V Zvezi ugotavljajo, da se vse več kmetij zapira zaradi nizkih odkupnih cen, slabega gospodarjenja s kmetijo ali pa zgolj zato, ker generacije med seboj ne najdejo skupnega jezika. Ugotavljajo, da je dober odnos med generacijami, ki temelji na spoštovanju in zaupanju, izrednega pomena, saj je v kmetije potrebno vseskozi vlagati in razvijati nove ideje, dokler so mladi polni zagona in idej. Izpostavljajo pa tudi moč zavezništva med nevladnimi organizacijami, kar omogoča pretok velike baze znanja in vprašanj, ki jih je še potrebno nasloviti, da bi lahko kmetom zagotovili boljši in kvaliteten vsakdan.

Je poklic kmeta pri nas spoštovan?

Moral bi biti, ker je to primaren poklic od katerega je vse soodvisno. Se mi pa zdi, da se ljudje premalo zavedajo, kaj vse zajema poklic kmeta, da to ni samo pridelava in predelava hrane, ampak se moraš spoznati tudi na zdravje živali. Konstantno moraš spremljati vreme, vedeti, kateri je pravi čas za sajenje, oranje ... Biti moraš dober tržnik in prodajalec. Poznati zakonodajo in obvladati administracijo. Mogoče so včasih rekli "ti pa nisi za nič drugega, boš pa doma na kmetiji pomagal", danes to zagotovo ne velja. Če se recimo želiš prijaviti na razpise, potrebuješ ogromno birokratskega znanja. Glede na to, koliko znanj potrebuješ, da lahko kmetuješ, se mi zdi, da je poklic premalo spoštovan in to je izjemno težko spremeniti, dokler nekdo sam ne stopi v te čevlje ali pa se ozavesti o pomembnosti in celovitosti kmetovanja.S tem vprašanjem in posledicami, ki jih predvsem nerazumevanje okolice do kmetovanja pusti na kmetih, smo se veliko pogovarjali tudi v sklopu našega projekta neMOČ PODEŽELJA, ki je sicer namenjen pregonu stigme o duševnem zdravju na kmetijah. Moram izpostaviti, da smo v okviru delavnic, ki smo jih izvajali, slišali ogromno zgodb in stik, ki se dogajajo na našem podeželju. Priznam, na trenutke zaboli, ko izveš, s čim vse se ljudje v življenju soočajo. Zato iskreno upam, da prihaja čas, ko bomo sposobni govoriti o teh tabu temah brez sramu, da prihaja čas, ko bo družba te tabu teme sprejela in bodo rešitve hitreje najdene ali pa še bolje, da zaradi redne komunikacije do stisk sploh ne bo prišlo. In da resnično prihaja čas, ko bo poklic kmeta spoštovan in se bo to spoštovanje odražalo tudi v ceni pridelkov. To bo rešilo in izboljšalo kmetov vsakdan in se bo zagotovo več kmetij ohranilo pri življenju.

Kaj pa mislite o celotni problematiki pridelave hrane, vse manj mladih se namreč odloča za prevzem kmetije, vse manj se jih želi ukvarjati s kmetijstvom?

Da bi se več mladih odločalo za ta poklic, potrebujemo boljše podporno okolje, takšno, da bo kmetijstvo pri nas vzdržno, da bodo mladi videli v tem priložnost, da se ne podaš v to panogo zgolj zaradi tradicije, ljubezni do zemlje in spoštovanja prednikov. Tako je v veliki večini, kjer prevzamejo kmetijo in jo peljejo naprej, ker so bili tako vzgojeni, četudi ni ekonomsko vzdržno.

Sistem je potrebno urediti tako, da bo vsak deležnik opravil svoj del, da recimo predelovalna industrija res odkupuje od slovenskih kmetov in ne na veliko uvaža. Največ lahko naredi vmesni člen distribucije torej, da imamo specializirane zadruge, ki bodo odkupovale na primer samo meso ali zelenjavo in slednje tržile tako, da bo cena konkurenčna in da bo tudi kmet pri odkupni ceni dobil več in se bo lahko osredotočil samo na pridelavo. Potem smo tu kupci, da to tudi kupimo in še členi, ki so odgovorni za promocijo, da predstavijo dodano vrednost slovenske hrane. Tudi Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije. Da slednja opravi svoje delo in prenaša znanje iz Slovenije kot tudi iz tujine in to znanje pravi čas pripelje do kmetov, Ministrstvo pa z ustreznimi ukrepi, ki bodo lahko uporabni tudi v praksi in bodo podpirali kmete.

Katere spodbude manjkajo?
Ko prevzameš kmetijo je dostop do finančnih sredstev zelo otežen, kajti poleg ustaljenih kreditov in razpisov za mlade kmete nimamo finančnih instrumentov, da bi lažje investirali v tehnologijo in zemljo. Kmetije se morajo boriti za vsak ar zemlje. Problem so kmetije, kjer kmetovanje ni bila primarna dejavnost in vanje niso investirali, ker ni bilo interesa ali časa, da bi kmetijo pripeljali do točke, da bi živeli od kmetijstva. Težko je skrbeti za kmetijo in hkrati hoditi v službo, mladi pa si želijo tudi sprostitve in dopusta. Da lahko narediš premik in reorganiziraš družinsko kmetijo do ekonomsko vzdržne kmetije, potrebuješ pomoč družine, potrebuješ zemljo, potrebuješ znanje in kapital ... Kar se tiče čisto novih pristopnikov, tu pa nekih sredstev še ni, se jih pa načrtuje. Novi pristopniki kdaj potarnajo tudi, da znotraj svetovalne službe še ni nekih okvirjev, kako jim prenesti znanje, ni ustreznega podpornega okolja. Če si vse življenje živel na kmetiji veš, kako se recimo kaj dela, če si nov, velikokrat poznaš kmetijstvo bolj iz teorije, praksa je pa malo drugačna.

Je veliko mladih, ki se začnejo s kmetijstvom ukvarjati brez družinske tradicije?
To so novi pristopniki, mi jim pravimo tudi “newbies”. Veliko je takih, ki začnejo iz nič, večji porast je recimo opazen zadnja tri leta. Mladih prevzemnikov je bilo v letih od 2014 do 2020 1.515, kar je manj v primerjavi z obdobjem 2007-2013, ko je bilo mladih prevzemnikov 2.651.

Kako lahko poskrbimo, da se bo potrošnik zavedal, da kmeta potrebuje?
Eno so recimo predstavitve kmetov prek medijev, kjer se izpostavijo dobre prakse. Mi se v Zvezi malce zgledujemo po tujini, kaj tam počnejo, da potrošnik bolj posega po lokalnih izdelkih. Nam zelo manjka vidik kmetijstva v osnovnih šolah, da že tekom izobraževanja dobimo realno sliko o kmetijstvu. Morali bi recimo imeti naravoslovne dneve na kmetijah, da se o kmetijstvu ne učimo zgolj kot onesnaževalcu okolja ampak predvsem z vidika pridelovalca hrane in ohranjanja krajine. Tudi turizma ne bi bilo v Sloveniji brez kmetijstva. Da imamo to lepo zeleno deželo, so v veliki meri odgovorni kmetje, sicer bi bilo vse zaraščeno ali bi bili poseljeni kot veliko mesto. Na ZSPM prirejamo izbor inovativnega mladega kmeta, kjer želimo predstaviti kmeta, ki je tudi ambasador kmetijstva. Mora pa tudi nato potrošnik, ki je seznanjen z vsem, biti pripravljen dati kak cent več za hrano, da bo kmet lahko preživel, a tam se ponavadi zalomi. Če recimo kupuješ samo slovensko mleko, s katerim smo samooskrbni ali pa meso, si veliko naredil.

Kako se starejša generacija spopada z novimi tehnologijami, kmetijsko digitalizacijo?
Tu je zelo pomemben medgeneracijski vidik, ker po eni strani imamo kmetije, kjer starejši nimajo niti računalnika, na drugi strani so starejši, ki bolj obvladajo vso tehnologijo kot mlajši. Na kmetijah, kjer je prisotna tudi mlajša generacija, je starejša generacija bolj dovzetna za digitalizacijo, ker vedo, da če bo šlo kaj narobe, bo mlajša generacija pomagala in so tudi pripravljeni na spremembe. Odgovornost mladih je, da pomagamo, kajti tudi znanje je danes veliko bolj dostopno - recimo prek spleta, prek obiskov kmetij in seminarjev v tujini, včasih tega ni bilo oz. je bilo tega dosti manj. Danes lahko obiščeš recimo kmetije po celi Sloveniji in vidiš kakšno malenkost, kako si nekdo tehnično posodobi stroj in tako prihrani na času. Pomembno pa je tudi, da starejši mlajšim dovolijo, da jih kaj naučijo ali posodobijo.

Se mladi kmetje v Sloveniji povezujejo med seboj?
Se, vendar je povezovanja na vseh področjih premalo. Imamo pa dosti kmetij, kjer se recimo dve ali tri kmetije povežejo in si pomagajo pri opravilih, gredo v skupne naložbe. V Prekmurju sta dva kmeta skupaj kupila traktor, kar je nenavadno, ker velja rek, da vsi kmetje rabijo traktor isti čas, ampak, če se znaš dobro organizirati, lahko imaš skupno mehanizacijo in dobro sodeluješ. Mladi vidijo prednost v povezovanju, saj se delo hitreje opravi in ostane več časa za druge dejavnosti. Najbolj se povezujejo pri delu in nabavi, recimo priključkov. Moram pa poudariti, da se pri ZSPM zelo trudimo, da je tega povezovanja čim več. Ne le na ravni skupnega kmetovanja, temveč predvsem pri izmenjavi znanj, izkušenj in pogledov.

Kako bi lahko več ljudi prepričali, da bi kupovali domače, ekološko, slovensko?
Manjka celostni sistem, ki bi dajal večji poudarek hrani in izvoru hrane v vseh vidikih, tako v šolah, podjetjih … da bi nam to prišlo v podzavest. Ne zavedamo se namreč kakovosti naše hrane, ki je ne glede na to ali je pridelana ekološko, konvencionalno ali na integriran način, je tako zelo kakovostna. V Sloveniji imamo namreč zelo stroga pravila glede uporabe antibiotikov, pri uporabi škropiv smo pod evropskim povprečjem v smislu, kaj se sme v vseh vidikih pridelave in tega se ne zavedamo. Trgovci dostikrat prodajajo v tujino in uvažajo poceni hrano in če bi potrošnik že to vedel in bi mu bilo to predstavljeno skozi vse vidike življenja, bi bilo drugače.

V Sloveniji imamo veliko različnih znakov kakovosti, katerega bi izpostavili?
Mi imamo poplavo znakov kakovosti, tudi recimo trgovinske blagovne znamke imajo svoje in zato je potrošniku težko ločiti, kateri je tisti znak kakovosti, ki zagotavlja, da je izdelek slovenski. Edini, ki res zagotavlja, da je izdelek slovenski, je Izbrana kakovost. V temu primeru tudi, če izdelek ni ekološki, bo cena še višja, a da podpremo slovenskega kmeta, slovensko gospodarstvo, bi morali potrošniki pogosteje izbirati izdelke s to oznako, ni potrebno, da vse uvozimo.

Je hrana strateška surovina?
Absolutno, pri hrani se vse začne, je strateška dobrina in zato mora dobiti posebno mesto v vseh nacionalnih usmeritvah in dejanjih. Leto 2020 in epidemija nas je zagotovo spomnila na njeno pomembnost ter, da je za prehransko varnost Slovenije, med drugimi, ključnega pomena trdnost verig in sodelovanje vseh deležnikov. Ključno pa je, da se zavedamo, da hrana ni nujna le za naše preživetje, temveč je tudi del naše kulture in tradicije.

V EU prestolnicah na primer v Bruslju, mesta in institucije podpirajo pridelavo hrane v neposredni bližini mest, recimo na strehah, tudi v kleteh ter v te projekte vključujejo številne mlade. Tako odpirajo delovna mesta ter ustvarjajo samooskrbnost.
Bi se pri nas lahko tudi lotili podobnih projektov?
Slovenija je eno veliko podeželje, nimamo velikih mest in zato mislim, da nimamo teh potreb. Tudi na obrobju našega največjega mesta je ogromno kmetij in ne potrebujemo pridelave še na strehah, ker imamo vse na dosegu roke. Nekje se morajo res potruditi, da dobijo hrano, pri nas je ta pot krajša, kmetije so praktično povsod, samo potruditi se je treba in jih najti. Ter podpreti.