Najbolj zagreti filmofili so program Liffa verjetno prečesali že prejšnji teden, a dodatni namigi nikoli niso odveč. Še posebej, če prihajajo tako rekoč iz prve roke: tako kot vsako leto smo tudi letos najprej za pomoč prosili programskega direktorja festivala Simona Popka. Kateri film bi strokovnjak, ki je pregledal morje celovečercev, da bi sestavil letošnji izbor, zaznamoval kot "obveznega"?

V resnici Popek na naše vprašanje sploh ni hotel odgovoriti s petimi naslovi - dva filma po njegovem mnenju tako zelo štrlita iz ostalih, da ju je treba obravnavati posebej.

"Letos govorim predvsem o dveh filmih, ki se mi zdita najboljša izdelka ne samo zadnjega leta, ampak morda celo zadnjih petnajstih let. Prvi je Toni Erdmann nemške režiserke Maren Ade. To je bil film, ki ga je cela kritiška srenja v Cannesu videla kot zmagovalni film ali pa kot dobitnika ene izmed osrednjih nagrad. To je neverjetno dober in duhovit film. Malce se sicer bojim, da bo s svojimi 162 minutami zaradi dolžine za ljudi neatraktiven, a kdor verjame besedi programskega direktorja, naj si ga ogleda." (Smeh).

Drugi vrhunec festivala prinaša nizozemski režiser Paul Verhoeven z dramo Ona. "Zelo provokativen film iz opusa režiserja, čigar filmi vedno delijo mnenja."

K tej dvojici bi Popek pristavil še film iz tematskega sklopa Romunija 2.0, ki prinaša kar pet primerkov filmov "novega romunskega vala", ki vsi nosijo letošnjo letnico. V izboru samih kakovostnih filmov izstopa Sieranevada, delo starega liffovskega znanca, režiserja Cristija Puiuja. "Še en film ekstremne dolžine, ki je vreden napora. Komur sta bili všeč Smrt gospoda Lazarescuja in njegov drugi film, Aurora, ima približno predstavo o tem, kaj lahko pričakuje."