Kraške značilnosti poznajo tudi pri zahodnih sosedih, kjer beležijo približno 3000 jam in brezen, med katerimi je največja in ena od najbolj obiskanih jama v Briščkih. Tamkajšnji vodič, Alessandro Duiz, nas popelje v podzemlje in do potankosti obrazloži odkritje jame: »Briškovsko jamo je leta 1840 odkril inženir Anton Frederick Lindner, ki je tedaj iskal Timavo, ta pa v svojem zadnjem toku teče pod Tržaško provinco. Iskal je reko Reko, ker je Trst trpel hudo pomanjkanje pitne vode v 19. stoletju. V okolici ni bilo dovolj izvirov in iskali so alternativne vire, zato so začeli raziskovati jame in med številnimi odkritji je bila tudi Briškovska. Kasneje so jo raziskali in leta 1908 so jamo odprli za obiskovalce.«

V Briškovski jami imamo za obisk dve možnosti: lahko se odpravimo po speleološki poti, ki je rezervirana bolj ali manj za jamarje (vodi namreč do 250 metrov globine), ali pa po klasični turistični poti, ki nas pripelje do globine 100 metrov. Prav zaradi njene veličine jami pravijo tudi Velika jama. »Dolga je približno 170 metrov, visoka približno 100, široka pa 80 metrov na skrajnih točkah. Gre za zares veliko jamo,« pove vodička Federica Papi in doda, da je posebna prav zaradi velikosti dvorane, do katere nas pripelje. »Običajno so kraške jame zaporedje manjših prostorov, predorov in jamic, medtem ko imamo tu ogromno sobano, ki meri kar 365 tisoč kubičnih metrov in nam daje občutek, kot da nismo v jami, saj je prostor tako velik,« doda Alessandro Duiz.

V teh prostorih je svoj dom našlo 30 različnih vrst nevretenčarjev, pajkov, mrčesa in sramežljivih netopirjev.

Čeprav precej skrit, je tudi živalski svet tu zelo zanimiv. V jami domuje 30 različnih vrst, predvsem nevretenčarjev, pajkov, mrčesa in netopirjev, ki pa se pred množico obiskovalcev poskrijejo v manjše luknje. Letno jamo obišče približno 100 tisoč obiskovalcev, izstopajo predvsem poletni meseci. Ko Federico povprašamo o iskanju pravega ravnovesja med turizmom in ohranjanjem podzemeljskega sveta, odgovori: »O turizmu vedno razmišljamo kot o nečem, kar slabo vpliva na jame. Delno to drži, saj turizem vpliva na jamski svet. Še največje breme predstavlja razsvetljava, ki je potrebna za predstavitev jame. Posledica razsvetljave je, da poleg svetil začenja rasti flora, rastlinje, fotosintetični organizmi, ki jih v jamah obravnavamo kot tujke in lahko spremenijo ravnovesje v jami. Menim, da je to najslabši vpliv tu. Po drugi strani pa dejstvo, da imamo turistične jame, obiskovalce usmerja v določene jame. S tem zaščitimo številne druge jame na Krasu, saj si Kras lahko predstavljamo kot velik sir, ki je poln lukenj.«

V jami deluje tudi seizmološka postaja za merjenje potresnih sunkov in premikov zemeljske skorje, ki jo vodi Laboratorij za geofiziko tržaške univerze. Ogled briškovskega podzemlja smo zaokrožili z obiskom speleološkega muzeja, ki so ga ustanovili, da bi predstavili in ohranjali zgodovino tukajšnje speleologije. »Bili smo prvo območje na svetu, kjer smo razvijali študije in leta 1963 začeli prikazovati speleološko zgodovino, ki se je začela pred davnimi leti,« še razloži Alessandro Duiz.

Tržaški kras se poleg Briškovske jame lahko pohvali tudi s številnimi drugimi privlačnimi jamami, med drugim tudi z jamo, ki jo tu imenujejo Pejca v Lazcu. Pejca naj bi nekoč v narečju označevala luknjo, odprtino in veliko let sploh niso vedeli, da globoko pod zemljo skriva jamske razsežnosti, Lazec naj bi označeval ledinsko ime pašnikov, kjer se nahaja vhod. Vanj so raziskovalci prvič vstopili leta 1885, za turiste pa so jamo odprli pred petdesetimi leti. Našli jo boste v vasi Slivno v občini Devin - Nabrežina pri turistični kmetiji družine Greco. »Tukaj razvijamo turizem, ker bi želeli, da turist doživi Kras, naše pridelke, našo naravo in tudi jamo,« pove Corrado Greco iz turistične kmetije Pejca v Lazcu.

Jama je ena od petih turističnih jam v Italiji, ki so v zasebni lasti. »Naša jama je malo posebna, ker je povezana s turistično kmetijo. To je prvi in edini primer v Italiji. Vpisana je v Združenje italijanskih turističnih jam. Naša posebnost je ta, da se do vhoda jame pripeljemo s traktorjem in prikolico,« pove Corrado in nas prav s tem značilnim prevoznim sredstvom tudi pripelje do vhoda, odpre jamska vrata in nas vodi pri spustu po 200 stopnicah. Globoka je 101 meter, dolga 300 metrov, voden ogled pa običajno traja 45 minut.

V jami najdemo značilne kraške pojave: tu se bohoti 8 velikih stalagmitov, stalaktit v obliki meduze in pa viseča stolpa, ki ju zaradi nagnjenosti imenujejo tudi stolpa 11. ure. Letno jo obišče približno 4500 obiskovalcev, ki prihajajo predvsem spomladi in poleti, pozimi pa jamo zaprejo, da omogočijo mir prav posebnih obiskovalcem. »V tej jami pozimi prespijo netopirji, zato je v zimski sezoni zaprta … Da zaščitimo spanje netopirjev. Tu jih je približno tisoč, tisoč petsto,« pove Corrado Greco, ki na koncu še namigne, da nam lahko s pokušanjem kraških dobrot in rujne kapljice pripravi tudi nepozabno gurmansko doživetje v podzemlju. Če pa ob dobri hrani raje uživate na značilnem kraškem borjaču, vam turistična kmetija posebej priporoča obisk osmice, ki jo običajno pripravijo ob koncu tedna.