Kdo je bil edini kralj, ki je pokopan na slovenskem ozemlju?
Dokumentarni film nam predstavi usodo zadnjih predstavnikov francoske kraljeve rodbine, ki so zaradi revolucij postali begunci. Ironično je bil izraz begunec, »refuge«, prvič zabeležen, ko je Ludvik XIV., 'Sončni kralj', iz domovine izgnal veliko število hugenotov. Njegov vnuk Karel X. je bil po julijski revoluciji tudi obsojen na izgnanstvo – zatočišče je iskal od Škotske, Prage do Gorice v upanju, da bo tu varen pred kolero. Čez sto članov njegovega spremstva se je nastanilo v različnih palačah po mestu. To je zaradi milega podnebja pozneje postalo znano kot avstrijska Nica. Leta 1836 jih je v Gorici pričakala topla jesen, prej vitalen 79-letnik pa je že v dobrih dveh tednih postal edina smrtna žrtev kolere v mestu. Tako so frančiškani na Kostanjevici, katerih cerkev je že prej nudila prostor grobnicam plemiških družin, s pogodbo postali varuhi posmrtnih ostankov begunskega kralja.
V naslednjih desetletjih so ob glavi družine želeli biti pokopani tudi drugi člani dinastije. Med njimi je bila tudi Marija Terezija Šarlota, hči Ludvika XVI. in Marije Antoanete. Njena življenjska zgodba je bila zelo tragična. Njeni starši so končali pod giljotino, njen brat je umrl v surovem rejništvu, sama pa je po letih ujetništva postala žena svojega bratranca, sina Karla X. Skupaj sta skrbela za nečakinjo in nečaka, rojenega po bratovi smrti, ki je postal simbol upanja za francoske legitimiste. Henrik V. je kasneje zapravil zadnjo možnost, da bi Burboni ponovno prevzeli prestol, potomka njegove sestre pa je postala avstrijska cesarica. Ravno Zita je med obiskom Soške fronte ukazala prenesti sarkofage iz nabrežinskega kamna na varno na Dunaj. Po prenovi porušene cerkve so bili vrnjeni v samostan. Po koncu vojne in razpadu Avstro-Ogrske je območje spet prešlo pod Kraljevino Italijo. Kmalu po drugi svetovni vojni so zavezniki določali nove meje. Prav Francozi so odločili, da je ostal samostan ločen od stare Gorice. Za njim pa je kmalu zrastla Nova ...
Pretekle ter zdajšnje razmere na Kostanjevici nam predstavita pater Niko Žvokelj ter skrbnica Škrabčeve knjižnice Mirjam Brecelj. O takratnih okoliščinah, spremembah skozi čas ter današnjem odnosu do dediščine spregovorijo tudi goriški zgodovinarji: dr. Renato Podbersič, dr. Urška Strle ter kustosinja Cristina Bragaglia. Pobudo za vrnitev posmrtnih ostankov v Francijo pokomentira novinar Ervin Milharčič Hladnik. V dokumentarnem filmu ne manjkajo niti posnetki cvetenja vrtnic, interierjev goriških palač ter restavriranih fresk in štukatur. Prepričali se bomo, da je kraljeva družina po težkih življenjskih preizkušnjah našla varen pristan prav na stičišču različnih kultur, kjer lahko končno počiva v miru.