Kot je že v navadi, smo se tudi letos na MMC-ju po pomoč obrnili na filmske kritike, da z našimi bralci delijo svoj izbor, natančneje peterico filmov, ki jih po njihovem mnenju ne gre spregledati.

Gre torej bodisi za tiste filme, ki jih priporočajo, ker so jih že imeli priložnost videti in so jih prepričali, bodisi spadajo med naslove, ki se jih šele veselijo. Po MMC-jevi filmski kritičarki Ani Jurc in filmskemu poznavalcu Maticu Majcnu svojo peterico v ogled priporoča MMC-jeva novinarka Kaja Sajovic:

Vrhunec (Climax; Francija, r. Gaspar Noé)
Gaspar Noé sodi v tisto kategorijo režiserjev, ki jih bodisi ljubite bodisi sovražite – njegovi filmi so pogosto provokativni in hodijo krepko po meji sprejemljivega, zlasti s prizori spolnosti (Ljubezen) in nasilja (Nepovratno). V Nepovratnem (2002) je Monica Bellucci žrtev posilstva in Noé se je prav s tem, prizorom, dolgim devet minut, ki so se zdele kot cela večnost, vpisal v filmsko zgodovino.

Z Enter the Void (2009) se je spustil v svet mamilarske omame v Tokiu, z Ljubeznijo (2015), 3D-erotiko, pa je močno preizkušal potrpežljivost celo svojih privržencev. Film, ki ostaja v spominu po prizoru ejakulacije naravnost na kamero (in posledično zaradi 3D-tehnike skoraj na gledalce), so kritiki raztrgali, tri leta pozneje pa se francoski provokator argentinskega rodu vrača z Vrhuncem, napol muzikalom, napol grozljivko, napol erotično dramo.

Po resničnih dogodkih posneta ekstravaganca, krepko podkrepljena z elektroglasbo 90. let, sledi skupini francoskih plesalcev, ki se zberejo na divji zabavi v zapuščenem skladišču, na kateri nehote zaužijejo z LSD-jem začinjeno sangrio in začnejo halucinirati. Kritiki so film pohvalili kot Noéjevo vrnitev k formi – strukturno drzen in vizualno izjemen.

112 (Den skyldige; Danska, r. Gustav Möller)
Med letošnjimi Skandinavci na Liffu sta sicer zaradi provokativne oz. nekonvencionalne vsebine bolj izpostavljeni švedska Meja in Von Treirjeva koprodukcija Hiša, ki jo je zgradil Jack, a nizkoproračunski, nepretenciozni 112 je eden tistih filmov, ki jih lahko uvrstimo pod skrite adute festivala.

Napet kot struna in inteligentno posnet psihološki triler je klavstrofobično umeščen v prostorsko omejen klicni center, iz katerega se kamera ne umakne niti za minuto. Film, navdihnjen s posnetkom resničnega klica v sili, občinstvo popelje na napeto potovanje, ko naveličanega policista Asgerja Holma pokliče mama dveh otrok, ki naj bi jo ugrabil nekdanji mož. Sledi bitka s časom, pri kateri pa protagonist nima nobenega drugega orodja kot telefon.

Film je bil deležen blestečih ocen, kritiki pa so si bili enotni, da je film, ki se odvija v realnem času, tako napet, da pozabiš dihati.

Hiša, ki jo je zgradil Jack (The House That Jack Built; Danska/Nemčija/Francija/Švedska, r. Lars von Trier)
Zadnji izdelek "enfant terribla" evropskega filma nikakor ni eden všečnejših Von Trierjevih filmov – še več, zdi se, kot da se je Danec z njim načrtno lotil mučenja svojih gledalcev. A če je Antikrist svoj sadizem pospremil s poetično in filozofsko noto, rezultat pa je bil sicer težek in nemalokrat pretenciozen film, a nedvomno z dodano vrednostjo, se pri Hiši, ki jo je zgradil Jack, sprašujemo, kaj točno je poanta tega filma o serijskem morilcu, razen da gledalca vedno znova šokira.

V "Hiši" ni prostora za empatijo, subtilnost ali iskanje opravičil za povsem hladnokrvna dejanja serijskega morilca, ki ga upodablja Matt Dillon. Gledalec je prepuščen na milost in nemilost 155 minutam brutalnih prizorov, predstavljenih prek morilčeve prvoosebne perspektive. "Prazna provokacija", "Utrudljiv", "Lars von Trier je butast, aroganten trol", "Potrata časa", "Eden najbolj nepotrebnih, gnusnih, žaljivih filmov, kar sem jih kdaj videl", je le nekaj od kritik, ki so letele na film, ki je maja šokiral tudi Cannes.

Film je v naš izbor zato uvrščen bolj kot še en kamenček v mozaiku kompleksne Von Trierjeve filmografije.

Mektoub, ljubezen moja (Mektoub, My Love: Canto Uno; Francija/Italija; r. Abdellatif Kechiche)
Abdellatif Kechiche verjetno nikdar ne bo dobil nagrade za najbolj prijetnega režiserja - med snemanjem Adelinega življenja (2013) je glavni igralki Léo Seydoux in Adèle Exarchopoulos dobesedno mučil s snemanjem intenzivnih erotičnih prizorov, ki so mejili na izživljanje, o nadlegovanjih in nemogočih razmerah dela pa so poročali tudi nekateri drugi člani filmske ekipe. A končni izdelek je bil film, ki je prikazal kompleksen portret ljubezenskega razmerja med najstnico (Exarchopoulos), ki komaj spoznava spolnost, in izkušenejšo, samozavestno slikarko (Seydoux). Adelino življenje ostane tako v spominu bolj kot po izjemno dolgih in nazornih prizorih seksa po svoji čustveni noti.

Kechiche tematiko erotike in mladostnikov nadaljuje tudi v svojem novem filmu, Mektoub, ljubezen moja, ki se prav tako kot Adelino življenje raztegne na dobre tri ure. Film je umeščen na s soncem obsijan francoski jug, v ospredje pa režiser postavi mladega scenarista, ki se vrne iz Pariza, da bi poletje preživel s svojimi prijatelji v domači ribiški vasici. Odzivi na Mektoub so mešani, za kar pa je morda delno krivo tudi gibanje #MeToo, ki v času Adelinega življenja še ni zaživelo – na tunizijsko-francoskega režiserja namreč v teh dneh znova letijo obtožbe spolnega nadlegovanja, sam film pa znova hodi po robu voajeristične eksploatacije, ko gre za gola ženska telesa.

Jezdec (The Rider; ZDA; r. Chloé Zhao)
Med ameriškimi filmi, uvrščenimi v letošnji festivalski nabor, je Jezdec tisti mali, tihi biser, ki mu je povsem nepričakovano uspel veliki met in je navdušil že s svojo svetovno premiero na canskem filmskem festivalu, kjer je osvojil posebno nagrado v sklopu neodvisne sekcije Štirinajst dni režiserjev.

Drugi film v ZDA živeče kitajske režiserke Chloé Zhao vzame pod drobnogled zelo ameriško temo – spreminjajoči se obraz ameriškega podeželja, ki s pomočjo igralske zasedbe resničnih kavbojev poda svež pogled na vestern. Režiserka v središče svoje zgodbe postavi kavboja Bradyja Blackburna, nekoč vzhajajočo zvezdo rodea, ki pa je moral po hudi poškodbi glave opustiti upanje, da bo še kdaj jezdil konja, in se zdaj v indijanskem rezervatu v Južni Dakoti spopada s psihološkimi in čustvenimi posledicami nesreče.

Film je v isti meri psihološki portret kot študija izginjajočega načina življenja v osrčju ZDA in kako se ljudje krčevito oklepajo nečesa, kar jim izginja pred očmi. Čustveno, poetično popotovanje po Ameriki, kot je nekoč bila, ki ga ne gre zamuditi.

In še pet, ki jih ne velja izpustiti: Najljubša (Yorgos Lanthimos), Divje življenje (Paul Dano), Divja hruška (Nuri Bilge Ceylan), Požiganje (Lee Chang-dong), Dnevnik mojih misli (Ursula Meier).