V časih strahotnega zla so živeli čudoviti ljudje, ki nas lahko navdihujejo in zaradi katerih lahko verjamemo, da življenje zmaguje - tako sporočilo svojega filma Dnevnik Diane Budisavljević povzame hrvaška režiserka skoraj identičnega imena kot njena junakinja Dana Budisavljević.

Prejšnji teden se je poslovil filmski producent judovskega porekla iz Hrvaške Branko Lustig. Oskarja je dobil za Schindlerjev seznam, zgodbo o tem, kako je nemški industrijalec med vojno rešil 1.000 Judov. Zahvaljujoč hrvaški režiserki Dani Budisavljević smo po skoraj 70ih letih izvedeli, da je Avstrijka Diana Budisavljević v času NDH rešila več kot 10.000 srbskih otrok iz Jasenovca. Zaradi svojega meščanskega in avstrijskega porekla, je bilo njeno herojsko dejanje zamolčano in pozabljeno. Za svoj debitatantski dokumentarno-igrani črno beli film, nekakšno hrvaško različico Schindlerjevega seznama, je za režijo Dana Budisavljević prejela zlato areno in tako postala prva prva ženska režiserka, ki ji je to uspelo po letu 1957. Dana Budisavljević je bila te dni na Liffeu, o sporočilu in nauku njenega debitantskega filma smo se pogovarjali v studiu oddaje NaGlas! (oddajo si lahko ogledate na povezavi na koncu članka).

Kako ste odkrili tako pomembno temo? Katera je skrivna vez med vami, Dano Budisavljević, in Diano Budisavljević, o kateri ste posneli film?
Res obstaja vez. Najini imeni sta zelo podobni. Tako je ta zgodba našla pot do mene. Nisem je našla jaz, ampak ona mene. Neka znanka mi je dala Dnevnik Diane Budisavljević in me vprašala, ali sem slišala za to žensko, ali je morda to moja babica. A nisva v krvnem sorodstvu. Njen mož je moj daljni sorodnik, Diana pa je Avstrijka iz Innsbrucka, ki se je priselila v Zagreb, in nisva v krvnem sorodstvu. Zelo ponosna bi bila, če bi bili sorodnici.

Kako je potekalo reševanje otrok, kako je Diana to delala v obdobju NDH?
Zelo je zanimivo in tudi lepo preučevati to zgodbo, čeprav je vse, kar se je dogajalo v NDH, še tako grozljivo: rasni zakoni, pregoni Srbov, Judov in Romov. Zanimivo je odkriti tako človeško zgodbo o ženski, petdesetletnici, nikakršni mladi partizanki, ampak ženski, ki se, popolnoma zavedajoč se sebe in okolice, loti tako tveganega početja. Toliko bolj je zanimivo, ker to dela na svojevrsten, ženski način, z majhnimi koraki, in si ves čas prizadeva akcijo izpeljati zakonito. Vse je zelo preprosto. Prijatelje in sodelavce vabi k sebi domov, tam pripravljajo pakete pomoči in jih pošiljajo v taborišče. To se sčasoma vedno bolj razrašča, njena organizacija pa postane edina, ki pomaga pravoslavcem oziroma srbskim ženskam in otrokom. Druga svetovna vojna je postajala vedno hujša in po veliki ofenzivi na Kozari – kdo ve, koliko ljudi se je še spomni, obstaja pa sloviti film Kozara – so zelo veliko civilistov odgnali v taborišča, Jasenovac in celo vrsto drugih taborišč. Med tistimi, ki jih niso pobili že prej, so izločili sposobne za delo in jih odpeljali v Nemčijo, otroci pa so ostali kot nekakšen presežek. Njim je pomagala Diana.

Kaj se je zgodilo z njo leta 1945, po osvoboditvi?
Ta zgodba nima srečnega konca, ker je Diana naredila nekaj v tistih okoliščinah nepredstavljivega. Ker je bila avstrijskega rodu, se je lahko pogajala z Nemci, naj prisilijo ustaše, da ji dovolijo odpeljati otroke iz taborišča. Pozneje naj bi jih namestili pri hrvaških družinah. Po vojni se ta zgodba ni srečno končala. Diana je o vsem vodila zelo obsežno kartoteko, ker je želela, da bi preživeli po vojni našli svoje otroke. Komunistične oblasti pa so ji jo takoj po osvoboditvi Zagreba, samo dva tedna pozneje, odvzele. Diana se jim je zdela neprimerna. Avstrijka, pripadnica premaganega naroda in meščanskega razreda, že ni mogla biti junakinja tistega časa. Prevzeli so vse, za kar je skrbela, a brez kakršnega koli načrta in zamisli. Sploh niso vedeli, kaj naj delajo, in vse je bilo izgubljeno.

Diana je bila pozabljena, dokler niste vi dobili v roke Dnevnika.
Da, zelo dolgo je bila pozabljena, tudi zato, ker po 2. svetovni vojni nikoli ni hotela govoriti o tem. Bila je tako prizadeta, ker ji niso dovolili končati dela, da je skrivnost odnesla v grob. Dnevnik je odkrila njena vnukinja. Diana je umrla 1978., šele nekaj let pozneje pa je vnukinja našla dnevnik. Tudi njej stara mama ni povedala te zgodbe. Minilo je precej časa, da je dojela, kaj je našla, in da se je pozanimala pri družinskih članih. Ti so nekaj vedeli, Diana pa o tem nikoli ni hotela govoriti. Konec 80. let je vnukinja imela vse pripravljeno za objavo, a se je spet bližala vojna in nikogar ni zanimala zgodba o reševanju Srbov, Hrvatov. Spet je bilo treba postavljati nove meje. Zato je bila knjiga objavljena šele leta 2003, vendar niti takrat ni bila deležna posebne pozornosti. Sama sem izvedela za zgodbo leta 2010 in zdi se mi, da nam jo je šele s filmom resnično uspelo rešiti pred pozabo.

Film ste posneli v črno-beli tehniki z veliko arhivskega gradiva. Spodbudil je neverjetna čustva po vsej regiji. Kako to pojasnjujete?
To je pravi mali čudež. Zgodil se je že na puljskem festivalu. Vsi so težko pričakovali film, tudi zato, ker so v njem na nenavaden način kombiniraniigrani in dokumentarni deli ter grozljiv, a pomemben arhiv, ki prikazuje Diano v taborišču. Našli smo ga pri svojih raziskavah in dokazuje, da se je vse res zgodilo. Spraševali smo se, kako bo občinstvo sprejelo črno-beli, malo artistični film. Toda bil je deležen ovacij.Še preden je žirija podelila čudovite nagrade, ga je sprejelo občinstvo…

Bili ste prva ženska, režiserka, ki je v Pulju osvojila zlato areno za režijo po letu 1957.
To je že druga tema. Po mojem je bila Diana zamolčana iz dveh razlogov. Prvi je gotovo politični. Če hočete povedati Dianino zgodbo, morate priznati, kaj je bila NDH, in obstoj taborišč. A to eni strani ne bo nikoli ustrezalo. Če bi radi do konca in pošteno povedali Dianino zgodbo, pa morate priznati tudi nekatere grehe komunistične oblasti. Zato jim Diana ni bila všeč, povrhu vsega pa je bila še ženska. (smeh)

Dregnili ste v bolečo točko srbsko-hrvaških odnosov. Odnos do kardinala Stepinca ali Jasenovca je vedno različen. Kljub temu je film pozitiven, kako vam je uspelo preseči te razlike?
Dianin dnevnik in njena zgodba sta taka. Samo sledila sem ji, to sem vzela pri njej. Ni imela razloga, da bi bila...Imela je vso pravico in možnost, da je bila v dnevniku objektivna. To je bila njena zasebna, državljanska akcija. Rada rečem, da je bila starosta državljanske akcije v našem prostoru. Tisto, kar me je prevzelo in kar sem poskušala prenesti v film, zato ker je meni veliko pomenilo, je, da Diana navaja dogodke. V dnevniku se ne postavlja na nobeno stran, tudi ne piše veliko o sebi, svojih čustvih in mnenjih. Samo navaja dogodke in tako se stvari postavijo na svoje mesto. Po mojem v filmu prav to veseli ljudi, miren je, v njem ni laži, stvari postavlja na pravo mesto: tako se je zgodilo, tako je bilo, to moramo znati sprejeti. Po drugi strani so v časih strahotnega zla živeli čudoviti ljudje, ki nas lahko navdihujejo in zaradi katerih lahko verjamemo, da življenje zmaguje.

Je mogoča tudi sprava?
-Dobro bi bilo. Po mojih izkušnjah, in to prikazuje tudi ta zgodba, smo tako pomešani med seboj, da je popolnoma noro razmišljati o vojnah na teh območjih in tako gojiti sovraštvo, ker to pelje samo v popolno izselitev. Preveč smo povezani, prepleteni. Samo humanizem in sodelovanje lahko v tem prostoru prineseta nekakšen napredek. Zaradi sedanjih politik pa ljudje ves čas odhajajo. Že 30 let ni bilo vojne, a kljub temu se je iz Hrvaške izselilo zelo veliko ljudi. Nedavno sem bila v Srbiji – tudi tam odhaja na stotisoče ljudi. Ni mogoče živeti v tako zastrupljenem prostoru in družbi. Diana sporoča prav to: je katoličanka, njen mož je Srb, rešuje srbske otroke. Tu pa so tudi številne hrvaške družine različnega izvora, ki sprejmejo te otroke. To je zgled sodelovanja. Močno bi morali biti ponosni in se zgledovati po tem, kar smo dosegli.

Zelo pomemben nauk. Hvala, da ste posneli film in za ta pogovor.
Vabim vse, da si ogledajo film. Februarja ga bodo predvajali v slovenskih kinematografih, in upam, da se tudi takrat vidimo.