Če si boste ogledali Von Trierjevo Hišo, ki jo je zgradil Jack, Lanthimosovo Najljubšo ali Garronejevega Dogmana, potem nikakor ne boste zgrešili. Ob tej priložnosti zato raje navajam 5 manj izstopajočih filmov, ki se bodo iz ozadja borili za simpatije gledalcev.

Stiks (Styx, r. Wolfgang Fischer)

Filmov o samotni plovbi z jadrnico, ki se sprevrže v katastrofo, je bilo že kar nekaj. Pravzaprav smo še pred kratkim v kinih gledali Izgubljeno med valovi (Adrift, 2018), še vedno nismo pozabili niti Redfordovega Vse je izgubljeno (2013), zdaj pa bomo na Liffu že deležni novega. Vseeno pa je Stiks kljub tako rekoč identični izhodiščni premisi povsem drugačen film in se celo prikrito norčuje iz privilegiranih belcev, ki v tovrstnih filmih na jadrnici doživljajo svojo eksistencialno krizo. Gre za film, pri katerem je že vsaka informacija spoiler, zato recimo le, da si film Wolfganga Fischerja res zasluži ogled.

Jezdec (The Rider, r. Chloe Zhao)

Vestern je v 21. stoletju precej drugačen žanr, kot je bil v času filmov Johna Forda. Po zaslugi žanrskih reinterpretacij, kot so bile Gora Brokeback (2005), Jesse James in strahopetni Robert Ford (2007) in Povratnik (2015), so vesterni zapluli v sodobnejše vode in so dodobra spremenili našo percepcijo tega žanra, ta trend pa nadaljuje tudi ameriški neodvisni film Jezdec. 36-letna režiserka Chloé Zhao je v njem že s skorajda dokumentaristično pristnostjo portretirala jezdeca rodea, ki se mora zaradi nesreče sprijazniti s koncem kariere. Rezultat je srce parajoča drama, ki morda celo bolje kot kadar koli prej pokaže, kako pomemben del ameriške podeželske kulture je figura kavboja.

Utoya – 22. julija (Utøya 22. juli, r. Erik Poppe)

Letos sta izšla dva filma o oboroženem napadu na otoku Utoya leta 2011. Nekoliko odmevnejši film je tisti Paula Greengrassa 22. julij, vendar pa je mnogo boljši tisti drugi, norveški film Erika Poppeja, ki ga bomo zdaj videli na Liffu. Poppejev film ne poskuša biti žanrska eksploatacija tragičnih dogodkov (greh, ki ga je zagrešil Greengrassov film), temveč ustvari popolno prvoosebno simulacijo dogodkov tistega tragičnega dne. Pri tem film odgovori na vrsto vprašanj, ki so begale laično javnost: kako je Breiviku uspelo tako dolgo izvajati morilski pohod po otoku? Zakaj ni nihče poklical na pomoč? Zakaj niso mladi preprosto splavali z otoka? Izjemno pristen prikaz travmatičnih dogodkov, ki gledalca pretrese bolj kot katera koli grozljivka.

Divje življenje (Wildlife, r. Paul Dano)

Paul Dano je naslednji izmed ameriških igralcev, ki so se preselili med režiserje. Njegov prvenec je adaptacija romana Roberta Forda iz leta 1990, v kateri spremljamo najstnika, ki se sooča z ločitvijo staršev. Čeprav sinopsis zveni kot običajna družinska drama, pa je film zapolnjen z nekaj izjemnimi igralskimi izvedbami in domala popolno režijo. Paul Dano bo od zdaj naprej pred zelo težko dilemo, ali slediti igralski ali režiserski karieri, kajti v obeh poklicih je naravnost odličen.

Dekle (Girl, r. Lukas Dhont)

Eno večjih presenečenj letošnjega filmskega festivala v Cannesu je ponudil film Dekle, belgijska pripoved o najstniku, ki se odloči za spremembo spola. Filmov na to temo je bilo že precej, a tale vendarle izstopa zaradi res pristne igre 16-letnega debitanta Victorja Polsterja, ki uspe na gledalca prenesti vso stisko transspolnih posameznikov v najbolj občutljivem obdobju njihovega življenja. Film se je v zadnjih mesecih okitil že z mnogimi festivalskimi nagradami in je na najboljši poti, da prejme še nominacijo za tujejezičnega oskarja.