Marca je bilo odzivov na vsebine RTV Slovenija več kot kdaj koli doslej. Rada bi zapisala, da so zahtevni časi virusa, ko smo vsi v istem čolnu, v ljudeh prebudili le dobro in najboljše. Žal niso. Daleč od tega. Tesnoba, strah, jeza in nejevolja zaradi časa, v katerem živimo, se v odzive zlivajo v obliki besednega nasilja, ki ga nemalokrat - kot na ukaz - spodbudi strupena objava na družbenih omrežjih.
"Bodite malo pazljivi, previdni, ker drugače bomo zahtevali zamenjavo novinarjev," je marca sporočil gledalec iz Tišine, in prikrito zagrozil vsakomur, ki po njegovem mnenju "nepravilno neresnično razlaga določene novice, ker pridejo od desne opcije". Kdo, kdaj, kje, kako ... naj bi tako poročal - o tem le pavšalno in povprek, brez konkretnosti in argumentov. A vsaj brez žaljivk in težkih besed, ki jih je v pritožbah več kot kdaj prej.
Hvala, čestitamo, pohvaljeni
Protistrup so sporočila občinstva, ki tudi v času virusa in omejitev javnemu mediju ostaja zvest ali ga spoznava na novo: bogastvo in kakovost televizijskih in radijskih programov, spletno ponudbo, podkaste, dostopnost vsebin RTV Slovenija. Hvala, čestitamo, le tako naprej - tudi teh besed je več kot kdaj prej. Tako se končujejo pohvale za vsebine, ki jih v drugih medijih ni: umirjene, vsestranske, pestre, od informacij in nasvetov, otroških in izobraževalnih oddaj, dokumentarcev in igranega programa, prek kulture in umetnosti, vse do razvedrila in najboljše glasbe. Pohvaljeni!
Javni medijski servis je v času omejitev in strahu bolj nepogrešljiv kot kdaj koli prej. Ertevejevcem, ki so v službi javnosti, je v zadoščenje, ko vedo, da javnost to ceni in razume.
RTV v službi javnosti
Kako odgovarjam pritožnikom, ki zahtevajo drugačno poročanje, in sebe vidijo kot edino merilo nepristranskosti? Pojasnjujem jim, večkrat in včasih v neskončnost, da so novinarji in drugi programski ustvarjalci RTV Slovenija v službi javnosti.
Javnost v demokratični Sloveniji k sreči ni monolitna in enoumna, ampak pluralna, večkulturna in z različnimi pogledi na svet, svetovnimi nazori, političnimi stališči, strankarskimi preferencami, verskimi prepričanji, okusi in tako naprej. Ta raznolikost se odraža tudi v javnem mediju.
Nestrinjanje z neko vsebino ali stališčem ali govorcem ni nič nenavadnega, težava pa je, če nekdo iz svojega ozkega zornega kota ali na podlagi svojih partikularnih interesov vztraja, da je njegov pogled edini merodajen, njegova razlaga edina pravilna in njegov interes edini mogoč. To je nezdružljivo z naravo javnega medija.
Javni medij ni nikogaršnje trobilo
Težava je tudi, če kdo meni, da novinarji ne smejo zastavljati kritičnih vprašanj, dvomiti o povedanem, razčiščevati nejasnosti in zahtevati pojasnil, ali če pričakuje, da sta preverjanje in kritičnost dovoljena le v odnosu do enega političnega pola. Takšna pričakovanja so neupravičena. Kritična distanca do vseh je temeljna vrlina novinarstva.
Novinar ni zgolj držalo za mikrofon, v katerega predvsem vlada, včasih pa še opozicija, civilna družba, interesne skupine, združenja, vplivni posamezniki itd. sporočajo svoje misli in ideje.
Novinar ne vpraša le, kaj se je zgodilo, ampak v imenu javnosti sme in mora spraševati tudi, zakaj se to dogaja, kako naprej in ali je tako prav. Ta dolžnost tem bolj velja, ko gre za poteze in odločitve tistih, ki so jim zaupane javne naloge, ki odločajo o usodi javnega dobrega, javnega zdravja in življenja, ki upravljajo z javnimi sredstvi. Katere koli barve že so.
Še večji nesporazum nastane, ko nekdo pričakuje, da bo javni medij posamezne teme ali govorce pospravil v bunker in jih izločil iz javnega dialoga. Takšen bunker iz nekih drugih časov bi se razpočil, če bi upoštevali vse, kar zapišejo pritožniki. K sreči živimo v demokraciji, v kateri ni prepovedanih tem ali govorcev, prav tako ni nedotakljivih.
Premalo, preveč, ravno prav?
Ali se v javnem mediju zgodijo tudi napake, nedoslednosti in zdrsi? Seveda. Ali so vsi programi, vse vsebine, vse odločitve brezhibne? Seveda ne.
Novinarstvo je ena sama dilema: kako poročati, o čem in kdaj. Kolikokrat preveriti, katerim virom verjeti, koliko podrobnosti je premalo, preveč ali ravno dovolj, kako zagotavljati celovitost, predvsem pa ohranjati nepristranskost in temeljno poštenost? Odgovor na vse dileme se glasi: s kritično distanco, preudarnostjo, osebno in poklicno etiko. Ter z vsakokratnim tehtanjem fokusa in konteksta obravnave. Nič več in nič manj.
