Kolovrat leži na meji med Slovenijo in Italijo, razgledi z vrha pa ponujajo več prizorov: od slovenskega pogleda na Dolino Soče, Julijce in Krn do italijanskega obraza Furlanske nižine in celo ladij v Tržaškem zalivu. Tolminci Kolovratu od leta 2008 pravijo tudi »hišna gora«. Takrat so dokončali novo cesto iz doline do nekdanjega maloobmejnega prehoda Solarji. Iz Tolmina danes do vstopne točke potrebujemo približno četrt ure in podvig se lahko začne. Za lažji in boljši oprijem pri vzponu si nadenemo krplje, ki se izkažejo kot zelo primerne, predvsem za hojo v mehkem in suhem snegu, kakršnega smo otipali na dan pohoda. Nekatere vrste krpelj imajo tudi jeklene konice, podoben nastavek, kot ga imajo dereze, in se izkažejo predvsem v trši snežni podlagi, a velja poudariti, da so krplje v osnovi vseeno primernejše za mehkejšo snežno podlago. Krplje si je med snemanjem prvič nadel tudi Matic Uršič iz Tolmina: »Danes sem prvič uporabil krplje. Je zanimivo, hoja po celcu je lažja, ni tako naporna, ker se manj ugreza. Zanimiva izkušnja.«

Gora žal ni bila vedno tako pravljična, kot je danes. V prvi svetovni vojni je bila tu zarisana tretja obrambna črta italijanske soške armade. Na težke vojne čase opominjajo obnovljene kaverne, rovi, jarki in opazovalna mesta v Muzeju na prostem, s katerim upravlja ustanova Fundacija Poti miru v Posočju. Predstavi nam ga Leon Četrtič iz Fundacije in razloži: »Te rove so začeli obnavljati pred 20 leti, to je bil dolg postopek. Obnovljeni so tako, da obiskovalec na avtentičen način dobi občutek, kako je bilo zgrajeno iz kamna, lesa, pločevinaste kritine. Tukaj so bile topniške opazovalnice, zadaj, tisto, kar je danes v Benečiji, so bili topniški položaji, ki so streljali v sredogorje preko doline, njihov domet je bil dvanajst, trinajst kilometrov.«

Pri obnavljanju so si pomagali z arhivskimi fotografijami in položaje uredili tako, kot so prikazovale slike. Uporabili so stare materiale, npr. pločevino in prsobrane, nekateri med njimi štejejo celo več kot stoletje. Matic Uršič iz Tolmina, ki se odpravi na ogled Muzeja na prostem, prizna, da si težko predstavlja, da se je vse to dogajalo v zanj domačih krajih, pred hišami njegovih babic in dedkov. Zdi se mu nenavadno, da so lahko vse to zgradili in grozote preživeli. »Kakšno je bilo življenje italijanskih vojakov tu pozimi si v bistvu težko predstavljamo … Par metrov snega, nizke temperature, če gledamo italijansko vojsko, polovica italijanskih vojakov je bila z juga Italije, s Sicilije, Sardinije, Apulije in so tu prvič videli sneg, tako da … nepredstavljivo,« doda Leon Četrtič.

Muzej na prostem je čezmejni, lahko dostopen z obeh strani meje, zato tu srečamo tudi nekaj italijanskih pohodnikov. »Prišla sva od koče Solarji tukaj spodaj. Odločila sva se za hojo, ker je tako lep dan. Moje ekle še nikoli ni bilo tu, zato sem se odločil, da jo pripeljem na sprehod po snegu,« pove Gabriele Cosmai iz Vidma.

Če razmere omogočajo in če je dovolj snega, je del državne ceste med Livškimi Ravnami in Gradom zaprt za promet. S pomočjo domačina ta del uredi in utrdi v privlačno progo za sankanje. Bližji prebivalci ga obožujejo, saj: »V teh časih je ostalo malo zabave za otroke, nimajo družbe iz šole, igrišča so zaprta in je treba iti na zrak. Lepo je, da imamo nekaj takega,« pove Tina Batistuta iz Tolmina, s katero se strinja tudi njen sokrajan Joško Čufer: »To je imenitno sankališče, odkrili smo ga pred novim letom, zdaj ko je prilika, z vnukinjo prihajamo gor, tako da se spustiva dvakrat, trikrat dol.«

Doživetje je popolno, dodatno veselje pa ponuja tudi zavedanje, da na nekdanje grozote opominja le še Muzej na prostem, na mejo pa zasneženi mejniki.