V zgodovini človeštva so mnoge civilizacije propadle, ker niso uspele pridelati dovolj hrane.
Sumerci so že 4000 let pred našim štetjem s preveč intenzivnim namakanjem uničili rodovitno zemljo. Mayi so s kmetovanjem in izkoriščanjem gozda popolnoma degradirali površine, primerne za pridelavo hrane.
Tudi v 21. stoletju se povpraševanje po hrani povečuje, hkrati pa je naravnih virov vse manj.
Intenzivno kmetijstvo ni več model, s katerim bi lahko na Zemlji leta 2050 prehranili 9 milijard ljudi, ki bodo vsak dan potrebovali 9,8 milijard kilogramov hrane, kar je skoraj še enkrat več kot jo pridelamo danes.
Po napovedih Svetovne organizacije za hrano bo zaradi okoljske degradacije, izgube biotske raznolikosti, podnebnih sprememb, zaradi katerih se bodo puščave širile, obdelovalne površine pa bodo postale peskaste in slane, dobršen del danes rodovitne zemlje izginil. Nove površine primerne za pridelavo hrane pa bodo daleč od populacijskih središč in kmetijske infrastrukture, predvsem v Latinski Ameriki in podsaharski Afriki.
Morda je še čas, da preprečimo te napovedi s trajnostno, ekološko, lokalno pridelavo hrane, odgovornim odnosom do biološke pestrosti, naravnih virov in surovin ter večjemu spoštovanju hrane kot izvora našega življenja. 40 odstotkov hrane, ki jo pridelamo, današnja potrošniška družba zavrže.