V starem tržaškem pristanišču je v skladišču številka 26 ponovno zaživela bogata zbirka ribiške družine Caharija, po domače jim pravijo Babčevi, iz Nabrežine. Več kot 200 predmetov, ki jih je uporabljalo pet rodov, je leta 2018 Slovenskemu etnografskemu muzeju podaril Bogdan Petelin, nečak zadnjega ribiča v družini. Zaklad, ki je bil skrbno varovan na podstrešju, so našli in danes z razstavo odkriva stoletno tradicijo slovenskega ribištva v Tržaškem zalivu. Kustosinja razstave, Polona Sketelj, razkriva, da je bila »… Babčeva družina ena od redkih družin na tem območju. V zbirki je poleg predmetov tudi ogromno dokumentov, ki imajo zgodovinsko pričevalnost, ter fotografij, ki pričajo o določenem prostoru in času.«

V 19. stoletju je bilo v Tržaškem zalivu 14 lovišč, Nabrežinci pa so lovili v Dragi in Viru. Vas se nahaja na kraški planoti, zato so morali ribiči vsaj dvakrat dnevno prehoditi strmo pot do morja, do zaliva »Pri čupah«. Ker niso imeli pristanišča, so morali deblake, najstarejša plovila, hraniti kar na kopnem ali v »fasalih«, kot so rekli nišam v podpornih zidovih. Družina Caharija je Slovenskemu etnografskemu muzeju svojo čupo Marijo podarila že leta 1947.

Najstarejši pisni vir, ki omenja nabrežinske ribiče, sega v leto 1584. Konec 19. stoletja je bilo v Nabrežini 16 ribiških družin, po drugi svetovni vojni pa le še 4, med njimi tudi Babčevi oziroma družina Caharija. Bogdan Petelin, nečak ribiča Zdravka Caharije, se spominja: »Moja stara babica je ribe v teh koših, mi smo jim rekli »plenirji«, nosila prodajat s svitki na glavi v Trst. To mi je ostalo v spominu, pa tudi trud, ki ga je vložila v to delo.«

Vsak predmet na razstavi hrani svojo zgodbo. Ob urejanju domače zbirke je skrbno zapisal, kdo, kako in zakaj je predmet uporabljal. Od »forkel« za vesla, ki so bila za vsak čoln drugačna, mrež za dvigovanje rib v čoln, po domače so jim pravili »sake«, do najmanjše šivanke, narejene iz drena: »Gospod Zdravko se je nanjo tudi podpisal in mi povedal, da sedaj to kaže šolskim skupinam in jim vsakič znova razlaga, kako težko je bilo to iglo izdelati,« razkriva Polona Sketelj.

Družina Caharija in Slovenski etnografski muzej si želita, da bi zbirka ostala v domačem zalivu, morda prav v skladišču 26, kjer naj bi nekoč zaživel nov pomorski muzej. Bogdan Petelin pove, da si želi, da »… bi se tudi ostali italijanski Tržačani zavedeli, da smo Slovenci tudi tukaj bili ribiči in smo delovali na morju.«