Ob zasedbi Aškerčeve 14. aprila 1971 je univerzitetni komite delo milice pohvalil kot zrelo in strokovno, toda deset dni pozneje, v soboto popoldne, je Uprava javne varnosti (UJV) do študentov zavzela drugačno stališče. Demonstracije so bile namreč v nasprotju s prejšnjimi, ki jih je urejal študentski akcijski odbor (AO), neprijavljene, dodatne opreznosti pa so bili krivi tudi protimiličniški pozivi na Aškerčevi.

Za solidarnost s francoskimi kolegi
Čeprav je bil sobotni shod v primerjavi s preteklimi aprilskimi dogodki porojen na lastno pobudo maloštevilne skupine, prav to kaže, da zasedba Aškerčeve deset dni prej še zdaleč ni bila le protest zoper hrup, ampak simbol vseh študentskih težav na eni ter zmožnosti študentov s konstruktivnimi predlogi poseči v odločanje na drugi strani – pri Aškerčevi je šlo za najočitnejšo manifestacijo študentskega gibanja, njegovega položaja, moči, urejenosti in zahtev za prihodnost, demonstracije ob Delmasovem obisku v Ljubljani 24. aprila 1971 pa so iz te legitimnosti tudi izhajale.

Študentska vizija jutrišnjega dne je namreč sicer sledila uradnim stališčem ZK-ja, vendar je bila v svoji doslednosti daleč od oportunega konformizma vladajočih elit. Prava revolucionarnost in splošna politizacija intelektualcev se zatorej lahko uresniči le zunaj ozkih materialnih interesov v okviru republike, to je v zagovoru najbolj občih vrednot. V tem smislu je bila zunanjepolitična akcija solidarnosti s francoskimi študenti, ki jih je državni aparat po zasedbi fakultet maja 1968 temeljito obrzdal, nujna.

Moteči element strpali/skrili v vežo
Študentje – bilo jih je okoli 50 – so protest začeli znenada. Ok. pol petih popoldne so s transparenti stopili iz Kazine ob parku Zvezda in se poskusili prebiti čim bliže vozilom s francoskim premierjem. Milica jih je ustavila in jim pobrala transparente ter nekaterim še osebne izkaznice, nato pa jih spremila do sedeža republiškega izvršnega sveta (danes predsedniška palača). Tam so zastraženi študentje peli Internacionalo in vzklikali parole solidarnosti s francosko levico: Delavci in študenti!, Naj živi pariška komuna, Izpustite Gouiota in Geismarja ...

Malo pred koncem sestanka je milica študente pozvala, naj zapustijo prostor, ker pa so ti želeli pričakati Chabana - Delmasa, so "vso skupino zlepa ali zgrda spravili v vežo nasproti IS", kjer pa so nadalje vzklikali gesla v podporo francoskim študentom in levici, je podrobnosti objavila Tribuna 23. maja 1971. Po dobrih 15 minutah zadrževanja, ko se je Chaban - Delmas s spremstvom odpeljal s Prešernove, so miličniki študente izpustili na ulico, od koder so se dvignjenih rok z vzkliki Titu in partiji odpravili proti stavbi Dela, da bi novinarji o dogodku nemudoma obvestili javnost.

UJV proti zmerjanju s fašistom
Objavljena vest pa ni bila v skladu s študentskimi pričakovanji, saj je novinar Bogdan Pogačnik zapisal, da so študentje protestirali proti Chabanu - Delmasu - "fašistu". S tem so po mnenju študentov mirno in obrobno manifestacijo, katere namen so utemeljili s priloženim letakom, prikazali povsem nesorazmerno, zavajajoče in pristransko. Izvršni odbor Skupnosti študentov ljubljanskih visokošolskih zavodov je na Delo naslovil protestni pismi: tisto z neposrednimi očitki novinarju ni bilo objavljeno, ampak študentski protest zoper ravnanje milice, ki da se je z brcami in pendreki znesla nad približno petnajstimi udeleženci protesta, ki jim je že prej odvzela osebne dokumente in jim tako onemogočila prosto gibanje.

Milica je v javnem pismu v Delu naslednjega dne svoje ravnanje utemeljila z varstvom francoskega premierja in njegovega spremstva ter žaljivostjo transparentov in vzklikov "Delmas fašist" in "Dol s francosko vlado", s čimer se je skladala s prvotnim Delovim člankom. Ob tem so študente obtožili kršenja javnega reda in miru, saj da je omenjena skupinica med akcijo na Aškerčevi cesti z vzkliki in pamfleti pozivala k nasilju nad miličniki. Vest o dogodku in odzivih je 29. aprila po Delu povzela tudi beograjska Borba.

Univerzitetni komite je že prej obsodil vsakršno nasilje kot sredstvo za dosego ciljev in ocenil, da je Jugoslavija dovolj demokratično razvita država, da se upošteva le moč argumenta. Pozive zoper varnostne organe je označil za cenene in opozoril na ozkoglednost izjav, ki v milici vidi sovražnika, saj ne upoštevajo proletarskega izvora v njej zaposlenih in dejstva, da se za poklic miličnika pogosto odločajo tisti, ki jim je zaradi gmotnih razmer univerzitetni študij nedosegljiv.

Kdo torej laže?
Študenti pa se s takšnim razpletom niso zadovoljili. Vztrajno so trdili, da je obtožba s »fašisti« izmišljotina, ter v podkrepitev navedli besedilo z zaseženih transparentov. To pa ne zanika različnosti opisa dogodka v Tribuni in pismu v Delu, saj prvi govori o celotni skupini 50 študentov, drugi omenja le petnajsterico. Prav tako odziv UJ-ja omenja žaljive vzklike, medtem ko so študentje trdili, da jim očitajo, da so Delmasa za fašista označili na transparentu. Kdo torej laže?

Po mnenju študentov je UJV prekoračila svoja pooblastila, zato je pripravila okoli 2000 letakov z obrazložitvijo dogodka 24. aprila in še drugih študentskih zahtev na prvi strani, drugo stran pa posvetila pozdravnemu pismu gostom ob 30. obletnici ustanovitve OF, ki so jo tedaj množično praznovali v Hali Tivoli. Študentje so med obiskovalce 27. aprila razdelili polovico letakov, preostanek pa je UJV zasegel in predal tožilstvu, ki je letak začasno prepovedal, po študentski pritožbi pa prepoved potrdil z navedbo, da letaki "raznašajo lažnive, krive in razburljive vesti in trditve, ki bi utegnile resno vznemiriti ljudi, s čimer pa bi bil ogrožen tudi javni red in mir v Ljubljani".

Med problematičnimi odseki je navedel tri odlomke: prilaščanje državnega denarja, ki mlade žene za delom v tujini (ta del precej spominja na očitek Bojana Štiha v Naših razgledih 23. aprila istega leta), nesmotrne projekte vodstva ter "jugoslovansko črnsko vprašanje", ki naj bi nastalo s priseljevanjem delavcev iz drugih jugoslovanskih republik.