Pa je filmu uspelo dovolj točno povzeti dejanski potek izbiranja? Poznavalci pritrjujejo, da je.

Film režiserja Edwarda Bergerja je bil eden od favoritov letošnjih filmskih nagrad – na podelitvi baft je slavil kot najboljši film, nominiran je bil za osem oskarjev, na koncu pa osvojil enega, in sicer za najboljši prirejeni scenarij, ki ga je podpisal Peter Straughan.

Po nedavni smrti papeža Frančiška, ko se v Vatikanu z namenom izvolitve njegovega naslednika že zbira kardinalski zbor, se zastavlja vprašanje, kako zanesljiv je film v ponazarjanju samega izbora. Ustvarjalci filma so že med promocijo poudarjali natančen raziskovalni proces, ki so ga opravili, da bi podali čim verodostojnejši pogled v enega najstarejših in najskrivnostnejših volilnih postopkov. Opravili so intervjuje s številnimi kardinali in se glede stoletja starega postopka posvetovali tudi z več poznavalci. Ambient Sikstinske kapele, v katerem poteka konklave, so rekonstruirali v rimskih studiih Cinecittà.

Sorodna novica Konklave

Kot pravijo poznavalci procesa konklava, film v večji meri precej točno zajame, kako poteka tako postopek kot tudi dogovarjanja med kardinali. "Veliko podrobnosti je točnih," je za Guardian povedala Kathleen Sprows Cummings, raziskovalka zgodovine Katoliške cerkve na Univerzi Notre Dame v Indiani v ZDA, ki je leta 2013 pozorno spremljala izbor papeža Frančiška. "Film je zelo dobro ujel ravnotežje med človeškim dejavnikom, ambicioznimi moškimi, ki imajo strastno predstavo, kaj Cerkev potrebuje, in Svetim Duhom, ki po verovanju katoličanov navdihne izbiro kardinalov." Tudi profesor katoliških študij na Univerzi DePaul v Chicagu Bill Cavanaugh se strinja, da je veliko podrobnosti točnih.

Večerje in sestankovanja
"Neverjetno je, kako jim je uspelo nekaj tako skrivnega v tako veliki meri pravilno zaobjeti," pravi Kathleen Sprows Cummings. Po njenih besedah film dobro ujame tudi duha in način pogovorov, ki potekajo pred začetkom konklava, ko kardinali (vključno s tistimi, ki so starejši od 80 let in nimajo pravice do glasovanja) potujejo v Rim, kjer se na številnih pogovorih dogovarjajo o prihodnosti Cerkve. Neuradni pogovori in priprave so se začeli februarja, ko je Frančišek zbolel za pljučnico, konkretno pa je celoten proces stekel v teh dneh, poroča Guardian. V Vatikanu se te dni kardinali že zbirajo, največ jih prihaja iz Evrope, in sicer 53. Sledita Azija s 23 kardinali in Latinska Amerika z 21; Afrika z 18, Severna Amerika ima kardinalov z volilno pravico 16 in Oceanija 4. Vseh skupaj jih je 135, kar 108 jih je imenoval papež Frančišek. "Večerjali bodo, srečevali se bodo v stanovanjih ... Govorili bodo o tem, kdo koga podpira, kdo je favorit itd."

Med napredno in konservativno strujo
V filmu dinamiko pogovorov narekujeta dva protipola – konservativno strujo predstavlja kardinal Goffredo Tedesco (igra ga Sergio Castellitto), vodilni liberalni kandidat, ta ima namen nadaljevati pot, ki jo je ubral pokojni papež, pa je kardinal Aldo Bellini (igra ga Stanley Tucci). Vmes je še nekaj kandidatov, ki ne skrivajo svojih ambicij, da bi vodili Rimskokatoliško cerkev, na primer kanadski kardinal Joseph Tremblay (John Lithgow) in nigerijski kardinal Joshua Adeyemi (Lucian Msamati). V središču dogajanja je Thomas Lawrence v podobi Ralpha Fiennesa, ki se znajde v vlogi dekana kardinalskega zbora in kljub osebnim težnjam po zmagi liberalne smeri vsaj skuša igrati po pravilih.

Kot pravi Cummings, so liki seveda karikirani, kljub temu pa jim uspe ujeti nekaj resničnega. "Vsekakor so nekateri tradicionalisti, ki mislijo, da je šel papež Frančišek v svojem približevanju marginaliziranim predaleč. Potem imamo tiste, ki želijo, da se njegova dediščina zvesto nadaljuje."

Kje je film zgrešil?
Tako Cummings kot Cavanaugh sta opozorila tudi na nekatere netočnosti. Neverjetna se zdi nenadna prisotnost mehiškega kardinala Beniteza, (igra ga Carlos Diehz), ki da ga je papež tik pred svojo smrtjo na skrivaj imenoval za kabulskega nadškofa. "Da bi se skrivoma imenovani kardinal kar tako pojavil na konklavu in dejal: 'Živijo, prišel sem oddat svoj glas.' To se ne bi moglo zgoditi," pravi Cummings in doda, da pripadajo kardinalu vsi privilegiji šele po tem, ko je javno imenovan. Prav tako ni običajno, da bi kamerlengo, najstarejši kardinal, ki po papeževi smrti upravlja apostolski sedež do izvolitve novega papeža (torej Fiennes, čigar funkcija dekana kardinalskega zbora je v filmu deloma združena s kamerlengom), imel možnost za izvolitev za novega papeža. Sama funkcija mu te možnosti uradno ne odvzema, se pa ne zgodi prav pogosto. Kot piše Times, sta bila do zdaj le dva kardinala, ki sta bila kamerlenga, tudi izvoljena za papeža, in sicer Gioacchino Pecci kot papež Leon XIII. leta 1878 in Eugenio Pacelli kot papež Pij XII. leta 1939. Ker je zbor povsem izoliran, je tudi neobičajno, da bi lahko redovnica, ki jo igra Isabella Rosselini, ponoči hodila naokrog.

Nepredvidljiva prihodnost
Cavanaugh je spomnil, da se mu zdi dobro zajeta tudi nepredvidljivost in tančica skrivnosti, v katero je zavito morebitno vodenje vsakega potencialnega kandidata. "Ko je nekdo izvoljen, ne moremo točno vedeti, kakšen bo v resnici," pravi, pri tem pa spomni na Pija IX., ki so ga leta 1846 izvolili kot naprednega kandidata, pa se je po umiku iz Rima zaradi revolucije leta 1848 izkazal za izrazito konservativnega.

Konklave se konča, potem ko kardinal s potrebnim številom glasov (dve tretjini veljavnih glasov od vseh navzočih kardinalov z volilno pravico) na vprašanje dekana kardinalskega zbora, ali sprejme papeški položaj, odgovori pritrdilno in pove, kakšno ime si je izbral. Nadaljnje korake javnost pozna – najstarejši kardinal z balkona bazilike sv. Petra sporoči čakajoči množici: "Habemus papam." (Imamo papeža.) Ta se nato prvič pojavi pred verniki v papeških oblačilih in podeli blagoslov urbi et orbi, mestu in svetu.