Kot Dellabernardinovo najbolj znano delo se je v zgodovino zapisal njegov poseg v javni prostor, ko je marca 1968 na železniški nadvoz nad Celovško cesto v Ljubljani z obeh strani obesil napis Ta podvoz razstavlja Drago Dellabernardina.

"Tudi podvoz je lahko – kot vsak objekt percepcije – umetnina"
Ob tem je nastal tudi niz dokumentarnih fotografij, na lanski razstavi v Centru in Galeriji P74 je dve izmed njih spremljal napis "Druga razstava in del samostojnih konceptualističnih projektov v letih 1968- " in umetnikov komentar "Tudi podvoz je lahko – kot vsak objekt percepcije – umetnina".

Po besedah kustosinje Mojce Grmek lahko projekt celostno gledano razumemo kot najširši javnosti predstavljeno umetnikovo izjavo o tem, kaj je umetnost, kaj je umetnina in kako nastane. Leta 1969 je v študentski publikaciji Tribuna pod naslovom "kaj dela drago dellabernardina?" objavil več konceptov za dela, zamisli in izjave.

Antologijski Triglav kot poklon Ljubljani
Le malo po tem posegu na Celovški cesti, in sicer pozimi 1968–1969, se pravi v času t. i. zimskih fotoprojektov in akcij ohojevcev, je sodeloval tudi pri enem njihovih najbolj znanih projektov, ki so ga kot neke vrste novoletno darilo poklonili prestolnici. Tako so 30. decembra 1968 Dellabernardina, Milenko Matanovič in David Nez postavili v parku Zvezda živo skulpturo Triglav. Ob skoraj istem času in na istem kraju je sodeloval tudi v hepeningu Stonoga, ki si ga je zamislil Srečo Dragan.

"V zvezi s tem je treba poudariti, da umetnostna zgodovina Draga Dellabernardino sicer uvršča med posameznike, ki so delovali v okviru gibanja OHO, vendar se sam kakršnekoli povezave z OHO-jem otepa, kar je večkrat, tudi medijsko, izjavil. Ne glede na to pa je njegovo delo pomemben kamenček v mozaiku slovenske umetnosti in si zasluži celostno obravnavo," je ob lanski razstavi zapisala Mojca Grmek.

Od slikarstva h klasični kitari
Leta 1948 v Postojni rojeni Drago Dellabernardina je med letoma 1967 in 1970 študiral slikarstvo na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. V času študija je ustvarjal konceptualna dela in nekatera izmed njih v letu 1969 predstavil tudi na samostojni razstavi v Domu kulture v Postojni. Kitaro se je začel učiti s trinajstimi leti in sprva igral v lokalnih skupinah, sledil je študij klasične kitare pri profesorju Alvaru Companyju na firenškem glasbenem konzervatoriju Luigija Cherubinija, vendar ga je opustil po treh letih.

Dobri dve desetletji, ki sta sledili, sta bili v znamenju potovanj po Evropi in bivanja v Indiji, leta 1995 pa se je vrnil v Postojno.

Visoko cenjen v glasbenih krogih
Dellabernardina v glasbenih krogih še danes velja za enega najboljših solo kitaristov v nekdanji Jugoslaviji. Med letoma 1968 in 1969 je bil solo kitarist v skupini Sinovi, po razhodu Kameleonov je igral v skupini Danila Kocjančiča, poimenovani Danilo in Novi kameleoni. Z začetkom naslednjega desetletja se je za nekaj časa priključil zasedbi Generali, ki so jo tvorili Janez Bončina – Benč, Braco Doblekar, Tihomir Asanović – Pop in Čarli Novak. Po vrnitvi s potovanj pa Dellabernardina ni več javno nastopal kot kitarist.

Drago Dellabernardina je umrl pri starosti 70 let, so sporočili iz Moderne galerije in Muzeja sodobne umetnosti Metelkova.