. .

Vsi ti si prostor delijo s tamkajšnjimi živalskimi in rastlinskimi vrstami. Projekt VIPava skuša poskrbeti, da bi v krajino vnesli nekaj primerov ureditev za povečanje biotske raznovrstnosti.
Zavod za ribištvo Slovenije deluje na področju sladkovodnega in morskega ribištva. Spremljajo stanje ribjih populacij, določajo lovne kvote, pripravljajo ribiške gojitvene načrte in sodelujejo pri strokovnih in naravovarstvenih projektih. Med drugim so vodilni partner projekta VIPava. Predstavlja ga strokovni sodelavec na Zavodu Tomaž Remžgar, ki zase pravi, da ga živali in narava zanimajo že od otroštva. "Že v osnovni šoli sem hotel biti biolog. Konec srednje šole sem se začel prostovoljno ukvarjati s terensko biologijo." Skorajda nekakšen naraven proces je bil, da je postal terenski biolog na Zavodu za ribištvo.

"Projekt VIPava je namenjen vzpostavitvi dolgoročnega varstva več ogroženih živalskih vrst, te so vezane na določene habitatne tipe, ki so tudi zmeraj redkejši. Ker Vipavska dolina spada v omrežje območij Natura 2000, je tovrstno varstvo še posebej pomembno," opisuje Remžgar in nadaljuje, "primarno se ukvarjamo z ohranjanjem in izboljšanjem habitatov. Posredno pa bo to koristilo tudi živalim, ki tam živijo." Pri tem si pomagajo tudi z evropskimi kohezijskimi sredstvi. Projekt VIPava je namreč kohezijski projekt – sofinancirata ga Republika Slovenija in Evropska unija iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, v njem pa sodeluje več partnerskih institucij. "Vsak prinese svoj pogled na problem. Z več strani ga bolj celostno rešuješ." Svoje moči so združili z Zavodom za varstvo narave, Društvom za opazovanje in preučevanje Slovenije, Direkcijo RS za vode in nekaterimi občinami Vipavske doline (Občina Ajdovščina, Občina Miren - Kostanjevica in Mestna občina Nova Gorica). "Občine poskrbijo za dobro komunikacijo na lokalni ravni. To prinese več usklajevanja, a prednosti so zagotovo večje." S sodelovanjem lokalnih občin so uredili učno pot od Vipave do slovensko-italijanske meje. Obiskovalci se lahko ob reko podajo po mirnih makadamskih poteh, ki so večinoma ločene od glavnih prometnic. Informativne table med potjo opisujejo dejavnosti projekta VIPava, ogrožene živalske vrste in redke habitate. Projekt je trenutno v fazi podaljševanja.

Na majhnem območju je več habitatnih tipov

Čeprav pogosto poudarjamo, da so človeški dejavniki krivi za izginjanje določenih vrst in habitatov, lahko človekova nedejavnost ravno tako naredi več škode kot koristi. To je najbolj očitno pri zaraščanju pašnikov. Vrste, ki so se prilagodile na tradicionalno kmetijsko obdelovanje površin in tako rekoč živijo v sožitju s kmetom, izgubljajo svoj življenjski prostor. V preteklosti se je kmetovalo predvsem na robovih Vipavske doline in na pobočjih Trnovske planote, ob reki pa se je večinoma paslo in kosilo. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je regulacija reke spremenila podobo Vipavske doline. Območja njiv so se premaknila v nižine vse do bregov Vipave, pobočja pa so se zaradi opuščanja pašništva začela zaraščati. "V sklopu projekta smo 25 hektarov gozda nad vasjo Gojače izkrčili in spremenili spet v ekstenzivni pašnik, na katerem smo pustili posamezna drevesa in grmovje. Takšno življenjsko okolje namreč ptica hribski škrjanec nujno potrebuje za prehranjevanje in gnezdenje," pojasnjuje Remžgar.

Hkrati je v zadnjih desetletjih v Vipavski dolini, tako kot v večini razvitega sveta, močno opazen trend intenzifikacije kmetijstva. S tem se slikovita in nostalgična podoba kmetijske krajine počasi poslavlja. "Mozaična, ročno obdelana polja se umikajo monokulturam, ki so strojno obdelana. Večinoma se uporabljajo pesticidi in gnojila." S projektom želijo ohraniti vsaj določene elemente ekstenzivne kmetijske krajine, ki bodo trajno izboljšali življenjski prostor kritično ogrožene vrste ptice, črnočeleg srakoperja. Ta vrsta ptice gnezdi na osamljenih drevesih v odprti krajini ali v linijah dreves. Za lov velikih žuželk nujno potrebuje preže. "V sklopu projekta smo zato izvedli varstvene ukrepe, ki bodo pripomogli k ohranjanju prav teh bistvenih lastnosti življenjskega prostora črnočelega srakoperja."

Remžgar razlaga, da je regulacija vodotokov škodljiva za vse organizme, saj "popolna spremeni strukturo struge in dna. Obrečni prostor, ki je v bistvu svoj ekosistem, se popolnoma spremeni, ker v večini primerov posekajo vso vegetacijo." Poseg ima velik vpliv tudi na fizikalne in kemijske lastnosti vode. Pri projektu VIPava se posvečajo predvsem naravnim strukturam rečne struge. "To so stranski rokavi, okljuki, mrtvice. Potem obvodna mokrišča, močvirni travniki in določeni elementi kulturne krajine." Vipavska dolina je edinstvena, saj se na razmeroma majhnem območju pojavlja več različnih habitatnih tipov. Ti so večinoma razdrobljeni. "Namesto enega ogromnega močvirskega travnika, ki se vleče vzdolž struge Vipave, imamo le še par manjših travnikov, ki so včasih tudi po več sto metrov oddaljeni eden od drugega."

Hkrati pri projektu skrbijo tudi za preprečevanje razraščanja tujerodnih rastlin. Tako pri vseh gradbenih posegih na območju gradnje odstranjujejo tujerodne rastline. To storijo na način, da popolnoma odstranijo tudi korenine, poganjke in semena, s tem pa preprečijo njihovo nadaljnje razširjanje.

Tudi v naravi je "stanovanjska stiska"

Dejavnosti projekta bodo izboljšale habitate številnih ogroženih živalskih vrst. Med temi so vidra, edina naša avtohtona sladkovodna želva močvirska sklednica in laška žaba, ki je v Evropi ena najbolj ogroženih dvoživk. "Močne populacije so samo še v Vipavski dolini. Varstvo teh populacij je bistveno za ohranitev celotne vrste,"svari Remžgar. Sonaravno so uredili okljuk Vipave pri Brjah in izkopali dve mlaki za razmnoževanje dvoživk. Rezultati so bili vidni že po enem letu, za kar 25 odstotkov se je povečalo število mrestov laške žabe. "Ureditve so hvaležno sprejele tudi številne druge ogrožene in zavarovane vrste. Opazili smo veliko povečanje števila krastač, kačjih pastirjev, območje je obiskala celo močvirska skladnica." Podoben učinek pričakujejo tudi drugje, spomladi naj bi opravili končne preglede. "Projektne dejavnosti so pokazale, kako malo je tovrstnih habitatov še v naravi. V narekovajih lahko rečem, da med prebivalci naših mokrišč res vlada huda stanovanjska stiska," dodaja.
Tudi v Vipavski dolini se soočajo z agresivno tujerodno vrsto rdečevratko, ki izpodriva močvirsko sklednico. Kljub temu sklednice še vedno prebivajo v Vipavski dolini in se tudi razmnožujejo. V okviru projekta so tako izvajali izlov tujerodnih invazivnih vrst želv, s telemetrijo pa sledili nekaj osebkom močvirske sklednice ter s tem pridobili nova znanja o njenih življenjskih navadah. Na krajih, kjer prebiva največja populacija močvirskih sklednic, sodelujejo tudi z lastniki zemljišč. Remžgar je zadovoljen s pozitivnim odzivom domačinov in njihovo pripravljenostjo varovati njihova gnezda. Hkrati delujejo tudi na področju izobraževanja, predvsem preko predavanj in delavnic.

Akterji projekta so med drugim očistili tudi dva močvirska travnika, kjer se razmnožuje metulj strašničin mravljiščar.

Na reki Vipavi so preuredili štiri neprehodne pregrade na način, da se ribe lahko selijo gorvodno na drstišča. Ukrep bo posredno pomagal tudi vidram, z večjo ribjo populacijo bo več hrane za te ogrožene sesalce. Tam se sicer povečuje število kajakašev in suparjev, kar lahko ima vpliv na vidre. Trenutne turistične dejavnosti niso izrazito moteče za živalske vrste. "Vsaj trenutno bi se upal trditi, da območja, na katerih izvajamo ukrepe za zaščito živalskih vrst in njihovih habitatov, turisti le redko obiščejo."

Za preprečevanje števila motenj na občutljivih območjih, za usmerjanje in izobraževanje obiskovalcev, so v projektu osnovali tudi tematsko učno pot, ki nas vodi od izvira Vipave do njenega izliva v Italijo. Na območju renškega glinokopa, ki je postalo pomembno območje za gnezdenje vodnih ptic, so postavili tudi ptičjo opazovalnico.

Remžgar je prepričan, da bi kot družba največ pripomogli "s splošno ozaveščenostjo in informiranostjo ljudi o sami problematiki. Trend kmetijstva in gospodarske politike se verjetno ne bo naenkrat obrnil za 180 stopinj, se ga pa da počasi." V prihodnosti bomo, če bomo želeli preživeti, morali poiskati načine, kako iti z naravo z roko v roki. "To sobivanje ima vsaj majhno ceno tudi za nas. Malo se moramo prilagoditi in potruditi. Navsezadnje pa so živali in narava tisti, ki nosijo največji del bremena." Meni, da Slovenci povečini razmišljamo zeleno in želi, da je njegova dediščina predvsem pozitiven odnos do narave. "Da bi se čim več ljudi zavedalo, da si svet delimo še z drugimi organizmi. Brez naše pomoči in sodelovanja bodo v kratkem za vedno izginili. Če bi nekaj takšnega pustil v srcih ljudi, bi bil zelo vesel."

^{Članek je nastal v sklopu kampanje Zelena sled, ki jo izvajata RTV Slovenija in Kulturno izobraževalno društvo PiNA.}