Tokrat svetuje naš filmski poznavalec Matic Majcen, reden gost vseh večjih mednarodnih filmskih festivalov. Marsikateri letošnji film je imel priložnost videti februarja na Berlinalu, nekaj mesec pozneje na prestižnem canskem filmskem festivalu in pred kratkim še v Benetkah. O njegovih favoritih doslej predstavljene svetovne filmske produkcije smo že prebirali, spodaj pa je peterica filmov, ki jih po njegovem mnenju ne gre izpustiti z liffovskih seznamov.

11 minut (2015, Jerzy Skolimowski)
V letošnji Liffovi retrospektivi poljskega režiserja Jerzyja Skolimowskega so prav vsi filmi vredni ogleda. Posebna znamenja: nobeno (Rysopis, 1965), Globina (Deep End, 1970) in Delo na črno (Moonlighting, 1982) so klasike evropskega filma, ki jih ljubljanski festival v idealnem trenutku znova vrača v zavest cinefilov. V pravem trenutku zato, ker bi lahko režiserjev novi film 11 minut morda celo označili za najbolj fascinanten film njegove več kot 50 let dolge kariere. Gre za izdelek, ki je pripovedno vznemirljiv in filozofsko globok, izdelek, ki je navdihnjen tako s Christopherjem Nolanom kot s Friedrichom Nietzschejem – skratka film, v katerem 78-letni Poljak razkaže ves svoj umetniški navdih, ki ga je do zdaj ob filmskih izkazoval tudi v slikarskih vodah. Otvoritveni film letošnjega Liffa zatorej tokrat ne bo sproščen film za najširše občinstvo, kot je to bilo v navadi do zdaj, temveč že kar eden najboljših filmov festivala.

Ona (Elle, 2016, r. Paul Verhoeven) in Prihodnost (L’avenir, 2016, Mia Hansen-Løve)
Isabelle Huppert je že dolgo ena najbolj prepoznavnih francoskih in evropskih igralk, letošnje leto pa utegne biti popolnoma njeno. V razmiku zgolj treh mesecev sta namreč izšla dva izvrstna filma s Huppertovo v glavni vlogi, in čeprav v obeh igra zelo podoben lik – uspešno, samozavestno, že skorajda arogantno Francozinjo v zrelih letih –, gre v resnici za diametralno nasprotna filma. Na eni strani je Ona, še en v nizu provokativnih filmov izpod rok nizozemskega veterana Paula Verhoevena (Robocop, Slačipunce, Črna knjiga), na drugi pa subtilna karakterna študija mlade francoske avtorice Mie Hansen-Løve (Eden, Oče mojih otrok, Vse je oproščeno), sicer žene Olivierja Assayasa. Huppertova v obeh filmih popolnoma dominira in prav po njeni zaslugi sta se oba filma prebila med nesporne vrhunce evropske kinematografije v letošnjem letu.

Toni Erdmann (2016, Maren Ade)
Tako rekoč vsak, ki si je že utegnil ogledati nemški film Toni Erdmann režiserke Maren Ade, je o njem znal povedati zgolj pohvalne besede. Gre za pripoved o navihanem očetu (igra ga Peter Simonischek iz nam bližnjega Gradca), ki poskuša iz brezna korporativne hladnosti potegniti svojo odtujeno hčerko. Izredno topel in srčen film, ki skozi nekaj scenarističnih presenečenj na platnu oriše vso ljubezen med starši in njihovimi otroki. Film so na festivalu v Cannesu že vsi videli z zlato palmo v rokah, potem pa je žirija na čelu z Georgeem Millerjem šokirala vse in mu ni podelila niti ene nagrade. Ves uspeh, ki ga Toni Erdmann žanje v tednih po Cannesu, je tako res zgolj obliž na svežo rano, vendar pa se prav lahko zgodi, da ga bo navdušen sprejem na preostalih festivalih (tudi na Liffu) na koncu vendarle popeljal zelo visoko, morda celo do oskarja za najboljši tujejezični film.

Neonski demon (The Neon Demon, 2016, Nicolas Winding Refn)
Danski mojster žanrskega filma Nicolas Winding Refn je ob premieri filma Neonski demon poudaril svoje prepričanje, da mora sleherna umetnost, tudi filmska, razdeliti občinstvo. Po tej tezi je režiser uspešen šele takrat, ko je število nasprotnikov filma enako številu njegovih oboževalcev. Refnu je to z novim filmom znova uspelo, čeprav v Neonskem demonu ni težko prepoznati večjega triumfa, kot je bil njegov prejšnji film Samo bog odpušča (2012). Neonski demon je po eni strani žalostna zgodba o losangeleški estradni industriji, ki po tekočem traku privablja in izpljuva mlade talente, po drugi strani pa ekscesen žanrski fetiš z osupljivimi vizualijami in absurdnimi pripovednimi zasuki. Z drugimi besedami: kot če bi Lynchev Mulholland Dr. (2001) vrgli v mešalnik z Argentovo Suspirio (1977). Sodbo o tokratnem uspehu Refnove ustvarjalnosti pa bo v vsakem primeru vsak gledalec sprejel sam.

Ultra-seks je izginil! (À la recherche de l'Ultra-sex, 2015, Nicolas Charlet in Bruno Lavaine)
To francosko komedijo smo letos pri nas že videli na Grossmanovem festivalu fantastičnega filma in vina, a je kljub temu njegova vključitev v Liffovo sekcijo Ekstravaganca več kot zaslužena. Ultra-seks je izginil je film, ki je nastal ob proslavitvi 30-letnice francoske TV-postaje Canal Plus. Komika Nicolas Charlet in Bruno Lavaine sta se poglobila v arhive te televizijske hiše in iz njega izbrskala kopico nizkoproračunskih žanrskih artefaktov, ki so danes videti popolnoma zastarelo in smešno. Prav to je bil njun izgovor, da sta jih povezala v novo pripoved in jim nadela popolnoma nove, norčave dialoge, nekako v slogu Allenovega filma What's Up, Tiger Lily (1966). Rezultat je absurdna, retromešanica znanstvene fantastike in porniča, ki jo lahko brez večjih zadržkov razglasimo za eno najboljših evropskih komedij preteklega leta.