Svoj letošnji izbor so predstavili že MMC-jeva filmska kritičarka Ana Jurc, filmski poznavalec Matic Majcen, MMC-jeva novinarka Kaja Sajovic in filmska kritičarka Anja Banko.

Tokratno peterico stvaritev, ki jih ne gre zamuditi, je izbrala Ana Šturm. Gre za eno izmed filmskih kritičark mlajše generacije, ki pod sloganom "štiri ženske, en mikrofon, preveč filmov, preveč hormonov" ustvarjajo FilmFlow, prvi slovenski podkast, ki je v celoti posvečen filmu in popularni kulturi. V svojih oddajah se posvečajo filmski produkciji, ki pri nas praviloma ni deležna temeljitejše obravnave v medijih.

Ne bom več luzerka (r. Urša Menart)
Ne bom več luzerka (2018) je nekoliko zasanjan, a popolnoma realen portret generacije, ujete med iskanje neobstoječih služb in depresivno ždenje na kavču svojih staršev. Režiserka med ljubljanskimi ulicami subtilno sondira raztresene emocije in zablode sodobnega brezperspektivnega, prekarnega in digitaliziranega življenja mladih v državi, ki ji očitno ni preveč mar za svojo, kaj šele njihovo prihodnost. Prvenec Urše Menart, ene naših najperspektivnejših filmskih ustvarjalk, je do najmanjšega detajla premišljen, perfektno napisan in suvereno zrežiran film, ki vseskozi hudomušno hodi po tanki meji med socialno dramo in komedijo. Zabaven in relevanten film, natančno zabeležen dokument stanja, ki je tukaj in zdaj. Če bodo zanamci hoteli vedeti, kako je bilo videti življenje v Ljubljani leta 2018, si bodo morali le ogledati ta film.

Bojevnica (r. Benedikt Erlingsson)
Islandska kinematografija mi je zelo blizu; njihovi filmi me – pun intended – nikoli ne pustijo hladne. Lanski prejemnik nagrade občinstva zmaj, surov in boleče lep prvenec Guðmundurja Arnarja Guðmundssona Ognjišče (2016) je že eden takih. Fascinantne islandske pokrajine in tradicionalne volnene puloverje lopapeyse bomo letos lahko občudovali v filmu Bojevnica (2018), pod katerega se podpisuje Benedikt Erlingsson, ki nas je navdušil in nasmejal že z odličnimi Zgodbami o konjih in ljudeh (2013). Letos nam s severnega otoka na platna prinaša junaško zgodbo o pogumni, mitološki "ženski z gore", o spoštovani a svojeglavi vaščanki, ki se v prostem času prelevi v iznajdljivo in neomajno okoljevarstveno aktivistko. Erlingsson se v Bojevnici urgentnih družbenih problemov loti z vso resnostjo, pa tudi z obilico zanj značilnega humorja.

Poletne ptice (r. Ciro Guerra in Cristina Gallego)
Ciro Guerra in Cristina Gallego sta kolumbijski filmski tandem, ki nas je pred tremi leti z vizualno osupljivim Kačjim objemom (2015) popeljal v samo srce amazonskega pragozda. Njuno najnovejše sodelovanje nas tokrat prestavi na sever Kolumbije, v čas med letoma 1975 in 1985, ko je tam (za)cvetela trgovina z mamili. Spremljamo vzpon in padec družine, ki se zaplete v ta donosen, a nevaren posel. Poletne ptice (2018) so intenzivna senzorna izkušnja: barvita, kinetična, večplastna in napeta mešanica antropološkega filma, vizualne poezije, šekspirjanske tragedije, špageti vesterna in narko kriminalke, ki bo zadovoljila tako ljubitelje nenavadnih in eksotičnih zgodb, kot žanrske cinefile.

Ne puščaj sledov (r. Debra Granik)
V programu letošnjega festivala na moje veliko veselje najdemo nekaj izjemnih naslovov ameriškega neodvisnega filma. Od tragične, sodobne reinterpretacije žanra vestern Jezdec (2018) prek odličnega Divjega življenja (2018), režijskega prvenca igralca Paula Dana, do – po res krasnem istoimenskem kratkem filmu posnetega – hommagea zgodnjim ameriškim neodvisnim filmom Iz oči v oči (2017). Med omenjenimi se je znašel tudi nov izdelek Debre Granik, ki se osem let po uspehu hita Na sledi očetu (2010), vrača s kontemplativno mojstrovino Ne puščaj sledov (2018). Na videz preprost in zadržan film o odnosu med očetom in hčerko, ki živita v divjini oregonskega parka, daleč od sodobne civilizacije, odpira pomembna vprašana in razmisleke o sodobnem načinu življenja in o odnosu med posameznikom, družbo in naravo.

Upepeljevalec (r. Juraj Herz)
Toliko novih filmov, da jih je nemogoče vse stlačiti v urnik, potem pa naj bi človek gledal še stare filme?!? Morda se res sliši kot nonsense, ampak letošnje Liffove retrospektive filmov češkega novega vala, ki se bo v celoti odvila v Slovenski kinoteki, vsekakor ne gre zamuditi: konec koncev gre za eno od najpomembnejših filmskih gibanj v zgodovini evropskega filma. Drzni in družbenokritični filmi, ki so na Češkoslovaškem nastajali na začetku 60. let vas bodo razorožili s svojim nalezljivim, zbadljivim humorjem in subtilnim sarkazmom. Poleg z oskarjem za tujejezični film nagrajenih Strogo nadzorovanih vlakov (1966) in čudovito odpuljenih Marjetic (1966), bi izpostavila še film Upepeljevalec (1969), groteskno zgodbo o upepeljevalcu Karlu, ki – obseden s tibetansko filozofijo in prepričanjem, da njegovo delo osvobaja duše umrlih – začne sodelovati z nacisti.