Dvajset let po koncu druge svetovne vojne so se filmska poetika in tudi teme, ki so izhajale predvsem iz vojne in gradnje nove družbe, do neke mere izčrpale, nastale so razpoke, ki so omogočale vdor novih slogov in novih tem. K preobratu je precej pripomogla tudi splošna atmosfera v evropskem filmu. Omenimo lahko na primer angleški svobodni film, pa novi val v Franciji, na Poljskem, Češkem in ne nazadnje tudi na Madžarskem.

Od leta 1961 se je tako tudi pri nas pripravljala atmosfera, ki je dosegla vrhunec na filmskem festivalu v Pulju leta 1967, ko so se znašli skupaj prav avtorji tega novega gibanja in prejeli praktično vse glavne nagrade. Puljski festival je bil namreč prostor vsakoletnega pregleda filmske produkcije in tam so prikazali filme, ki jih danes, po petdesetih letih, lahko ponovno v enem zamahu vidimo v dvorani Slovenske kinoteke, v okviru posebne sekcije 28. Liffa, Čarobno leto '67.

Bera, ki je sodila v tako imenovani novi film, je s svojimi filozofskimi, ideološkimi in stilističnimi razsežnostmi zagotovila možnost zamenjave kolektivne mitologije z izkušnjami osebnih mitologij, te pa so odpirale pot neki novi svobodi, ki jo je uradna politika sicer že čez nekaj let močno ovirala. Poglejmo naslove, ki so zapisani z zlatimi črkami v zgodovino filma:

Breza, poema o telesu in materialnem, s čudovito kamero, ki sledi naivni umetnosti. Grajski biki, ki so si upali pogledati v zakulisje zapora in razkriti prostor reprodukcije nasilja in sprijenosti. Jutro, ki je s svojo poetiko razprlo prostor za razmislek o tem, kdaj se vojna konča, in se dotaknilo tudi zločinov partizanov, ne brez humornih odtenkov. Kaja, ubil te bom! je čudovita analiza iracionalnosti zla, sicer v vojnem času, a velja tudi širše. Ko bom mrtev in bel predstavlja ikono črnega vala, je eksistencialna drama ljudi na obrobju, in odpira vprašanje o tem, kaj pogojuje človekovo moralo in smisel življenja. Podobna je tudi tema filma Prebujanje podgan, kjer se iluzije kmalu zrušijo v začetno mrakobo. Mali vojaki so v vsakem času grozljiva pripoved o indoktrinaciji mladih ljudi in slepem sledenju neki ideologiji.

Ljubezenski primer že nakazuje tudi novi slog, ki združuje igrane in dokumentarne elemente, v okviru ljubezenske zgodbe pa odslikava pogled na družbene spremembe. Praznik je film, ki si je upal pokazati vso zapletenost opredeljevanj v vojnem času, z veliko mero manipulacije. Na papirnatih avionih pa se je najbolj približal evropskemu filmu s svojo estetiko in dotikom osebnih tem, kot sta npr. poroka in svet umetnosti. Zbiralci perja so po drugi strani film, ki je neko marginalno skupino, Rome, postavil v vlogo nosilcev spontanosti in pristnosti, hkrati pa označil življenje za preplet energične akcije in nesmiselne praznine.

Pogumni in ustvarjalni režiserji izbrane enajsterice, ki so bili v šestdesetih prejšnjega stoletja del fenomena, ki je film dvignil v evropski vrh, pa so bili: med mlajšimi Živojin Pavlović, Djordje Kadijević, Jože Pogačnik, Matjaž Klopčič, Bato Čengić, med malo starejšimi pa Dušan Makavejev, Vatroslav Mimica, Puriša Djordjević, Aleksandar Petrović in Ante Babaja.

Retrospektiva je priložnost preverjanja takratnega ustvarjanja in njegovega odmeva danes. Glavno vprašanje se glasi: Imamo danes avtorje tolikšne umetniške in osebne moči?