"Tega se ne da opisati! Eksplozija za eksplozijo. Tega se sploh ne da predstavljati, bilo je huje kot v najhujši nočni mori. Toliko ljudi je bilo grozljivo opečenih in poškodovanih. Čedalje težje je bilo dihati. Bilo je temno, vsi smo skušali panični zbežati iz kleti. /.../ Videli smo grozljive prizore: kremirane odrasle, skrčene na velikost majhnega otroka, ostanke nog, rok, mrtve ljudi, cele družine zažgane, ožgane ljudi, ki so tavali sem in tja, pogorele kočije z begunci, mrtve reševalce in vojake, vpijoče, ki so iskali svoje otroke in družine ter ogenj, povsod ogenj, ves čas je pihal vroč veter, ki je ljudi potiskal nazaj v goreče hiše, iz katerih so skušali zbežati," se je bombardiranja spominjal Lothar Metzger, eden od preživelih.

Gre za eno najbolj kontraverznih operacij zavezniških sil. Zavezniška stran je vztrajala, da je šlo za upravičeno bombardiranje strateške tarče, kot so pozneje osvetlili razkriti tajni dokumenti zaveznikov, so ti delovali na podllagi podatkov, da Dresden predstavlja pomembno železniško in komunikacijsko središče, v katerem je bilo tudi več kot 100 tovarn z več kot 50.000 delavci za podporo vojski. Na drugi strani so kritiki napada trdili, da je šlo za nesorazmerno uporabo sile glede na vojaške pridobitve, da je šlo za načrtni zlom morale, da je bil Dresden predvsem kulturno središče in da ni igral pomembne vloge v vojaški infrastrukturi.

Mesto do takrat ni bilo tarča večjega bombardiranja

Dresden, takrat eno najrazvitejših mest v Nemčiji, zaradi bogate kulturne dediščine znano tudi kot Firence na Labi, je bil leta 1945 sedmo največje nemško mesto s približno 600.000 prebivalci in največje nemško mesto, ki še ni bilo tarča večjega bombardiranja. Nekateri viri navajajo, da je bil razlog, zakaj mesto ni bilo tarča obsežnih napadov, to, da naj bi v mestu živela teta britanskega premierja Winstona Churchilla, drugi so govorili, da so zavezniške sile načrtovale, da bi bilo mesto prestolnica povojne Nemčije, zato so jo pustile pri miru.

"Zgodba Dresdna ima že vseh 80 let drugačno mesto. Tovrstnih bombardiranj je bilo veliko, ampak to je dobilo "poseben status". Že takrat so se tudi med zavezniškimi silami pojavili, če lahko tako rečem, določeni pomisleki glede upravičenosti bombardiranja. Namreč, do takrat Dresden med vojno skorajda ni bil bombardiran, predvsem pa je bil vprašljiv način bombardiranja: "preproga oz. tepih", kjer gre za neselektivno bombardiranje. Tega niso prakticirali le tukaj, ampak je bila to običajna praksa. Toda, ali je to z vidika vojaških stateških razlogov res vedno najboljša možnost? Je to smiselno?" je nekatere dvome glede napada odstrl zgodovinar Bojan Godeša z Inštituta za novejšo zgodovino. "Nemška stran na drugi strani je seveda takoj zagnala propagando, saj so tudi oni hitro zaznali, da gre za drugačno zgodbo. Das Reich je poročal, da je umrlo 200.000 ljudi. Omejitve za manipulacijo so padle."

Kot še pravi Godeša, so bila številna mesta zbombardirana na podoben način, a Dredsen ima posebno mesto. Ob tem pa opozarja, da so različne interpretacije bombardiranja ostale tudi desetletja po koncu vojne, nepreverjeni in nenatančni podatki, tudi glede števila žrtev, pa so odpirali pot različnim manipulativnim tezam. Šele 60 let pozneje je neodvisna komisija zgodovinarjev potrdila dejansko število žrtev.

"Glede okoliščin napada so različne teze: ker so ga bombardirali neposredno po Jaltski konferenci, so nekateri trdili, da so to zahtevali Rusi. Po drugi strani so bile špekulacije, da je bilo kulturno mesto in da v njem ni bilo vojaške industrije. Dejansko pa je bila tam tovarna plina, in ve se, za kaj so ga uporabljali, potem so bile v bližini tovarne za optične naprave, leče ... Drugi vidik hudih posledic bombardiranja je bilo to, da je Rdeča armada prodirala proti zahodu, takrat je bila okoli 100 kilometrov oddaljena, in v Dresden so pred njimi pribežali desettisoči beguncev z vzhoda." Skupno naj bi bilo beguncev med 100.000 in 200.000, nekateri viri navajajo tudi številko 300.000.

Vojno stanje februarja 1945

Po nekaterih navedbah naj bi se nemška vojska vdala do srede aprila, ob pogoju, da bi Rusi še naprej prodirali proti zahodu, če Rusi ne bi osvojili Šlezije, pa bi Nemci lahko vzdržali do novembra.

V tednih pred bombardiranjem je bilo v igri več scenarijev. Poveljnik britanskih zračnih sil maršal Arthur Harris, čigar vzdevek je bil Bombnik Harris, je bil velik zagovornik obsežnega bombardiranja, predlagal je sočasno bombardiranje Chemnitza, Leipziga in Dresdna, s čimer bi odrezali možnosti za krepitev nemških položajev na tem območju in olajšali delo sovjetskim silam. Churchill je po usklajevanjih prižgal zeleno luč za napade na omenjena mesta in Berlin, takoj ko bodo to dovoljevale vremenske razmere.

V mestu je bilo po pozneje razkritih podatkih nemških oblasti 127 srednje do velikih tovarn in delavnic, kjer so izdelovali opremo, orožje in druge materiale za vojsko. Podobno številko so leta 1978, ko je bil umaknjen znak tajno, razkrili tudi arhivi ameriške vojske. Med tovarnami je bila tudi tovarna plina in tovarne, ki so izdelovale komponente za orožje in letala, leče ter rentgene. A industrijski predel mesta v predmestju potem dejansko ni bil tarča najhujših napadov, kar bi bil gotovo veliko večji udarec nemški vojski.

Kakšno vlogo so imeli dogovori v Jalti?

V biografiji Attleeja in Churchilla je Leo McKinstry zapisal, da naj bi bilo prvo vprašanje, ki ga je Stalin zastavil Churchillu, ko je ta prišel v Jalto: "Zakaj še niste bombardirali Dresdna?" Zavezniške tajne službe so imele podatke, da namerava Nemčija močno okrepiti enote v smeri Vroclava, v kar bi bil logistično vključen tudi Dresden, kar bi otežilo prizadevanja ruskih sil. Churchill je sovjetskemu voditelju zagotovil, da je napad zaveznikov neizogiben.

Kako so potekali napadi?

Tridnevni bombni napadi, do katerih je potem dejansko prišlo le nekaj dni po koncu Jaltske konference, so zravnali z zemljo okoli 6,5 kvadratnega kilometra površine. Mesto so zajeli grozoviti ognjeni zublji, po dimu je dišalo še dneve, so se pozneje spominjali preživeli.

Prvotni načrt je bil, da bodo najprej nad mesto poleteli ameriški bombniki, a jim je to preprečilo slabo vreme. Tako so najprej bombe odvrgla britanska letala, šlo je za dvojni napad v razmiku treh ur, drugi niz bomb je padel, ko so na prizorišča prvega niza bomb prišli gasilci in reševalci. V skladu s standardno tehniko napadov so zavezniška letala izvedla tudi več manjših napadov na druge kraje, da bi tako zmedla nemško zračno obrambo.

V prvem sklopu so poletela letala, katerih naloga je bila, da odvržejo magnezijeve svetilne izstrelke, v Nemčiji znane kot "božična drevesca", katerih naloga je bila označiti in osvetliti Dresden, da so lahko potem bombniki natančno odvrgli bombe. 254 letal (10 jih je misijo končalo že pred Dresdnom) tipa Lancaster je iz Velike Britanije odletelo na 1110-kilometrsko pot, da bi odvrgla 500 ton eksploziva in 375 ton zažigalnih bomb: z eksplozivi so najprej želeli uničiti glavne vodne cevi, strehe, okna in vrata, da bi se potem ogenj po zažigalnih bombah lažje in hitreje širil. Ta način napada: da so namerno najprej "odprli" pot za ogenj, da je bilo uničenje še večje, je bil eden od glavnih očitkov glede neupravičenosti napadov.

Prve sirene v mestu so zatulile nekaj minut pred 22. uro, prve bombe, padle so na strnjeno staro mesto, so odvrgli ob 22.13, zadnje ob 22.28: skupno 881,1 tone bomb, ki so padle na območje, veliko 2,01 x 2,82 km. Predel je zagorel, ogenj se je videl 100 kilometrov daleč. V mestu je bilo le nekaj javnih zaklonišč, največje je bilo pod glavno železniško postajo, v njem je bilo prostora za 6000 ljudi. Ob zvoku siren so tisoči stekli iz domov in se zatekli na odprto, v Grosse Garten, kjer se je zbralo okoli 10.000 ljudi, ko jih je ujel nov krog pekla. Čez tri ure je namreč sledil nov napad, med tarčami sta bila glavna železniška postaja in omenjeni park. Med 1.21 in 1.45 je 529 lancasterjev odvrglo še 1800 ton bomb.

Naslednji dan, 14. februarja, je bilo v načrtu bombardiranje Dresdna, Chemnitza in Magdeburga, skupno je bilo tisti dan nad Šlezijo 2100 letal. 316 ameriških bombnikov B-17 je na tarče v Dresdnu med 12.17 in 12.30 odvrglo 771 ton bomb, zaradi oblakov so jih večino odvrgli s pomočjo radarjev H2X.

Sledil je še tretji dan bombardiranja, ko je več kot 200 bombnikov B-17 znova zavilo nad Dresden, potem ko je prva tarča, tovarna sintetičnega olja v Leipzigu, zaradi slabega vremena odpadla. Tudi Dresden je bil znova v oblakih, a so s pomočjo radarjev okoli 12. ure znova odvrgli bombe, pri čemer niso zadele področja vojaške industrije v okrožju Friedrichstadt. Nekaj tednov pozneje, 2. marca in 17. aprila, so sledili še novi zračni napadi, takrat predvsem na železniško infrastrukturo in industrijsko območje.

Kaj se je dogajalo z nemško zračno obrambo?

Dresdenska nemška zračna obramba je bila v času napadov zdesetkana, saj je bila večina letal na vzhodu v boju proti Rdeči armadi, zaradi pomanjkanja vzdrževanja in nafte pa številna letala niso bila operativna, oslabljen je bil radarski sistem, na drugi strani pa so imeli zavezniki veliko prednost na področju radarske opreme.

Od 796 britanskih bombnikov, ki so prvi dan sodelovali v bombardiranju, jih je bilo sestreljenih 6, od tega 3, ker so nanje padle bombe, ki so jih odvrgli višje leteči bombniki. Drugi dan so ameriške sile izgubile zgolj eno letalo, ki so ga sestrelile nemške zračne sile.

Apokaliptični prizori mesta

Popolnoma uničenih je bilo okoli 78.000 stavb, 27.000 jih ni bilo primernih za bivanje, 64.500 poškodovanih pa so lahko obnovili. Podatki britanskih zračnih sil so razkrili, da je bilo v bombardiranju hudo poškodovanih 23 odstotkov industrijskih stavb in 56 odstotkov neindustrijskih stavb, pri čemer v te niso bile vključene stanovanjske stavbe. Po navedbah dresdenske policije je bilo samo v enem požaru, ki je zajel središče mesta, uničenih okoli 12.000 stavb, predvsem v starem delu mesta in vzhodnem delu mesta, dejansko je šlo za en velik požar, ki je pogoltnil vse. Poleg tega je bilo uničenih 63 upravnih stavb, 19 vojaških bolnišnic, več kot 200 tovarn, med njimi tudi Zeiss Ikon, v kateri so izdelovali leče, 39 šol in številna druga infrastruktura.

Po koncu bombardiranja so se mesto in šokirani preživeli zbudili v apokaliptično realnost: na tisoče trupel je ležalo po uničenih ulicah, samo na Altmarktu so kremirali 6865 trupel. Za večino umrlih je bila usodna zadušitev, zato je bila identifikacija mogoča, v štirih predelih pa so bila trupla zaradi ognja tako nerazpoznavna, da je bilo že število žrtev težko oceniti.

Kakšen je bil odziv na zavezniški strani?

Na novinarski konferenci dva dni po napadih je britanski poveljnik zračnih sil Colin McKay Grierson na novinarsko vprašanje, ali je bil glavni cilj bombardiranja povzročiti zmedo med begunci, ki so se v mesto zatekali pred prodiranjem Rdeče armade, ali uničiti komunikacijske poti, prek katerih so potovale vojaške zaloge, dejal, da je bil glavni cilj preprečiti nadaljnje premikanje vojaških zalog in onemogočiti premikanje v vse smeri. Potem pa je dodal, da je bombardiranje pomagalo uničiti "še tisto malo morale, kar je je ostalo Nemcem."

Mnenja znotraj britanske in ameriške politike glede upravičenosti tako velike uporabe sile so bila deljena, o tem pričajo objave v britanskih medijih ter razprave v britanskem parlamentu in administraciji ameriškega predsednika Franklina D. Roosevelta. Tudi sam Churchill je bil sprva zadržan glede upravičenosti take stopnje napadov. 28. februarja je zapisal: "Zdi se mi, da je prišel trenutek, ko je treba spet proučiti vprašanje bombardiranja nemških mest zgolj zaradi povečanja terorja, čeprav pod drugimi izgovori. V nasprotnem primeru bomo prevzeli nadzor nad popolnoma uničeno deželo ... Uničenje Dresdna ostaja resno vprašanje. Menim, da je treba vojaške cilje odslej natančneje proučevati tako v lastnem interesu kot v interesu sovražnika. Zunanji minister je z mano govoril o tej temi, in čutim potrebo po natančnejšem osredinjenju na vojaške cilje, kot so nafta in komunikacije neposredno za bojnim območjem, namesto na dejanja terorja in brezobzirno uničevanje, pa naj bo še tako impresivno."

Dober mesec pozneje, 1. aprila, pa je potem izdal nov dopis, prejšnjega pa umaknil: "Prišel je trenutek, ko je treba vprašanje tako imenovanega "območnega bombardiranja" nemških mest pregledati z vidika naših lastnih interesov. Če prevzamemo nadzor nad popolnoma uničeno deželo, bo za nas in naše zaveznike primanjkovalo bivališč. ... Poskrbeti moramo, da naši napadi dolgoročno ne škodujejo bolj nam kot sovražnikovim vojnim prizadevanjem."

Desetletja so krožile različne informacije o žrtvah

Desetletja ni bilo znano, kakšno je dejansko število žrtev, sploh ker naj bi bilo v mestu več deset tisoč beguncev, ki so se umikali pred prodiranjem Rusov na vzhodni strani. Kot rečeno, so nacistične oblasti takoj po bombardiranju močno napihnile število žrtev "množičnih pobojev", kot so označile napad. 15. februarja je propagandno ministrstvo v sporočilu za javnost zapisalo, da v Dresdnu ni bilo nobene vojaške industrije, da je bilo mesto kulture, 10 dni pozneje pa, da je "v masakru beguncev v Dresdnu" umrlo 200.000 ljudi. Mestne oblasti so sicer že kmalu po bombardiranju navajale število okoli 25.000, takšno število je pozneje podprlo več preiskav, tudi tista leta 2005, v kateri je sodeloval dresdenski mestni svet, a veliko večje številke so v splošnem desetletja bolj odmevale.

Pri tem je imel vlogo zgodovinar David Irving, ki je lansiral tezo o bombardiranju kot zavezniškem zločinu, primerljivem z nacističnimi zločini. Pozneje je postal eden ključnih zanikovalcev holokavsta. "V 60. letih je nato napisal knjigo, v kateri je razkril, da je bila dokumentacija, na podlagi katere je več kot 20 let delil informacije, da je v Dresdnu umrlo 200.000 ljudi, ponarejena in da jih je bilo dejansko okoli 25.000. Ko je prišel ta podatek v javnost, številni temu niso verjeli. Pomembno vlogo pri osvetljevanju dogodkov v Dresdnu je imel ameriški pisatelj Kurt Vonnegut, ki je bil v času bombardiranja kot ameriški pilot vojni ujetnik v mestu. Njegova Klavnica 5 je dvignila veliko prahu. Izdal jo je leta 1969 ob "pravem času", saj gre za čas vietnamske vojne, ko so bila v Ameriki že močna protivojna gibanja," pojasni Godeša. Vonnegut med drugim piše, da je bilo opustošeno mesto podobno površju Lune.

Kot pravi Godeša, je Vonnegutova knjiga na Zahodu odigrala pomembno vlogo v ohranjanju spomina na dogajanje v Dresdnu, so pa skozi desetletja predvsem nekatere skupine znotraj nemške družbe začele relativizirati dogajanje v vojni, tudi bombardiranje Dresdna. "Že nekje od leta 1985 se je začel znotraj Nemčije narativ močno spreminjati v smeri specifičnega razvoja, kjer je holokavst osrednja točka, pri katerem ni dvoma glede krivde – nacizem je odgovoren zanj – a relativizirati se začne vse drugo. Relativizirati se začne tudi splošna podoba druge vojne, ne samo v Nemčiji, ampak povsod po svetu, zlasti v Evropi, kjer imajo največ korist tisti, ki so bili v drugi svetovni vojni na napačni strani in so zdaj začutili priložnost, da svoje pozicije skozi zgodovino izboljšajo. Uradna politika se strogo drži dejstev, a v narativu znotraj te zgodbe so mogoče variacije na temo, ki gredo z ene strani – skrajne desnice – obtožujoče v smeri, da je bilo bombardiranje Dresdna vojni zločin."

Šele 60 let pozneje neodvisna preiskava

Leta 2005 je mestni svet poveril neodvisni komisiji zgodovinarjev, da se dokoplje do podatkov o točnem številu žrtev. V poročilu, objavljenem leta 2010, je zapisano, da je zaradi bombardiranja umrlo od 22.700 do 25.000 ljudi. Na vprašanje, zakaj so nemške oblasti šele leta 2005 odredile neodvisno preiskavo, Godeša odgovarja, da je vedno ključno vprašanje interesa, hkrati pa je potrebna tudi "družbena klima, ki to podpira. Družbene razmere morajo biti primerne, pred združitvijo Nemčij verjetno teh niti ni bilo. Ugotovitve so oblasti izkoristile za protivojno sporočilo, ne konkretno proti tistim, ki so delovali v Dresdnu, ampak kot splošno protivojno sporočilo, ki ima pieteto do vseh žrtev. Kar je zdaj nasprotno in slabo, je, da skrajna desnica izkorišča ravno to pietetno dimenzijo za reinterpretacijo in revizijo."