V dneh, ko odštevamo do odprtja Liffa, smo se na pomoč obrnili na filmske poznavalce. Kar nekaj jih je svoje predloge že oddalo, nekateri naslovi se ponavljajo, spet drugi so kandidati za prijetna presenečenja.

Naslednjih filmov ne smete izpustiti, če za nasvet vprašate sociologinjo kulture, filmsko kritičarko, prevajalko in scenaristko Tino Poglajen. Njene recenzije med drugim lahko prebirate v reviji Ekran in jim prisluhnete na valovih radia Ars.

Jastog (Lobster, r. Jorgos Lanthimos, 2015)
Gre za prvi film enega bistvenih ustvarjalcev "grškega čudnega vala", Jorgosa Lantimosa v angleškem jeziku in z angleško govorečimi igralci: Johnom C. Reillyjem, Rachel Weisz, Colinom Farrellom in drugimi, vključno z režiserjevo priljubljeno igralko iz grških filmov, Angeliki Papoulia. Za ne-grško govorečega gledalca prvi Lantimosov filmu v jeziku, v katerem je posnetih večina filmov, pomeni pomemben ključ pri razumevanju njegovega filmskega ustvarjanja, denimo z namerno olesenelo igro, ki šele tako pride zares do izraza. Premisa Jastoga je genialno bizarna (pripoved se dogaja v distopičnem svetu, v katerem je samskost prepovedana, tiste, ki tega ne želijo ali ne morejo upoštevati, pa oblasti operativno spremenijo v poljubne živali), izvedba morda nekoliko manj: kljub navdušujoče olesenelih nastopih igralcev, smrtno resnemu pripovedovanju šal in prekrasno bizarnim likom, kakršni so "Šepavec", "Piškotarka" in "Brezsrčnica", je film vse preveč osredotočen na slog, namesto na vsebino. Jastog morda ne dosega nekaterih njegovih prejšnjih mojstrovin, še posebej Podočnika, a je v svoji nenavadnosti še kako vreden ogleda.

Taksi (Taxi, r. Jafar Panahi, 2015)
Film je bil letos v Berlinu nagrajen z zlatim medvedom, in to popolnoma zasluženo. Iranski režiser Jafar Panahi se je na snemanje filma podal pod krinko taksista, v izposojenem taksiju, s kamero, pritrjeno na armaturno ploščo. V filmu se skozi včasih prostaško odkrite izjave naključnih in manj naključnih potnikov in potnic izkristalizira oster komentar na realnost današnjega Irana: tihe in vljudne ženske, ki jih, čeprav imajo prav, utišajo glasnejši in bolj bahavi moški; zahteve po krutih kaznih za kriminalna dejanja, storjena iz nuje; predvsem pa stroga, nepopustljiva cenzura umetniškega in intelektualnega izražanja, ki jo čutijo že najmlajši.

Panahijeva mlada nečakinja Hana Saeidi, ki je v Berlinu v njegovem imenu prejela tudi glavno nagrado, v filmu za domačo nalogo poskuša posneti svoj lasten film, pri čemer je zanjo najbolj pretresljiva ugotovitev, da se stroga moralna načela, zapovedana iranski filmski realnosti, še malo ne ujemajo s svetom, v katerem živi - če je ta kdaj tudi neprijeten, ga sploh ne sme pokazati. Kot celota je Taksi duhovita, hkrati pa predvsem globoko premišljena refleksija o ločnici med resničnostjo in fikcijo.

Tri okna in obešenje (Tri Dritare dhe nje Varje, r. Isa Qosja, 2014)
V velikem številu filmov, nastalih na ozemljih držav nekdanje Jugoslavije, ženske v filmih radi posiljujejo, vendar se zunaj filma o posilstvih med vojno praviloma ne govori. V konservativni kosovski vasi ena izmed treh žensk, ki so jih med vojno posilili Srbi, o tem kljub grožnjam spregovori s tujo novinarko (igra jo Mirjana Karanović, kar je morda referenca na Grbavico, v kateri je Karanović sama igrala žrtev vojnih posilstev) ter tako izzove pravičniški srd vaških starešin, ki jo za kazen, ker je z izpovedjo osramotila samo sebe in celotno vas, poskušajo izobčiti iz vaškega življenja, prepovedujoč vsem drugim, da bi z njo še kdaj spregovorili.

Tri okna in obešenje je kljub tematiki, s katero se ukvarja, presenetljivo komičen v svojem satiričnem obravnavanju arhaičnih družinskih in družbenih vrednot, običajev in tradicij, ki nočejo in nočejo izumreti, čeprav z realnostjo večine prebivalstva nimajo več stika. Če se v nekaterih najbolj znanih filmih, ki se ukvarjajo z realnostjo vojne na Balkanu in njenimi posledicami, vse vrti okrog (moških) protagonistov, ki se morajo sprijazniti s tem, da sta bili za vojno krivi obe strani, ter okrog dekonstrukcije njihovih dojemanj "sebe" in "drugega", Tri okna in obešenje spomni na tisto, kar je bilo večino časa pozabljeno, namreč, da so bile ta čas ženske žrtev obojih - tako "njihovih" kot "naših", najprej z vojno strategijo množičnega posiljevanja, nato pa z izobčenjem in kaznovanjem v lastni skupnosti.

Zaupanje (Trust, r. Hal Hartley, 1990)
Hartley je z Zaupanjem sodobno romantično komedijo dekonstruiral, še preden je bila ta v devetdesetih na svojem vrhuncu: gre za (neke vrste ljubezensko) zgodbo o sedemnajstletnici, ki zanosi in pusti šolo ter s tem povzroči, da njenemu očetu odpove srce, ter nihilističnem intelektualcu, ki se spozna na elektrotehniko, a televizorjev noče popravljati iz političnih razlogov.

Zaupanje je film, ki svoje šale pripoveduje s smrtno resnim obrazom, tako da nikoli zares ne vemo, ali bi se njegovim likom smejali, čudili ali se nad njimi zgražali, pri čemer neprenehoma postavlja pod vprašaj samoumevne domneve glede spolnih družbenih vlog, romantične ljubezni, partnerske zveze in institucije družine. Gre za drugi režiserjev film, ki je za njegov unikaten slog verjetno tudi najbolj reprezentativen.

Vse, kar nebesa dopuščajo (All That Heaven Allows, r. Douglas Sirk, 1955)
Eden najboljših filmov slovitega nemško-ameriškega režiserja Douglasa Sirka je bil ob svojem nastanku leta 1955 skoraj neopažen in označen za še en serijski filmski izdelek za "jokavo žensko" občinstvo. V resnici je Vse, kar nebesa dopuščajo melodrama, ki je scenaristično in dramaturško izčiščena do golega ogrodja, filmski kritiki in teoretiki pa so jo šele leta pozneje (tako kot druge Sirkove filme) odkrili ponovno, vplivala pa je tudi na režiserje od Fassbinderja do Tarantina, Watersa in Almodóvarja.

Za svojo letnico je zgodba (tako kot Sirkovi filmi na splošno) izredno progresivna: Cary, ki je vdova in mati dveh otrok, se zaljubi v nekaj let mlajšega Rona. Svoje razmerje najprej skrivata, nato pa se zanj odločita boriti kljub zgražanju okolice. Strastno in čustveno izžemajočo pripoved vizualno dopolnjuje značilna raba osvetlitve, ognjevita Technicolorjeva barvna paleta.