Eden izmed vodilnih morskih biologov pri nas, profesor Lovrenc Lipej iz Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo, zato našemu morju pravi tudi Noetova barčica – v njej najdemo številne raznovrstne organizme, ki pa jih, v primerjavi z ostalimi deli Sredozemlja, številčno ni v izobilju. »Slišali ste za oba primerka brazdastega kita, za morske lisice, pojavljajo se vsi morski psi, mediteranski vranjek itd. V slovenskem morju je bilo doslej potrjenih okoli 2260 vrst, kar je en odstotek vseh vrst na svetu, to je zelo veliko za tako majhno kapljico morja, če slovensko morje omenim v primerjavi z oceani,« razloži profesor Lovrenc Lipej z Nacionalnega inštituta za biologijo Morske biološke postaje Piran.

Kljub vse pogostejšim spremembam v morju, ki so velikokrat pogojene in spodbujene s človeškimi posegi, pa morsko dno ostaja neusahljiv raziskovalni laboratorij, zadovoljno pove profesor Lovrenc Lipej. »Prihajajo nove vrste, vrste, ki so povezane s procesi višjih temperatur, temu pravimo tropikalizacija. Vrste, ki so tujerodne, 52 doslej in verjetno bo število še raslo. Obstajajo pa tudi vrste, ki so redke, recimo morski psi in kiti, lahko bi omenil sredozemsko kameno koralo.«

Prav zato je Lipej zbral skupino mladih raziskovalcev, ki se je lotila izzivov, povezanih z morsko biodiverziteto. »Ravno skrb za to našo biodiverziteto nas žene v to, da poskušamo čim več časa posvetiti načrtom, kako bi stvari postavili nazaj na svoje mesto, da bi ponovno kolonizirali tiste živalske in rastlinske vrste, ki so se soočile s hudim zdesetkanjem, ki so tudi izginile iz našega morja. Ukvarjamo se z algo cistoziro, ki je izginila v Španiji, Franciji in Italiji, mi je imamo še vedno kar veliko, zato bi radi to algo tudi ohranili. Zelo pomembna je korala, ki tvori koralne grebene. Bojimo se, da bo tudi z njo kaj narobe, kajti čedalje več je teh pojavov bledenja korale in tudi poginov,« razloži prof. Lipej, dr. Martina Orlando Bonaca z Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo, se strinja: »Med algami, ki jih imamo v infralitoralnem pasu slovenskega morja, so najbolj pomembne rjave alge cistozire, ki tvorijo prave gozdičke, ker imajo isto funkcijo kot gozdovi na kopnem.«

V našem obrežnem pasu velja za najbolj pomembno algo t. i. alga cistozira. Raziskovalci pri Morski biološki postaji Piran cistoziro uporabljajo tudi za to, da lahko ocenijo biološko stanje morja in posledic antropogenih pritiskov nanj. »Gre predvsem za take antropogene pritiske, kot so gradnja pomolov, širjenje obalne črte. Ko izberejo napačno strukturo, da na novo naredijo plažo, določena nasutja … To so najhujši pritiski, ki vplivajo na abundanco in razširjenost makro alg,« pojasni dr. Martina Orlando Bonaca in doda, da so s pomočjo evropskih sredstev zagnali projekt eksperimentalnega gojenja alg. Začeli so v laboratoriju, z raziskavo pa nadaljevali v morju. »Potem smo opazovali, kako so se v laboratoriju sprostila jajčeca, kako so se nam razvili zarodki, kako so začele rasti nove rjave alge. Ko so bile stare približno en mesec, smo jih naselili, fiksirane na dve veliki betonski plošči tu, pred Morsko biološko postajo, kjer smo včasih imeli gost gozdiček cistozir, a je bil uničen, ko so delali plažo.« Pokaže nam tudi podstavek, na katerega so postavili alge.

Podoben pristop so uporabili tudi pri poskusu gojenja kamenih koral. V našem morju jih raziskovalci opazijo le še na dveh biogenih formacijah – pri Debelem rtiču in pri Rtu Ronel pri Izoli. Domen Trnkov z Morske biološke postaje Nacionalnega inštituta za biologijo v laboratoriju pokaže primer manjše odmrle korale, od katere so ostali le še skeletni del in koraliti. Ta vrsta ima posebno zgradbo, ki je podobna zgradbi tropskih koral. Drugim živalim omogoča, da se v njej naselijo in najdejo zavetje pred plenilci, kar pomaga ohranjati raznovrstnost pod morjem. Rastejo na kamnitem oziroma trdnem dnu, na peščenem oziroma muljastem dnu jih namreč pesek prekrije in zaduši. »V slovenskem morju je stanje s slovenskimi koralami dokaj v redu, sicer se tukaj že poznajo vplivi segrevanja morja, konec poletja se namreč pojavljajo nekroze in bledenje koral. To povzroča največjo škodo,« pojasni Domen Trnkov in doda, da so v laboratoriju zaradi bledenja oziroma počasnega izginjanja koral začeli ustvarjati primernejše življenjsko okolje zanje. »V tej posodi imamo predstavljene neke začetne strukture, kot smo si jih zamislili, kako naj bi to gojenje potekalo. Koralite pritrdimo na neko strukturo, kjer so fiksirane, in koralam omogočamo, da rastejo v večje velikosti.« Kot pravi Trnkov, pričakujejo, da bodo pritrjene korale lahko normalno rastle, ker so dvignjene od tal, kar preprečuje, da bi jih sedimentacija prekrila in jih zadušila. Odpelje nas v poseben prostor, osvetljen z vijoličnimi žarki, v kateri so v različnih posodah simulirali življenjske pogoje v naravni in filtrirani morski vodi: »V tej posodi imamo poleg svetlobe ter dotoka morske vode, ki prinaša hrano, še poseben hranilnik, ki se enkrat na dan sproži, zavrti in spusti hrano. Tako simuliramo še dodaten dotok hrane, ki simulira pogoje v morju,« razloži Domen Trnkov.

Če raziskovalcem v slovenskem morju s koralami kar dobro uspeva, pa to ne velja za eno od najbolj privlačnih in markantnih školjk v Severnem Jadranu. Še pred dobrim letom je bilo pri nas morje polno zaščitenih in ogroženih leščurjev, danes pa jih zaradi parazita skorajda ni več. A v plitvejšem priobalnem morju in morskih lagunah s hladnejšo vodo in nižjo ravnjo slanosti po mnenju strokovnjakov ni tako smrtonosen. »Prav zato smo tudi mi konec leta 2019 preselili del populacije iz Piranskega zaliva v Škocjanski zatok in na ta način poskušali en del populacije obdržati v okolju, kjer lahko preživi. Trenutno ne vemo, kakšna je situacija, ker nam razmere (slaba vidljivost) onemogočajo, da bi naredili primeren ogled in oceno stanja. Glede na izkušnje iz Italije, kjer leščurji v lagunah ob Benetkah še vedno normalno živijo, upamo, da je to uspelo tudi pri nas,« pojasni Borut Mavrič z Nacionalnega inštituta za biologijo Morske biološke postaje Piran. Njegovim upom se velja pridružiti, saj bi njihovo izginotje pomenilo hudo škodo za Sredozemsko morje. So njegov zaščitni znak, sredozemski endemit in največja školjka v tem morju. »So okoljski inženirji, biogradniki, predstavljajo točke trdnega dna v predominantno mehkem sedimentnem okolju. Predstavljajo trdno okolje, to pomeni, da jih poseljujejo organizmi, ki so sicer značilni za trdno dno,« še razloži Mavrič.