Gledalci, poslušalci in bralci RTV-vsebin zaradi intervjujev pogosto pišejo varuhinji. Tudi poletje ni bilo izjema. Med junijem in avgustom so se npr. odzivali na pogovore v Odmevih, TV-intervju s predsednikom vlade, radijsko oddajo Nedeljski gost na Valu 202 in večerno TV-oddajo Intervju. Nekaj primerov odzivov:

»Kako določate mejo med predstavitvijo različnih pogledov na ljudem pomembna družbena vprašanja in spodbujanjem diskriminacije in posmehovanja do bork in borcev za enakost marginalziranih in družbeno nepriljubljenih skupin? Izpraševalec ni odgovoren za izjave intervjuvanca/ke je pa odgovoren za svoj odziv nanje, ali pač ne?« (S. L. in J. J.)

»Po opisovanju sogovornika, o stanju na Poljskem, je bila popolnoma nepotrebna voditeljeva pripomba: "..., kot bi 11 opisoval stanje v Sloveniji", čeprav je sogovornik poudaril, da ne pozna naših notranjih razmer.« (B. P.)

»Od dobrega novinarja bi pričakoval, da zna 'brati med vrsticami', a vi ste ignorirali tudi neposredno povedano. Zakaj? To pomeni tudi, da niste bili sposobni ustvariti dialoga, med tem ko se je PV dobro in konkretno odzival na vaša vprašanja ('tehnično' gledano, ne govorim o vsebini).« (D. B.)

Kaj zmoti občinstvo?

Pritožnike najpogosteje zmotijo izbor gostov, vsebina pogovorov in način spraševanja.

Glede novinarjeve vloge so posebej kritični, če zastavlja sugestivna vprašanja, če do sogovornika ali teme ne vzpostavi ustrezne distance, če ustvari vtis, da je sokomentator namesto spraševalec, če zastavlja zahtevna vprašanja, vprašanemu pa ne dovoli, da bi temeljito odgovoril, če ne razčisti v pogovoru izrečenih nejasnosti in spornih trditev ali ne dopolni manjkajočih informacij in konteksta. Zmoti jih, če voditelj ne zaščiti osebne integritete oseb, ki so omenjene, a se ne morejo same postaviti zase, saj jih ni v studiu.

Glede izbora sogovornikov so kritični, če je iz pogovora videti, kot bi se pogovarjala istomisleča, ki se o vsem strinjata in si medsebojno pritrjujeta, glede vsebine pa, če je predmet pogovora tako kompleksen ali kontroverzen, da bi terjal celosten pristop, pogovor z več sodelujočimi in z več zornih kotov.

Mnenja in priporočila varuhinje

Varuhinja vselej poudari, da v javnem mediju ni prepovedanih gostov in tem, če so le ustrezno pretehtani in izbrani fokus, kontekst in žanr obravnave. Ob upoštevanju najvišjih poklicnih in etičnih standardov ne bi smelo biti dileme o tem, kdo in o čem sme javno govoriti v javnem mediju. Dogodki in pojavi, ki so v javnem interesu, ne smejo biti tabu. Ni pa mogoče vsake teme ustrezno predstaviti v vsakem žanru.

V mnenjih o programskih vsebinah, ki sodijo v žanr intervju, varuhinja najpogosteje spomni na dolžnost upoštevanja zasnove posameznih oddaj. Nekatere so npr. namenjene portretiranju izstopajočih sogovornikov, druge podrobnejši predstavitvi zanimivih in pomembnih tem s pomočjo izbranega sogovornika.

Oddaja Intervju na javni televiziji, na katero se občinstvo večkrat odzove, varuhinja pa o njej pogosto piše, je po zasnovi portretni pogovor z zanimivimi posamezniki, z zanimivo življenjsko potjo ali poklicnim opusom. Zato se je pri izbiri sogovornikov in pri tematskem oblikovanju pogovorov treba izogibati družbenim in političnim aktualizmom, ki terjajo takojšen prikaz druge plati ali celovit prikaz v nizu.

Pogovor z enim samim sogovornikom že po žanrskih zakonitostih tudi ni primeren za obravnavo večplastnih, kompleksnih ali kontroverznih tem, razčiščevanje dilem, ki delijo stroko in javnost oz. izrekanje polemičnih stališč ali skrajnih mnenj. Intervju zagotavlja le enosmerno podajanje dejstev in razlaganje teh dejstev, kot jih izreka ali razlaga en sogovornik, ni pa mogoče razjasniti tematike v vsej celoti, da bi si občinstvo o njej lahko ustvarilo svoje mnenje – na podlagi vseh dejstev.

Posebna previdnost velja v pogovorih o zdravju, še zlasti v času epidemije in še posebej, če medicinske trditve izreka nezdravnik oz. nestrokovnjak, občinstvo pa bi lahko izrečeno napačno razumelo kot zdravniški nasvet.

Voditelji, podkovani z lastnim znanjem, a tudi lastnim vrednostnim sistemom, se nedvomno soočajo s težko nalogo, da pogovorov ne smejo obremenjevati z lastnimi pogledi, saj to lahko vzbudi vtis pristranskosti. Voditelju v empatičnem dialogu ne moremo oporekati pravice do podajanja mnenj, logičnega sklepanja in stilno zaznamovanega vodenja pogovora na podlagi lastnega akumuliranega znanja, informacij, izkušenj, osebnih, strokovnih in poklicnih izhodišč. Ob tem pa se morajo izogibati enosmernim in sugestivnim vprašanjem, ki napeljujejo k odgovoru ali že vsebujejo odgovor. Predvsem pa morajo v imenu javnosti intervjuvancu zastaviti vsa vprašanja in podvprašanja, s katerimi se razčisti kategorične ali dvoumne tematike, ki niso podkrepljene z dejstvi, ki so v nasprotju z znanimi dejstvi ali širokim družbenim/strokovnim soglasjem.

In kaj naj voditelj stori, ko intervjuvanec omenja konkretne sogovornike? Zaščititi mora osebno dostojanstvo tistih, ki jih ni v studiu, da bi se branili sami.

Varuhinja v konkretnih primerih zapiše konkretna mnenja in konkretna priporočila, z namenom, da bi spodbudila strokovno razpravo, programskim ustvarjalcem – urednikom in voditeljem – pa pomagala, da se spodrsljaji, napake in slabe odločitve ne bi ponavljali.

(Gl. npr.: Zadeva Intervju/Dežman, julij 2018, str. 4; Zadeva Intervju/Perko, januar 2019, str. 10; Oddaja Intervju: razkrivanje preteklosti ali žalitev, november 2020, str. 17; Oddaja s sporno vsebino: objaviti ali ne objaviti?, marec 2021, str. 6; Kritično o oddaji Intervju, maj 2021, str. 7)

Še malo teorije

Intervju je zahteven žanr, saj ima elemente subjektivnega in od spraševalca terja veliko priprave, dobro poznavanje vsebine in sogovornika, da lahko v imenu javnosti zastavi kar najboljša vprašanja. V novinarski teoriji obstaja več možnih opredelitev in delitev; profesorica novinarstva Manca Košir je denimo za intervju napisala, da ni samo žanr, ampak tudi novinarska metoda. Žanr intervju je po značaju delila na novičarski, osebnostni (biografski, portretni) in mnenjski (polemični).

Varuhinja kot žanr intervju obravnava posamične radijske ali televizijske pogovore novinarja s sogovornikom, ki potekajo v živo ali so predvajani v posnetku, prav tako pogovore z enim sogovornikom, ki so posneti za predvajanje v integralni obliki v digitalnem okolju, ter pogovore za spletne intervjuje.