zveze. Prav nasprotno! Vsi skupaj, tako varovanci kot drugi sodelujoči (in s tem simbolično mi vsi), smo žrtve pravih psihopatov na oblasti. To je temeljno sporočilo tega filma. Vsi smo v istem čolnu, v skupni norišnici. VSI SMO NOT! Vabljeni k ogledu!
