Prebivalci 27 držav članic Evropske unije so izvolili 720 članov novega sklica Evropskega parlamenta. Napovedi, da bi lahko velik porast podpore dosegle stranke, ki spadajo na skrajno desni politični pol, se niso popolnoma uresničile, saj so tri največje politične skupine v trenutnem sklicu parlamenta – desnosredinska Evropska ljudska stranka (EPP), levosredinski socialisti (S & D) in liberalci (Renew) – obdržale večino, skupaj imajo 403 poslance. Sledita skrajno desni skupini Evropskih konservativcev in reformistov (ECR) s 73 evroposlanci ter Identiteta in demokracija (ID) z 58 mandati. Zeleni naj bi imeli 52, Levica pa 36 poslancev. 98 poslancev trenutno ni v nobeni politični skupini. Med njimi jih je 45 nepovezanih, 53 pa je novoizvoljenih poslancev, ki še niso člani nobene od političnih skupin sedanjega sklica Evropskega parlamenta.

Kaj prinaša takšna sestava Evropskega parlamenta, kateri bodo naslednji koraki Ursule von der Leyen, kakšen je odnos med glavnima političnima figurama skrajne desnice, Marine Le Pen in Giorgio Meloni, in kaj se skriva za odločitvijo francoskega predsednika Emmanuela Macrona, da razpiše predčasne parlamentarne volitve, smo se pogovarjali z dvema profesorjema. Peter J. Verovšek je predavatelj za zgodovino in teorijo evropske integracije na Univerzi Groningen na Nizozemskem, Sabina Lange pa je izredna profesorica s področja mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in višja predavateljica na EIPA v Maastrichtu.

Sorodna novica Delni izidi: EPP, socialisti in liberalci ohranili večino

"Znotraj skupin skrajne desnice so razlike zelo velike"

Verovšek se strinja z oceno, da je ena izmed zmagovalk volitev Evropska ljudska stranka (EPP), ki je kljub vsem spremembam obdržala položaj s prejšnjih volitev, in da so Zeleni in liberalci izgubili največ. Kaj pa skrajna desnica? "Če pogledamo vse tri skupine skrajne desnice, se pravi Identiteto in demokracijo, Evropske konservativce in reformiste in neopredeljene, torej nove poslance, se je res skrajna desnica povečala, iz petine prejšnjega parlamenta jih bo zdaj nekako četrtina. Je pa res, da se je najbolj povečala skupina neopredeljenih. To kaže na to, da je vprašanje, ali lahko res govorimo o skrajni desnici kot nekem enotnem fenomenu. Med seboj so namreč zelo razdeljeni. Malo pred volitvami je Identiteta in demokracija vrgla iz skupine nemški AfD, ki bo imel v novem parlamentu kar nekaj poslancev, tako da se mi zdi, da ne smemo prehitro govoriti o skrajni desnici o zmagovalki, saj to ni neka koherentna skupina, ki bo res lahko skupaj sodelovala. Znotraj teh skupin so velike razlike, tako pri njihovih zunanjih kot notranjih politikah. Recimo Evropski konservativci in reformisti (ECR) podpirajo Ukrajino, oni bi znali tudi podpreti Ursulo von der Leyen in tudi sprejeti nekakšno, lahko bi rekel, državotvorno vlogo oziroma podpirati EU, medtem ko pri ID-ju to ne drži."

Lange pa je ocenila, da več mandatov skrajno desnim političnim skupinam vseeno nudi priložnost in veča ambicije, saj "si ne želijo več zgolj rušiti, ampak usmerjati", volilni izid pa tudi povečuje njihove zmogljivosti, tudi finančne, saj dobijo podporo v obliki zaposlenih in za strokovne podlage. Strinja pa se, da se te stranke strinjajo na zelo majhnem spektru političnega in politik. "Odnos med EU-jem in državami članicami ter boj proti podnebnim spremembam in migracijam jih združuje. Ker pa so po naravi nacionalistične stranke, jih preostale politike prej razdvajajo," je dejala. Opozorila je tudi, da stranke desno od EPP-ja do zdaj niso imele odnosa do več politik. "V Evropskem parlamentu se niso aktivno udeleževale političnega procesa, razen v tistih nekaj temah, s katerimi so nabirale glasove. Vidimo pa, da se ne strinjajo v temah, ki na posamezne države članice zelo različno vplivajo – kar je logično za nacionalistične stranke. To so zunanja politika, širitev, čemu naj EU namenja denar – torej proračun. To je ključna horizontalna tema, kjer enotnosti na skrajni desni ni, in s čimer preostale politične skupine v EP -ju lahko naprej usmerjajo delovanje Unije in odnos med Unijo in državami članicami."

"Za Meloni je bolje, da ima še nekoga na svoji desni"

Kot glavni politični figuri populističnih in nacionalističnih strank sta se znova pokazali vodja Nacionalnega zbora v Franciji Marine Le Pen in italijanska premierka, tudi vodja Bratov Italije, Giorgia Meloni, a njuni stranki v Evropskem parlamentu pripadata različnima skupinama – Nacionalni zbor je del ID-ja, Bratje Italije pa ECR-ja. Katera ima večji vpliv na evropski ravni in kateri bolj ustreza povezovanje in tudi morebitni vstop v odločevalske strukture v Evropski uniji?

"Zagotovo bo večji vpliv imela Giorgia Meloni, tudi zato, ker je, že odkar je premierka, pokazala, da je pripravljena sprejemati težke odločitve, da ni stroga ideologinja, ampak da je pripravljena tudi sodelovati z drugimi evropskimi voditelji in prevzeti vlogo nekega veznega člena med evropsko sredino in skrajno desnico. O njej se tudi govori, da je veliko pripomogla k temu, da je madžarski premier Orban sprejel podporo Ukrajini, da zna "šepetati Orbanu". Njena politika tako ni tako skrajno desna, kot so se nekateri bali, potegnila se je bolj na sredino in ravno zaradi tega je pridobila moč in pomen. Zdi se mi, da je bilo to zelo pomembno tudi za Italijane, kajti Italija na evropski ravni dolgo ni imela teže, kot bi jo pričakovali od tako velike države," je dejal Verovšek, glede odnosa z Le Pen pa dejal: "Zelo bi me presenetilo, če bi Meloni privolila v to, da bi združili skupine oziroma moči, kajti zanjo je bolje, da ima še nekoga na svoji desni. Tako se nje ne vidi kot skrajno desno in tudi njej ta položaj nekako ustreza. Če bi privolila v to, da bi združila moči z Le Pen, se mi zdi, da bi bilo to dobro samo za Le Pen. Morda bi lahko do takšne združitve prišlo čez nekaj let, če bo Le Pen v Franciji dejansko imela svojo vlado ali postala predsednica Francije. Takrat bi se tudi Francozinja morala premakniti bolj v sredino in postati bolj pragmatična kot Meloni."

Lange pa meni, da tako Le Pen kot Meloni že zdaj vesta, da je treba zapustiti čisto radikalno desnico, se premakniti proti sredini in tako dobiti večino skupaj s tradicionalnimi strankami. "To je trenutna strategija," je dejala.

Lahko Giorgia Meloni postane "mainstream" političarka?

EPP, socialisti in demokrati ter liberalci imajo v Evropskem parlamentu znova večino, tudi von der Leyen je ti dve skupini kmalu po objavi izidov povabila, da znova skupaj sestavijo "evropsko vlado". A po drugi strani je Nemka v predvolilnih soočenjih tudi večkrat dejala, da s sodelovanjem z Meloni nima težav, tako da bi lahko k sodelovanju pritegnila tudi nekatere stranke ECR-ja. Če se bo to zgodilo, pravi Verovšek, bo to imelo velik vpliv tudi na evropsko politiko kot celoto. "Ali bo von der Leyen skušala k sebi potegniti Meloni oziroma ECR, je predvsem odvisno od tega, kaj točno bo Meloni zahtevala. Zdi se mi, da bi Meloni zelo godilo biti znotraj evropske vlade, a bo v zameno veliko zahtevala. Tukaj bomo tudi videli, kako vidi sebe Ursula von der Leyen. Če se vidi kot desničarko ali bolj kot voditeljico evropske sredine. Kar se bo odločila von der Leyen, pa bo pomembno tudi za evropsko politiko. Do zdaj je nekako veljalo, da se je v večini držav govorilo o cordon sanitaire, o prepreki, zidu med skrajno desnico in drugimi strankami. Če Meloni sprejmejo preko tega zida in ta zid zgradijo šele pri Identiteti in demokraciji, bo to velik korak do tega, da ne le, da je Meloni postavila neke svoje ideje v mainstream, ampak da je tudi ona postala mainstream."

Lange pa je dejala, da bodo pogajanja v parlamentu "kompleksna kombinatorika, kjer bo vsakemu – po oceni strategov v štabu von der Leyen – ponujeno ravno toliko, da bo dosežena večina za izvolitev predsednice". "Še težje bo kot do zdaj, posebej na tistih politikah, kjer so pogledi skrajno desnih strank in EPP-ja bližje in so sposobne tvoriti večino, a so take rešitve dostikrat v nasprotju z duhom evropskega sodelovanja, in ne nazadnje, v nasprotju z zagotavljanjem varnosti in blaginje evropskih državljanov, ker vodijo v konflikt v Evropi in na svetovni ravni."

Ursula von der Leyen je na dobri poti do cilja drugega mandata predsednice Evropske komisije

Von der Leyen mora kot kandidatka zmagovalne stranke EPP za novo izvolitev na mesto predsednice Evropske komisije najprej dobiti kvalificirano večino voditeljev vseh 27 držav članic v Evropskem svetu (zanjo mora glasovati 15 predsednikov vlad ali držav članic, ki predstavljajo 65 odstotkov prebivalstva) in nato še večino v 720-članskem parlamentu. Bi se lahko v teh postopkih kje zapletlo ali je vendarle jasno, da se je Nemka znebila vseh drugih kandidatov?

"Mislim, da je von der Leyen res edina resna kandidatka, zato ne verjamem, da bi se lahko zgodil tak razplet, da ne bi dobila novega mandata. Je pa seveda vprašanje, kako bo do tega prišlo, ali bo iskala podporo v parlamentu bolj v desnici ali bolj v sredini. To lahko vpliva tudi na to, kateri voditelji bodo glasovali zanjo. A zdi se mi, da ima med voditelji držav članic kar močno podporo, tudi večina evropskih voditeljev trenutno izhaja iz strank, ki so članice EPP-ja, zato ne verjamem, da bi glasovali proti svojemu kandidatu," je dejal Verovšek, ki ne vidi drugih kandidatov niti znotraj EPP-ja. "Razen če bi se iz pokoja pojavilo kakšno res veliko ime, na primer, če bi si ta položaj zaželela Angela Merkel. A ne verjamem, da ima takšne ambicije. Tako da morda bo lahko trajalo malo dlje, ampak verjamem, da bo Ursuli von der Leyen brez kakšnih večjih težav uspelao pridobiti nov mandat," je dejal profesor z nizozemske univerze.

Lange se strinja, da podpora von der Leyen v Evropskem svetu ni vprašljiva. "Pozna voditelje in zelo verjetno je, da jim bo znala ponuditi, kar bodo želeli v zameno za podporo. Seveda je mogoče, da se pojavi kandidat iz rokava, ampak argument v korist von der Leyen je tudi potreba po spoštovanju volivcev in demokracije. Ta občutek, da gre za reševanje demokracije, povečuje njene možnosti. Zagotavljanje absolutne večine glasov v EP-ju pa je taktična vaja. Njen štab bo pripravil simulacije za potrebne koncesije na različnih področjih: za prednostne naloge, konkretne zakonodajne iniciative, spet zamrznitev drugih, odnos Komisije do EP-ja oziroma dajanje večje moči EP-ju, verjetno tudi odnos z drugimi institucijami. Ne bo preprosto in kakšno načelo se bo pri tem žrtvovalo, a eno je kampanja, drugo pa dejansko izvajanje funkcije."

Je pa Lange, zanimivo, omenila, da bi v taboru socialistov in demokratov (S & D) morda lahko preizkusili sprejemljivost danske premierke Mette Frederiksen za kandidatko za predsednico Evropske komisije, saj "sodi v skupino socialdemokratov, je pa na nekaterih področjih od njih oddaljene v desno smer, posebej na področju migracijske politike". Kljub temu pa se predavateljica strinja, da je verjetnost, da bi katera koli kandidatka iz S & D-ja lahko računala na večinsko podporo v EP-ju, zelo majhna. "Če se doseže odločitev, da se vse preostale stranke združijo proti skrajni desnici, in številčno to moč v EP-ju bodo imele, je možno. Vprašanje je, ali imajo vizijo in pogum za to. Bo pa v tem primeru kandidatka za predsednico Komisije verjetneje iz manjše skupine in manjše države," je dejala.

Kakšna bo usoda zelenega prehoda, pakta o migracijah, načel o varovanju demokracije?

Kakor koli, v novem sklicu sta se okrepili desna sredina in skrajna desnica, kar bo brez dvoma vplivalo na več odločitev, ki so bile sprejete v zadnjem času, od zelenega dogovora, pakta o migracijah in podpore vojni v Ukrajini. "Komisija ima skoraj izključno pravico predlagati nove zakone in tudi spremembe starih. Zahteve po tem bodo del pogajanj za glasove. Ogromno je odvisno od enotnosti strank levo od EPP-ja, ključni pa bo EPP. Kombinatorika je kompleksna zaradi razlike med samimi politikami, govori pa v korist strankam levo od EPP-ja. Namreč, kljub razlikam med pogledi zelenih, liberalcev in socialdemokratov so si te stranke še vedno bliže na posameznih politikah, kot so stranke desno od EPP-ja," meni Sabina Lange.

Peter Verovšek je kot prvo stvar, ki bi se z novo sestavo EP-ja lahko spremenila, omenil sporazume o varovanju okolja. "Ogrožena je ideja, da bo EU dosegel nevtralnost glede izpustov CO2 do leta 2050. Po takšnih izidih to ni več realistično pričakovati. Pričakujem tudi, da bo zelo težko doseči spremembe glede skupne kmetijske politike, saj so desničarske stranke pridobivale glasove predvsem s podporo kmetov. To ima lahko tudi posledice za pogajanja z Ukrajino za vstop v EU. Lahko tudi pričakujemo, da se bo še bolj okrepila ideja Evrope kot neke utrdbe, ki ne spušča nikogar notri. Lahko pričakujemo zmeraj več sporazumov z bolj revnimi državami na evropski periferiji, da bi obdržale prebežnike in jih ne bi spuščale naprej v države EU-ja. Veliko vprašanje pa je tudi, kako bo novi Evropski parlament pristopil k ideji varovanja demokracije. Do zdaj so predvsem liberalci v Evropskem parlamentu zelo močno uporabljali pristojnosti za monitoring in na Madžarsko, Poljsko, deloma tudi pod prejšnjo vlado v Slovenijo pošiljali delegacije, da so preučevale, v kakšnem stanju sta demokracija in vladavina prava. To se zdaj tudi lahko nekoliko spremeni. Prav tako ideja liberalne demokracije in ideja, da Evropska unija varuje državljanske pravice, recimo istospolnih parov in podobne stvari, ki jih desnica ne podpira."

Sorodna novica Po Macronovi razpustitvi parlamenta Nacionalni zbor že omenja svojega vodjo kot premierja

Macronova odločitev visoko tvegana, a lahko se mu izide

Sogovornika smo prosili še za komentar odločitve francoskega predsednika Emmanuela Macrona, ki je po hudem porazu njegovega liberalnega zavezništva Preporod, ki je prejelo skoraj dvakrat manj glasov kot skrajno desna stranka Nacionalni zbor, katere najvidnejše ime je Marine Le Pen, razpustil parlament in za 30. junij razpisal predčasne parlamentarne volitve, kar so mnogi tuji analitiki označili za šokantno potezo. Kaj želi s takšno tvegano potezo doseči? "Macronova odločitev je racionalna. Šok je večina, ki jo je dobil Nacionalni zbor, v veliki meri s protestnimi glasovi. Volitve čim prej mobilizirajo glasove proti skrajni desnici. Hkrati je Macron pokazal, da ni odtujen od sentimenta med volivci in da je varuh demokracije. Seveda je njegova odločitev tudi visoko tvegana. Lahko, da volitve v vlado pripeljejo skrajno desnico. Ampak potem ima Macron tri leta priložnost, da Francozom in Evropi pokaže, kako nesposobni so, in še v času svojega predsedovanja izvede nove volitve, kjer bo večina na sredini in levici udobna za izvolitev njegovega naslednika, ki ne bo iz vrst skrajne desnice," je dejala Lange.

Tudi Verovšek vidi razloge za Macronovo odločitev v prihodnosti. "Zdi se mi, da razmišlja že o koncu svojega drugega predsedniškega mandata. Že na začetku je rekel, da je njegova prva naloga to, da ubrani Francijo pred skrajno desnico. Kot kaže, mu bo to uspelo le za desetletje, po njem pa bo najverjetneje postala predsednica Marine Le Pen. Tako da morda že zdaj išče neke rešitve in bi tudi rad predstavil kakšnega novega kandidata in tudi na tak način poskrbel, da potem ko zapusti francosko politiko, vseeno ne bo prišla na oblast skrajna desnica." Dodal pa je, da Macron morda misli, da so bile te evropske volitve nekakšen protestni glas, ko pa bodo ljudje glasovali na parlamentarnih volitvah, bodo glasovali bolj podobno temu, kot so v preteklosti, in mu bo uspelo še vedno obvladovati politično sredino.

"Macron je zelo močan politik, zelo verjame vase in v svojo sposobnost voditi kampanjo, v kateri bo tudi sam neposredno udeležen. A to je veliko tveganje, ki pa se lahko tudi izide, kar smo na primer videli lani v Španiji, ko je premier Sanchez presenetil s predčasnimi volitvami in ponovno postal premier, čeprav je bila njegova stranka druga najmočnejša. Morda se želi tudi čim prej spoprijeti s skrajno desnico. Tako kot britanski premier Sunak, ki se je osem mesecev prej, preden bi mu bilo treba, odločil za predčasne volitve, tudi Macon tvega. To je loterija, ki se lahko izide ali ne. A očitno je ocenil, da bi imel z dozdajšnjo sestavo parlamenta prevelike težave in da je bolje nekako začeti znova. Očitno verjame, da mu bo uspelo prepričati ljudi, da je za Francijo še zmeraj on prava odločitev."

Sorodna novica Po izidih evropskih volitev v Nemčiji pozivi h glasovanju o zaupnici vladi

Razmere v Nemčiji morda še bolj skrb vzbujajoče kot v Franciji

Dodal je tudi, da je Macron "gambler, ki verjame v svojo karizmo", kar pa ne drži za nemškega kanclerja Olafa Scholza, ki je s svojimi socialdemokrati na evropskih volitvah prav tako doživel hud poraz, saj so jih prehiteli tako Krščanskodemokratska unija kot skrajno desna Alternativa za Nemčijo. Verovšek zato razmere v Nemčiji morda vidi še celo kot bolj skrb vzbujajoče kot v Franciji.

"V Nemčiji raste AfD, ki ni le neka rehabilitirana nova desnica, ampak je res tista stara nacistična desnica. Dolgo smo verjeli, da v Nemčiji kaj takega po drugi svetovni vojni ni več mogoče. V Nemčiji se je pokazalo, kako problematična je koalicija med zelenimi, socialisti in liberalci, saj se liberalci in zeleni v ničemer drug z drugim ne strinjajo. Poleg tega je Nemčija ob Veliki Britaniji ena redkih evropskih držav, ki ni imela v zadnjem času gospodarske ekonomske rasti, še več, gospodarstvo se je še celo skrčilo. To je za državo, o kateri smo dolgo govorili kot o evropskem gospodarskem motorju, velik šok. Zato me ne preseneča, da trenutna vlada izgublja podporo. Ima pa Scholz še nekaj časa do volitev. Ne verjamem, da se bo tudi on v tem položaju odločil za predčasne volitve, saj je v nasprotju z Macronom bolj tehnokrat, ki bo skušal ostati na oblasti do zadnjega dne."