V mirnem zavetju kraškega borjača rodbine Fabiani v Kobdilju že stoletja raste osupljiva murva, ki velja za največje in najdebelejše slovensko sadno drevo. V sebi hrani marsikatero zgodbo, ki nam jih razkrije sedanja lastnica posestva Villa Fabiani, Blanka Malgaj: »Murva je bila posajena po družinskem izročilu okrog leta 1400, torej je danes stara skoraj 600 let. Je zaščiten naravni spomenik in kraljuje na tem pravem kraškem borjaču.«

Osupljivo drevo velja za dušo Fabianijeve domačije. Oporo mu nudita balkonska plošča, ki se je nekoč dvigovala nad glavnim vhodom, in obroč, ki spaja mogočno deblo. V preteklosti je prenesla vrsto zgodovinskih pretresov, ki še dodatno potrjujejo njen močan simbolni pomen: »V času Napoleona je bila tukaj zakopana skrinja, bogastvo, a ga mi še nismo odkrili,« z nasmehom prizna Blanka Malgaj.

V murvini senci je odraščal tudi znan arhitekt Maks Fabiani. Njegova starša sta svojo skupno pot začela prav v tej vili, do potankosti jo je zajel in literarno oplemenitil Renato Ferrari v romanu Murva Fabianijevih.

Maksova mama je bila nemško-tržaških korenin, v Kobdilj je prišla na oddih in tu postopoma spoznavala kraško čarobnost, kmalu pa tudi ljubezen svojega življenja. Na kamniti klopci med posestvom in bližnjim vodnim izvirom sta si Charlotte von Koffler in Antonio Fabiani obljubila večno zvestobo. Dogodek je opisan tudi v romanu: »Tam na klopci [...] sva si obljubila ljubezen [...]. Če želite priti v stik z najinim duhom, pojdite v Brajdo, sedite na klopco. Tudi v današnjem času boste slišali, kako najini močni, utripajoči srci enoglasno bijeta.« (Renato Ferrari: Murva Fabianijevih, str. 184)

Roman je posestvu prinesel kar precej obiskovalcev in občudovalcev, priznava lastnica Blanka Malgaj: »Posestvo je popularno zaradi same zgodbe, tradicije, zaradi svojega pomena, ki ga ima v tem prostoru.«

Krošnja danes ponuja zavetje tukajšnji družini in gostom, v njeni senci pa je za večstoletno kamnito mizo v preteklosti posedalo že marsikatero imenitno ime. »V teh 600 letih je sigurno eden najbolj pomembnih gostov bil sam cesar, ki je v zaledju vojne leta 1916 sedel pod to murvo skupaj z Borojevićem in drugimi dostojanstveniki,« prizna Blanka Malgaj.

Primorske murve, vključno s Fabianijevo, pripovedujejo tudi zgodbo o svilogojstvu. Nekoč so jih sadili, da bi z njihovim listjem hranili ličinke sviloprejk, kar se je v 18. in 19. stoletju uveljavilo kot dodatna dejavnost na številnih kraških domačijah. Prakso svilogojstva opiše ljubiteljski zgodovinar, Jožef Abram: »Za sviloprejke so uporabljali predvsem murve z belimi sadovi, tudi ta bi bila za to primerna. Ličinke so dajali na mrežo, pet dni so ličinke neprestano jedle in nastali so kokoni, ki so jih dostavljali v sušilnico in predilnico. Kljub pospeševanju je ta dejavnost počasi umirala in tudi danes ne bi bila več rentabilna.«

Posest Fabianijevih v Kobdilju je skozi stoletja nekoliko spremenila svojo podobo, a osrednji motiv je ostal isti: veličastna murva z globokimi, večkulturnimi in večjezičnimi koreninami. Fabianijeva murva še vedno pripoveduje, odseva romantični duh preteklosti ter spaja meščansko in podeželsko okolje ter sedanjost in preteklost.