Noč, ki se plazi skozi mesto, je mrzka in umazana. Njen temni plašč je pretanek, da bi skril globoke brazde, gube in razpoke na pročeljih stavb in obrazih njihovih prebivalcev. Mesto, ki bi lahko bilo katero koli mesto sredi Rusije. Zgrajene iz dobesednega nič – blata in umazanije – so se vitke betonske stolpnice in asfaltirane ceste izvile pravilom trajne in varne gradnje; kaj šele poznejši prenovitvi. Denar za slednjo se vedno znova steče v žep bogatega lastnika dače v stilu Ludvika Bavarskega, v roke njegovega nadrejenega in še nadrejenega tega nadrejenega – v smeri začaranega kroga, ki se mu reče korupcija.

Novi film Bedak ruskega režiserja Jurija Bikova (Durak, 2014) se s formo, predvsem pa z vsebino, vpisuje v »novi val« socialnega filma. S prikazom bednega byta ruskega vsakdana v njegovi najbolj mrzki in umazani različici sledi tradiciji žanra černuhe – trilerja, kriminalke ipd., ki temelji na temni strani resničnosti ruskega vsakdana: od alkoholizma, narkomanstva, nasilja in kriminala. Bikov filma ne posveti zaman enemu največjih imen tega žanra, pred dvema letoma preminulemu Alekseju Balabanovu in predvsem njegovemu filmu Tovor 200 (Gruz 200, 2007). Če je Bikov na ravni dialogov oddaljen od tu pa tam bolj igrive cinične absurdnosti Balabanova, je z alegorično stereotipno obravnavo teme in razpostavo likov bližje Zvjagincevu, ki npr. v Eleni (Elena, 2011) ali Leviatanu (Leviathan, 2014) sicer še bolj konkretno kot Bikov s prstom pokaže na korupcijo uradniškega in cerkvenega ruskega žitja.

Bikov v svojem tretjem celovečercu na kirurško mizo vzame enega realno največjih problemov ruske družbe – stanovanjsko politiko. »Večne« betonske stavbe prejšnjega režima so skupaj z novim sistemom začele dobesedno pokati po svojih šivih. Počena cev sredi družinskega prepira z zlomljenimi nosovi dobi metaforične razsežnosti; kaže na veliko hujše in resnejše poškodbe njenih temeljev. Stavba, skupaj s svojimi osemsto prebivalci, se pogreza in le še vprašanje časa – ur! – je, da se sesede sama vase.

Da je noč čas, ki v svoji zaviti tišini razkriva, velja tudi za »bedačka« Bikova, ki razkriva obraze domače oligarhije. Medtem ko se večina stereotipno vdaja vodki na domačem kavču, se bedaček Bikova za boljše življenje – izobrazba kot pravična pot do tega – uči, da bo nekoč več kot nadzornik vzdrževalcev. Ko sredi noči pod nujno zamenja pijanega nadzornika drugega rajona, se podobno kot Gogoljevi junaki odpravi na romanje. Najprej, ob sprehodu skozi blok, po dobesedno devetih krogih pekla, kjer v vsakem nadstropju srečuje bolj umazane, zapite, grde, hudobne in sprijene ljudi, ter še naprej, na drugo stran nevidne meje med »ljudmi« in »živino«, kot se izrazi eden od mestnih veljakov, naprej po stopnicah oblasti in moči.

S stilistično močjo kakega Saltikov-Ščedrina se Bikov obregne ob vse temne kote, potrgane tapete, rumene zavese in pokvarjene grelnike. Ta detajlni hiperrealizem je obenem abstrahirajoč in stilizirajoč – liki in izrečene besede so kot dobro premišljena sovjetska agitka, nosilci vsak svojih, črno-belih velikih idej, od skorajda svetopisemskih gesel humanističnih razsežnosti: »Živimo kot svinje, umremo kot svinje le zato, ker ne pomagamo drug drugemu«, do machiavellijansko-nietzschejanskih delitev na ljudi in živino. Deliti bogastvo pomeni biti enako reven kot vsi.

Bedak se, ne le po besednem sozvočju z naslovom, močno opira tudi na Dostojevskega, predvsem roman Idiot s tradicionalnim likom ruskega ljudskega izročila. Junaka ne žene noben moralni imperativ hladnega kantovskega razmisleka. Norček, jurodyj, je blagoslovljen od Boga – dober, lep, čist – naiven otrok, ki se ga umazano blato igre življenja sploh ne dotakne. Bedaček Dima, tako kot njegov oče, ki vsak večer popravlja znova uničeno klop pred blokom, opravlja sizifovo delo. Ko Dima v čevljih kneza Miškina ali Aljoše Karamazova vstopi v razpadajoče kačje gnezdo sodobne ruske oligarhije, na rojstnodnevno zabavo mogočne županje Nine z ironično zvenečim vzdevkom »Mama«, lahko le tiho opazuje to žaloigro z vprašanjem Černiševskega: »Kaj storiti?«.

Bikov za razliko od prej omenjenih režiserjev na ravni ideje ostaja totalitarist, saj je izhodiščna perspektiva dobrega in zla absolutna. Obenem pa je daleč od romantičnega idealizma kakega Tolstoja. Tudi ljudstvo namreč v svoji osnovi ni a priori dobro. Ko oblast izčisti prostor v svoje dobro, se z malim nepomembnim norčkom več ne ukvarja – s pestmi ga potolčejo prav tiste svinje v koži ovce, ki jih on poskuša rešiti, kar poudari zadnji kader, ki s ptičje perspektive pogleda v neskončno pritlehnost, na betonu katere v klopčiču zvit konča bedaček Dima.

Bikov, ponovno tudi scenarist, montažer in avtor glasbe, dokaže, da obvlada elemente filmske govorice. Ritem, ki film odvija med hitrimi gibi kamere z roke v »peklu« in na drugi strani dolgimi statičnimi kadri, ki razkrijejo umazanijo v na videz izčiščenih in okroglih licih oligarhov, se snuje ob izrazito linearni pripovedni niti, obogateni s simbolično razdeljeno barvno in svetlobno paleto, Bedaka po formi postavlja celo bližje napeti kriminalni televizijski seriji.

Ogledalo, ki ga Bikov postavlja ruski družbi, izostri njene temne lise. Čeprav žanr černuhe v zadnjih letih navdušeno pobira nagrade občinstva zahodnih festivalov, ga je aktualni ruski minister za kulturo Vladimir Medinski označil za »Russia-is-shit« podžanr in jezno oznanil prenehanje financiranja. Izjava, ki le potrjuje nujnost napotitve na ogled dela Bikova in njegovih sopotnikov.

Anja Banko, publicistka in mlada filmska kritičarka, redna sodelavka Radia Študent