Če tudi vi vsaj malce poplesujete ob začetni špici oddaje #Zelena generacija/Young Village Folk, naj vam razkrijemo, da je glasba del singla 'Ker tu je vse tako lepo' štiričlanske slovenske glasbene skupine Koala Voice, ki s svojo mešanico rocka, popa, disca in punka navdušuje doma in v tujini.

Kakšen je vajin odnos do hrane?
Radi imamo hrano.
Miha: Skoraj ves čas se pogovarjamo o hrani.
Manca: Res neverjetno veliko količino časa preživimo ob tej temi, zdi se mi tudi, da vsi čedalje bolj radi kuhamo in eden drugega vabimo na kulinarične večerje, tako da hrana je velik del naših življenj.

Kdo je potem glavni kuhar v bendu?
Manca: Jaz in Miha bi reka.
Miha: Moram reči, da Manca čedalje več kuha in da so tudi večerje čedalje bolj okusne.

Kaj vama je pomembno pri izbiri sestavin, ko nakupujeta?
Manca: Jaz osebno, ko grem v trgovino, gledam na to, da so sestavine lokalne, da gre za slovensko pridelavo. Zdi se mi pomembno, da podpiramo naše pridelovalce. Načeloma smo vsi štirje vsejedi, jaz zadnje čase, čeprav nisem vegetarijanka ali veganka, malce gledam tudi, kaj kupujem v smislu, da namesto kravjega vzamem riževo mleko za v kavo, skušam pojesti manj mesa in ga ne jemati kot samoumevnega in lahko dostopnega - že zaradi vpliva na okolje. Ne dolgo nazaj sem gledala film Davida Attenborougha o okolju in se me je vsebina zelo dotaknila, zato skušam zdaj živeti bolj prijazno do našega planeta.
Miha: Jaz precej gledam na to, v katerem letnem času določeni pridelki rastejo pri nas. Paradižnik februarja ne raste, zato ga tudi ne kupujem, četudi ima lahko certifikate, da je recimo pridelan na biološki način.

Mogoče kupujeta na tržnici ali pri kakem kmetu?
Miha: Jaz recimo nakupujem tisto sadje in zelenjavo, ki mi je dobro, a ne za vsako ceno. Po pravici na tržnico ne uspem, gledam pa, da v trgovini kupim recimo paradižnik, ki pride iz Slovenije in ne iz Španije.

Sta mogoče že sama poizkusila pridelovati sadje ali pa zelenjavo?
Manca: Mi imamo doma mali vrtek in ko pridem na obisk, si naberem pridelke, ki takrat rastejo, tako da imam vedno potem majhno zalogo pora ali pa korenja, solate ... V Ljubljani imam samo baziliko v lončku.
Miha: Jaz sem imel doma pridelano baziliko in peteršilj, na balkonu rastejo.

Kaj mislita, kako bi lahko več ljudi prepričali, da kupujejo lokalno, domače, slovensko?
Manca: Meni se zdi, da je treba v prvi vrsti čim več govoriti o teh stvareh, zakaj je pomembno podpirati naše kmete in na kak način zares podpiraš, da imajo naša dejanja vpliv. Zdi se mi, da je treba ljudem pokazati, da se pozna, če podpiraš slovensko in slovenske kmete, da to vpliva na njihova življenja. Da rečemo, da je nekaj ceneje ... vedno bo nekaj ceneje in ta problem bo ostal, zato bi morali spremeniti miselnost in odnos ljudi do hrane. Se mi pa zdi, da je naša generacija in tudi te, ki prihajajo, že začela spreminjati svoj odnos do ravnanja s prehrano in okoljem.

Kaj mislita o celotni problematiki pridelave hrane, vse manj mladih se namreč odloča za prevzem kmetije, vse manj se jih želi ukvarjati s kmetijstvom?
Miha: Mislim, da gre za precej širok problem. Ko smo na primer prodali Mercator, smo zagotovili tudi slabše pogoje za naše kmete, kajti več surovin se bo uvozilo, namesto kupovalo od domačih kmetov. Prav tako se mi zdi, da bi morali ohranjati enotne cene. Razumljivo je, da kmet, ki določen pridelek proda v trgovino, tja proda ceneje - že zaradi količine in popustov, ki pridejo z njo, kot ga lahko proda sam na kmetiji, vendar se mi zdi, da so razlike v ceni nesorazmerne. Če kilogram jabolk v trgovino proda za recimo 1 evro, sam pa jih na kmetiji prodaja za pet, se mi zdi, da je razlika prevelika. Pred kratkim je kolega delal na kmetiji, ki jo je prevzela mlajša družina in pohvalil, da je za kakovost pridelkov dobro poskrbljeno, vendar, da so končne cene na ljubljanski tržnici precej visoke. Se pa strinjam, da je problem tudi, da uvažamo cenejše izdelke iz drugih držav, ki so temu primerno tudi slabše kakovosti.

Kako bi lahko spodbudili mlade, da bi se jih več odločilo poklic kmetovalca?
Manca: Meni se zdi, da ta možnost sploh ni predstavljena. Ko otroci začnejo govoriti o tem, kaj boš delal, ko odrasteš, kaj boš po poklicu, se mi zdi, da je poklic kmeta pozabljen. Meni nihče ni nikoli omenil, da bi lahko izbrala tudi ta poklic. Se mi zdi, da so te stvari vedno nekako ločene, ker nekdo nekaj podeduje, gre na hčerke, sinove ... Mogoče bi morali že pri najmlajših začeti graditi na zavedanju, da je to pomemben poklic, ki ga je ga potrebno ohraniti, da je to poklic za mlade.

Miha: Več bi morali govoriti in osveščati ljudi o tej problematiki. Tudi ta oddaja mislim, da bo pomagala k temu, da bo v bodoče več kmetovalcev. Vsi vemo, kako je zrastla priljubljenost špinače, ko je na sceno prišel Popaj.

Miha pravi, da prihajate z vasi, sta kdaj pomagala na kmetiji?
Manca: Jaz recimo nisem nikoli molzla krave, sem bila pa zraven. Sorodniki imajo kmetijo, vendar sem bila vedno bolj nek opazovalec kot da bi res kaj pomagala. Sem pa doma pomagala pri našem malem vrtku.
Miha: Doma so sicer zmeraj rekli, da imamo njivo, sem bil zmeraj tudi popravljen, da to ni njiva, kar imamo mi doma, ampak vrt. Včasih sem kaj pomagal, nism pa prav veliko delal, ker je oče vedno rekel, da razume, koliko me to ne zanima in da naj se grem raje učit. Imam pa precej sorodstva, ki se ukvarja s kmetovanjem, imajo te velike traktorje in sem kdaj kaj pomagal, nisem bil pa ključni člen delovnih akcij. Ko sem bil še mlajši, so nam dali grablje, da smo pomagali, vendar sem hitro izgubil interes.
Manca: Jaz mislim, da je odvisno tudi, kako je delo predstavljeno. Ko si otrok in te pošljejo nekaj grabit, to smatraš kot neprijetno opravilo, ko si mlad nikoli nočeš delati nekaj, kar ti naložijo starejši. Danes so mi te stvari bolj zanimive, predvsem recimo vrtnarjenje, ki ima po mojem mnenju čedalje več zanimanja med našo generacijo. Jaz si zelo želim, da bom enkrat sama imela svoj vrt in bila samooskrbna z zelenjavo, to bi mi bilo super, da bi lahko vzgojila, kar pojem.

Ste tekom poletja doma samooskrbni z zelenjavo?
Manca: Smo, vsaj čez poletje, domači paradižniki, zelenjava, por.

V Sloveniji še vedno precej hrane zavržemo, kako je s tem pri vas, se vam zdi, da doma ali pa v bendu, veliko hrane zavržete ali skrbite, da se porabi?
Manca: Mene vedno zelo boli srce, če moram kaj vreči stran in res se trudim, da vse porabim. Imam tudi tule blizu trgovino, tako da imam možnost, da grem kupit, ko kaj potrebujem in mi sestavine ne stojijo in se ne kvarijo. Zelo se trudim, da kaj ne vržem stran, se mi zdi tako prav iz večih razlogov.
Miha: Tudi jaz, če se le da, se trudim, da ne zavržem. Kdaj pa kdaj mi sicer zgnije kako sadje, se pa kar potrudim, da tisto, kar je bilo skuhano, pojem, da ne ostaja. Grozno se mi zdi, če se u hladilniku najde kakšna stvar, ki počasi zleze čisto zadaj in potem počasi vidiš, da je tam že dva meseca in gre lahko samo še v smeti.

Eden izmed sogovornikov v oddaji je izpostavil, da želi kmetom povrniti ugled, kakšno je vašo mnenje, se vama zdi, da je poklic kmeta spoštovan pri nas?
Manca: Meni se zdi, da bi morali v tej smeri kaj storiti. Tako kot sem rekla prej, se mi zdi, da ta poklic mladim ni predstavljen kot pomemben, kul, nekaj, kaj bi ti lahko počel. Vsak, ki je kdaj obiskal kakšno večjo kmetijo z vso to mehanizacijo, je hitro ugotovil, kako veliko znanja je vloženega, za kako pomembno dejavnost gre. Glede na to, kako hitro tudi tehnologija napreduje, se mi zdi tudi iz tega vidika zanimiv poklic za mlade. Če si včasih ob besedi kmetje pomislil na to, kako garajo, se mi zdi, da gre danes, ko je tehnologija toliko napredovala, za zelo zanimiv poklic za mlajše generacije. Sploh mladi, ki so bolj dovzetni za vso to tehnologijo in nove pristope, ki bi jim olajšali delo, bi lahko v tem videli neko prednost.

Glede na to, da koncertirate tudi po tujini, sta mogoče opazila kakšno posebnost, kako drugje ravnajo s hrano?
Miha: Meni je najbolj fascinantna Španija, tudi Italija. Oboji radi jejo, vedno bolj po malo, zelo radi pa poleg tudi kaj spijejo. Recimo v Španiji smo doživeli “Aperitivo” trenutek, ko gostom postrežejo z brezplačnimi prigrizki in če si ravno takrat v restavraciji, imaš brezplačen manjši obrok. Sicer ljudje vzamejo kruhek, dva, mi smo bili pa malce bolj lačni ...

Je koronavirus bendu prinesl kaj dobrega?
Manca: V tem trenutku težko rečem, pred kratkim bi morali imeti nastop na katerega smo se pridno pripravljali, nato pa je zaradi bolezni odpadel. Sveža rana. Smo pa že maja v prvem valu posneli novo plato. Prvič smo imeli na voljo malce več časa, zato smo šli za celih 14 dni v studio in posneli čisto hudo plato. Zaenkrat smo s poslušalci delili singel. Januarja bomo svetu predstavili še en nov singel in videospot, maja pa naj bi izšla plata. Bomo videli sproti, ker zelo težko skrivamo navdušenje in si že zelo želimo pokazati, kaj smo ustvarili.

Ko se vozite na nastop, poslušate svoje pesmi?
Manca: Ne namerno. Včasih se zgodi, da pride na vrsto med naključnimi skladbami. Seveda ga potem poslušamo in si mislimo “pismo dober komad”.

Če je vaša pesem ravno na radiu, pojete zraven?
Miha: Povečamo glasnost.
Manca: Meni je še vedno zelo vznemirljivo, kadar se slišim na radiu.

Po koncertu si privoščite?
Burek ali pico.