»Spomlad je razživila zemljo. Pred dobrimi tremi lunami so južni vetrovi razlomili na obsežnem jezeru nepregledno planjavo ledu v nešteto plošč. Zginile so gazi, ki so vezale med seboj posamezna kolišča, spajale otoke s celino in vodile vsevprek, po dolgem in počez, da se je videlo z razglednikov današnje Ljubljansko barje kakor velika redko pletena mreža, pripeta z mogočnimi hrasti, visokimi jelkami in še z raznovrstnostim drugim drevjem na obkrožujoči obod hribov in gora naokrog.«

S temi besedami se začne trilogija Bobri Janeza Jalna. Romantičen pogled na to zgodovinsko poglavje ima tudi župan Iga Janez Cimperman. »Barje je bilo nekoč spomladi in jeseni pokrito z vodo. Velikokrat se vprašam, kako lepo je moralo biti takrat, ko je bilo tu jezero. So bili gor koliščarji, so se vozili s čolni.« Če je Jalen koliščarje ovekovečil v pisani besedi, so Ižanci iskali način, da bi kolišča na nek način obudili v sedanjosti. »Ta ideja se ni porodila nekaj let nazaj, ampak nekaj desetletij. Ižanci že od nekdaj živimo s temi kolišči.« Tako je župan začel predstavljati operacijo Na-kolih s katero bodo v neposredni bližini največjega naselja Ig postavili rekonstrukcijo kolišča v naravni velikosti. Projekt bo »predstavil našo kulturno dediščino in biotsko raznovrstnost, ki so jo pradedki, dedki in starši ohranili do današnjih dni.«

Na Igu bodo kolišča v naravni velikosti

Izkop prvih ostankov koliščarske naselbine je leta 1875 vodil Karel Dežman. Znanstvenik velikega kova, ki si je zaradi svojega poznejšega političnega delovanja nakopal kar nekaj sovražnikov, je bil v takratnem obdobju kustos kranjskega Deželnega muzeja, predhodnika današnjega Narodnega muzeja. »Stroka mi pravi, da je bil to takrat šok za svetovno znanost, da so na ljubljanskem barju kolišča. Naša velika želja je bila, da jih nekega dne postavimo v naravni velikosti kot muzej na prostem,« razlaga župan, ki pravi, da je o lokaciji skupaj s sodelavci razmišljal že v svojem prvem mandatu. »Če nimaš urejenega prostora, pravzaprav ne moreš nič, ko se pojavi denar.«

V veliko pomoč jim je bil vpis prazgodovinskih kolišč okoli Alp na Unescov seznam svetovne dediščine. Letos je bila deseta obletnica vpisa. Med 111 vpisanimi prazgodovinskimi območji po Evropi, sta tudi dve območji kolišč pri Igu. Na širšem območju Ljubljanskega barja jih je sicer znanih preko 40. Kolesje je leta 2017 sprožila pobuda Ministrstva za kulturo s finančno injekcijo. Projekt Interpretacije biotske raznovrstnosti in dediščine kolišč sestavljajo »interpretacijski center v občinskem središču, ki je že zgrajen,« zdaj postavljajo razstavo, drugi del je »postavitev kolišča v naravni velikosti na sotočju Ižice in Želimeljščice.« Gre za slikovit ostanek rečnega okljuka. Vključena je tudi približno kilometer dolga povezovalna učna pot iz središča Iga, po kateri se bodo obiskovalci do kolišča podali brez motornih prevoznih sredstev. Župan vztraja, da sledijo uspešnim ureditvam iz tujine, »nič ne bomo šarili zraven z avtomobili in avtobusi, braniti je treba naravo.«

»Če bi Občina sama gradila ta zeleni projekt kulturne dediščine kolišč in biotske raznovrstnosti, bi bil stran vržen denar. Naši partnerji so Krajinski park Ljubljansko barje, Znanstevnoraziskovalni center Slovenske akademije znanosti in umetnosti, Narodni muzej, Mestni muzej in Prirodoslovni muzej. V vseh treh so izkopanine, ki so bile izkopane tu na Ižanskem.« Prav tako so povezani z občinami, ki si delijo obsežno območje Ljubljanskega barja. »Bistvo je, da delamo skupaj. Sinergija.« Občina Ig načrtuje tudi ustanovitev Zavoda za turizem in kulturo, ki bo vodil novo pridobitev.

»Naravna in kulturna dediščina gresta z roko v roki.«

»Brez kohezijskih sredstev ali sredstev za regionalni razvoj bi mi projekt težko izpeljali. Evropa se zaveda kako pomembno je ohranjanje takih prostorov.« Zato si želi, da bi bila omenjena sredstva na voljo tudi v prihodnosti. Meni, da je glavna želja vseh slovenskih županov in županij, varovanje okolja z nepovratnimi sredstvi, brez gonje po nebrzdanem in brezmejnem razvoju. Kritičen je sicer do razdelitve takšnih finančnih spodbud, ker so po njegovem kratko potegnile manjše občine, predvsem, ko gre za izgradnjo sistema odvajanja in čiščenja odpadnih voda. »Naša občina zavzema 82 odstotkov Nature 2000, imamo tudi ptičjo direktivo in habitat medveda.« Dolgoročna skrb za pestrost tega prostora bo ugodno vplivala tudi na življenje ljudi, zato si želi boljšega dostopa do finančnih sredstev, ki bi jim to olajšala.

»Ohranjanje biotske raznovrstnosti je tako pomembno kot ohranjanje zdravja človeštva.« Za to smo odgovorni ljudje, čeprav nekateri kdaj delujejo v nasprotju z načeli dobrega gospodarja našega planeta. »Ta morost diha, nam daje čist zrak, nam daje zdravo pitno vodo in tako dalje.« Barje ali morost, kot mu v narečju pravi Cimperman, je zatočišče številnih živalskih in rastlinskih vrst. »Pred leti so odkrili tudi temno šaševko, to je kobilica za katero so mislili, da je že zdavnaj izumrla.« Za prebivalce to posledično pomeni veliko omejitev, a kot pomirja župan, »sožitje med človekom in naravo je že od nekdaj in mora biti tudi v prihodnosti.«

Okolje, ki je prednost in hkrati ovira

»Tudi razvoj je izredno pomemben. Mi na Igu že vemo, ker nismo imeli nič. Danes imate tu vse. Ig je bila prej ena dolga umazana vas, neugledna. Mogoče so pa ljudje takrat živeli bolj srečno. Je pa res, da je v vseh teh primestnih občinah ob Ljubljanskem barju en velik strah, da postajamo spalna naselja.« Imajo osnovne dejavnosti, ki jim lajšajo vsakdan, hitro pa bi lahko našteli še kakšne manjkajoče. Prednost življenja na Igu je čista narava. Župan je proti težki kmetijski mehanizaciji na barju, a ostro zavrača kakršnekoli pobude po izločitvi kmetovalcev iz tega okolja. Odraščal je na kmetiji in v njegovih besedah se okusi nostalgičen pridih kmečkega življenja. Prepričan je, da lahko le kmet vzdržuje takšno kulturno krajino, vendar pod strogimi pogoji za zaščito tega edinstvenega prostora.

V praksi jih ta prostor pri razvoju občine pogosto ovira. Arheologe imajo praktično že na seznamu za hitro klicanje, saj jih obiščejo ob vsakem gradbenem posegu. »Dokler ne uvidiš sam pri sebi, da je to nujna potreba, se razburiš. Ko pa ugotoviš, da je potrebno in nek korak k razvoju turizma, je seveda nekaj dodanega za ta prostor.« So ljudje, ki v stvareh vidijo zgolj finančno korist. »Moramo razmišljati tako kot so koliščarji, naši predniki izpred 6000 let, ki so se povezali z naravo. Živeli so z naravo, nudila jim je pravzaprav vse.« O tem se trudi ozaveščati ljudi, čeprav včasih naleti na odpor. Nikakor ne želi določenih deležnikov izločiti iz prostora, a v prvi vrsti svari pred težnjami po izsuševanju barja, ki so pojavile že pred leti.

Barje in koliščarji so prepoznaven znak Iga

Ko je v devetdesetih letih nastala samostojna občina Ig, se je pojavila želja, da so v grbu kolišča. »Smo rekli, to pa je zdaj naša prava identiteta.« Na koncu za pobudo v občinskem svetu ni bilo podpore, izbrali so simbol čopastega ponirka in močvirskega tulipana. Janez Cimperman je bil odločen, da grb spremeni, če kdaj postane župan Iga. Sprememba je bila potrjena leta 2015. Strasten do zaščite naravne in kulturne dediščine svojega kraja, pravi, da so v Iškem vintgarju že zaustavili onesnaževanje njihovega bisera narave. »Množični turizem, vikend turizem – prostor nima od tega pravzaprav nič, samo smeti. Strah me je bilo kako bomo izpeljali projekt na Ljubljanskem barju, da ne bi pride čez vikend 5000 ljudi.«
Pristna zapuščina narave ima v njegovem srcu in v srcu marsikaterega domačina prav poseben prostor. Župan Janez Cimperman Barje enači s »spomini na mlada leta, na kmečka opravila, ki smo jih opravljali. Ljubljansko barje je zelo pomembno zaradi vodnih virov, zadržuje vodo, tudi poplave. Imamo izredno veliko število ptic, takšnih in drugačnih žužkov, to so pravzaprav pljuča osrednje Slovenije.«

Verjame, da se projekt Na-kolih lahko v prihodnosti še nadgradi, sam se sicer od županskega stolčka prihodnje leto poslavlja, ampak zasnova je postavljena. Pravi, da ni človek, ki bi vsako novo pridobitev kronal z otvoritvijo. »Ni pomembno kakšno sled bom zapustil. Pomembno je kako bo tisto, kar je naša generacija zgradila, ohranjeno, da bo živelo naprej in postalo neka dodana vrednost v tem prostoru, ki je bil dolga leta na stranskem tiru.«