Jesezi v Fiesi sta nastali zaradi glinokopa v nekdanji opekarni, ko pa so dolgoletno opekarniško dejavnost opustili, je globoki kotanji zalila voda. »Leta 1963 so večje jezero, torej spodnje, severno jezero, s kanalom povezali z morjem zaradi vsem znane nadloge, komarjev, da bi tako preprečili njihov razvoj. Jezero ni bilo več samo sladkovodno, ampak polslano, torej brakično, kar je en poseben pogoj za rastline in živali,« razloži mag. Barbara Vidmar iz Zavoda RS za varstvo narave.

Ker jezeri nudita zatočišče številnim rastlinskim in živalskim vrstam, sta zaščiteni tudi kot naravni spomenik. V vodi in na nabrežju lahko z obilico sreče opazujemo edinstvene in velikokrat sramežljive dvoživke in žuželke, ki jih mag. Barbara Vidmar podrobneje opiše: »Tukaj je pomembno mrstišče za navadno krastačo. Na območju je zabeleženih tudi veliko, več kot 20 vrst, kačjih pastirjev, to je pisana skupina žuželk, ki so tudi vrhunski letalci. Na tem območju so bile najdene tudi nekatere redke in ogrožene vrste, nekatere tudi samo iz Fiese.«

Veliko jezero, ki leži spodaj, pri morju, je večinoma lahko dostopno, okrog njega se lahko tudi sprehodimo. Do manjšega, zgornjega jezera je dostop težji, predvsem zaradi vse bolj zaraščene okolice, ki pa je zatočišče ponudilo edini slovenski sladkovodni želvi, plahi močvirski sklednici. Zelo redko jo opazimo, saj je izjemno sramežljiva, poleg tega pa ji nevarnost preti zaradi tujerodnih živalskih vrst. »Močvirska sklednica ima varovalne barve. Ogrožajo jo hišni ljubljenčki, ki to niso več, so torej zavrženi v jezero, to so tujerodne tropske sorodnice močvirske sklednice. Tujerodne vrste so kot nelojalna konkurenca: odžirajo hrano, prostor, vnašajo bolezni in nimajo naravnih sovražnikov,« pojasni mag. Barbara Vidmar z Zavoda RS za varstvo narave.

Pri manjšem jezeru se pogovorimo tudi z dolgoletnim krajanom Fiese, Milanom Kogovškom, ki nam zaupa, da je v času svoje mladosti močvirsko sklednico večkrat opazil, dandanes pa se želva prikaže le še redkokdaj. Z nami deli nekaj lepih spominov na preživljanje otroštva ob jezerih in nam pokaže njun nekdaj čist in dobro opazen izvir, ki je dandanes pod vodo, saj se je pred desetletji vodna gladina zaradi gradnje nasipa med jezeroma dvignila. »Ta izvir se kliče Bosna, Bosnia. Tako smo ga klicali mi zmeraj, ker smo šli po vodo … Včasih nismo imeli vodovoda in smo hodili sem po vodo. Tu, v tem jezeru se nismo kopali, v velikem pa vedno,« razloži Kogovšek.

V hladnejšem delu leta je Fiesa večinoma mirna in tiha, poleti pa je slika drugačna. Obiskovalci obmorski kraj zapolnijo do zadnjega kotička in dvojčici ob morju velikokrat (ne)namerno spregledajo ter vozila puščajo tik ob jezerih, vanju mečejo odpadke in preganjajo živali pri vodni gladini. Predsednica Krajevne skupnosti Piran namigne, da imajo obiskovalci široko paleto možnosti, s katerimi lahko rastlinskim in živalskim vrstam pomagajo do daljšega življenja. »Ljudje, ki pridejo sem, bi se morali obnašati tako kot doma. Ljubeznivo, pazljivo, torej, tukaj so živa bitja zato, da sobivajo z nami, ne pa zato, da si mi privoščimo neke objestne načine obnašanja. Slovenski narod veliko časa preživi v naravi in apeliram na to, da to počne spoštljivo in seveda z občutkom do kraja, v katerem bivajo,« opozori Zora Muženič, ki redno išče mirno zatočišče in prijeten sprehod okoli ob jezerih.