Svoje izkušnje in poglede je z nami delil izkušen ribič Rok Domnik, ki je povedal, da je dan pred našim snemanjem burja dodobra premešala vodo v zalivu, kar pomeni, da si – če bo vse po sreči – lahko obetamo dober ulov. A sreča očitno ni bila na naši strani – mreže so bile bolj ali manj prazne, Domnik krivdo pripiše podnebnim spremembam in priznava, da je v slovenskem morju ribičev vedno manj.

Če so še pred desetimi leti vsi slovenski ribiči skupaj nalovili dobrih 800 ton rib in mehkužcev, so jih lani le še 120 ton. Med temi je bilo največ molov, s 16 tonami sledijo muškatne hobotnice, s po desetimi tonami pa orade in listi. Dandanes ladij s t. i. obkroževalnimi mrežami, ki lovijo pelagične plave ribe, pri nas ne najdemo več. Rok Domnik lovi z mrežami, ki jih po navadi postavlja blizu obale: »Jaz rad delam z »barakujami«, to so enoslojne mreže. Ustrezajo mi, ker relativno hitro delaš in največ ujameš.« Robert Smoje, ribiški inšpektor, pravi, da je sezonski ribolov odvisen predvsem od globinskih vlečnih mrež. »Trenutno je v morju nekaj muškatne hobotnice, spomladi ribiči lovijo mole. Tudi s stoječimi mrežami imamo obdobja, ko lovijo orade in drugo belo ribo. Ribiči se prilagajajo naravi, lovijo, kar tisti trenutek da.«

Ker je rib vedno manj, se upravičeno poraja vprašanje, ali se od ribištva sploh še da živeti. Kristjan Jež, ribič iz Kopra, odgovarja: »Se da, ampak zmeraj težje glede na birokracijo in vse ukrepe, ki nam jih daje Evropa. Prav Evropa pa nam daje tudi možnost, da se lahko preusmerimo v nove poklice z evropskimi sredstvi. Jaz se na primer usmerjam bolj v turizem.«

Kristjan zagovarja trajnostni ribolov, kar v praksi pomeni: »… večje mreže, večja očesa mrež moramo imeti, sezonsko smo tudi malo bolj omejeni, upoštevati moramo sezono lova za plavo ribo ipd.«

Nekoč težav z majhnim ulovom skorajda niso imeli. Kristjanov oče, Zvonko Jež, se spominja: »Ko sem imel 10 let, sem hodil z ribiči na luč in sem bil na barki do kolen v ribah. V najboljših časih smo v eni noči nalovili tudi tono in 700 kilogramov rib.«

Danes so to le sanje, opozarja ribič Renato Bonja: »Nihče ne govori, koliko je kormoranov, koliko je delfinov. Vse to je riba. Danes nas je veliko več v morju. Ogromno je športnega, podvodnega ribolova. Vsi nekaj vlečemo ven, ampak nihče ničesar ne 'sadi'.«

Spremenile so se tudi naše prehranjevalne navade: nekoč so jedli vse vrste rib, danes pa je večina vse bolj izbirčna, obenem pa vse slabša poznavalka morskih ribjih vrst. »Treba je jesti vse ob svojem času, tako kot zelenjavo in sadje, češenj ne moreš jesti novembra, ko jih ni. Tako se tudi določene vrste rib pri nas zdaj ne ujamejo, ampak pridejo od drugod. Lahko bi se naučili prehranjevati malo bolj lokalno. Muškatnih hobotnic ljudje sploh ne jedo. Ne vem, ali nimajo časa kuhati ali kje je problem. Vse nesemo v Italijo.« Z Renatom se strinja tudi Kristjan Jež, ki pravi, da Slovenci ribe slabo poznamo: »Kar poznamo, poznamo tu ob obali, celina pozna samo kvalitetno ribo, npr. brancine in orade. Da ne govorimo o lososih, ki sploh niso naši, zato mi ulov večinoma vozimo v Italijo, v Trst, kjer so cenjene vse vrste rib.«

Kakšna pa bo podoba slovenskega morja čez nekaj desetletij? Bi se lahko zgodilo, da bomo ostali kot riba na suhem – brez lastnih ribjih dobrot na domačih krožnikih? Renato Bonja trdi, da tovrsten scenarij ni možen: »Če bomo tu delali tako, kot delamo v Sloveniji, ni problema, ni straha za ribji fond, ker smo tako majhni, da nimamo problema.«