Treba je priznati, da sestavljanje urnika za Liffe ni najlažja naloga. V dneh, ko odštevamo do odprtja letošnjega festivala, smo se zato na pomoč obrnili na filmske poznavalce. Če so nam svoj izbor že zaupali selektor festivala Simon Popek, Ana Jurc in Matic Majcen, ga je tokrat razkril Denis Valič. Kritik, čigar recenzije dobro poznajo poslušalci 3. programa Radia Slovenija – ARS in ga med drugim prebirajo bralci Pogledov, je svoj izbor pospremil z "navodili za uporabo":

"Pričujočega "zvarka petih" pred uporabo sicer ni treba pretresti, dobro pa je vedeti sledeče.
Ta še zdaleč ni in si tudi ne želi biti dojet kot (ne)kakšen "the best of" letošnjega festivalskega programa. Zasnovan je sicer bil kot prispevek k rubriki "priporočamo", a ga, strogo vzeto, tudi za priporočilo ne moremo imeti, saj ne izpolnjuje vseh pogojev (v prvi vrsti tega, da lahko priporočaš le tisto, kar si že videl/že poznaš). Zato bi bilo morda še najbolje, če ga opredelimo za nekakšno trasiranje popotniškega načrta, za predlog liffovskemu popotniku, katere bi lahko bile etape njegovega festivalskega itinerarja. Sestavili bomo tudi vozni red, jih razvrstili v eno možnih zaporedij. A s tem v njihova medsebojna razmerja ne vstopa ne hierarhija ne vrednostna presoja ... Skratka, ta "zvarek peterice" velja brati kot namig gledalcu, kako se prebiti skozi to vesolje filmskih podob ter pri tem ne podleči nolanovskemu mesijanskemu kompleksu, temveč preprosto uživati v wendersovskem vandranju."
In še njegova peterica:

Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju (En duva satt pa en gren och funderade pa tillvaron, 2014, r: Roy Andersson)
Čeprav je morda res, da bi se v izhodišču našega vabila k vandranju lahko znašlo katero koli izmed peterice izbranih del (prav ta "odprtost forme", neobremenjenost z vnaprej določenimi cilji je ne nazadnje tudi ena temeljnih značilnosti vandranja), pa se hkrati zdi, da odprtje preprosto mora pripasti zadnjemu delu Roya Andersona, filmu Golob je sedel na veji in razmišljal o življenju. Anderson je namreč tisti avtor, ki je skozi svoja dela v najčistejši in najradikalnejši obliki udejanjil tendenco, ki jo je - v bolj ali manj izraziti obliki - zaznati pri večini tu navedenih del: iskanje alternative tradicionalni in konvencionalni pripovedi, ki pa se v njegovih delih nikoli ne izteče le v golo formalistično eksperimentiranje, saj ga z vseh strani prežema njegovo razmišljanje o položaju človeka v sodobni družbi. In prav ta preplet inventivnega raziskovanja izraznosti filmske podobe ter na eni strani prodornosti in brezkompromisnosti, s katerima motri družbeno okolje, na drugi pa topline, s katero vodi svoje pogosto nerodne in izgubljene like, ustvari tisti čudoviti presežek z izrazito osebnim pečatom, ki krasi njegova dela.

G. Turner (Mr. Turner, 2014, r: Mike Leigh)
No, ob Anderssonovem Golobu je Leighov Gospod Turner drugo delo v mojem zvarku, zaradi katerega ta ne more biti priporočilo. A čeprav dopuščam možnost, da me eden ali celo oba razočarata, si vznemirjenja ob soočenju z njunimi deli ne pustim odvzeti. Pravzaprav sta si v marsičem zelo podobna, kljub številnim elementom, v katerih se razhajata. A o tem drugič in drugje. Zdaj raje o tem, zakaj se je Leighov Gospod Turner znašel v tej družbi. Razloga sta pravzaprav le dva: njegovo delo Narobe svet iz leta 1999, s katerim je ta pripovedovalec grobo realističnih zgodb iz življenja proletariata pokazal, kako lahko domiselni in navdahnjeni avtor tudi v kostumsko dramo o kreativnih nesoglasjih med dvema ustvarjalcema operet posrečeno vtkeš kritični premislek o anomalijah družbenega okolja, ter seveda sam Turner, ta britanski romantični krajinar, ki je ustvarjal tiste dramatične, slikovite pokrajine. In kot češnja na smetani je tu še karizmatični Timothy Spall v naslovni vlogi.

Odmevi preteklosti (Mula sa kung ano ang noon, 2014; r: Lav Diaz)
Takoj priznam, Diaz ni za vse. Njegovo brezkompromisno upodabljanje sodobnih družbenih in političnih razmer na Filipinih, prelomnih trenutkov iz njihove polpretekle zgodovine, opustošenja naravnih katastrof in življenja po njih, upodabljanje, ki pogosto doseže resnično epsko in za današnjega kinogledalca skoraj šokantno dolžino (tokratno delo se s svojimi slabimi šestimi urami uvršča nekam v sredino), zahteva potrpežljivega in pozornega gledalca. Predvsem pa takega, ki bo znal zbrati pogum in se sploh podati na to dolgo in zahtevno potovanje. Toda po ogledu je razočaranje skoraj nemogoče. Diazov pogled je resnično prodoren in zna ujeti tudi tiste najbolj neznatne odklone. Tokrat se loti razmer, ki so na podeželju vladale v 70. letih, neposredno pred nastopom Marcosove vojaške hunte. Že prav osupljivo je, kako domiselno in s kakšno natančnostjo stke gosto družbeno tkivo, polno detajlov iz duhovnega življenja tamkajšnjih ljudi, njihovih običajev in šeg, kako pozorno spremlja bitko med ljudskim izročilom in prodirajočim katolicizmom. In kako neusmiljeno razkrije tako anomalije, ki so Marcosovo vlado pravzaprav omogočile, kot tudi tiste najbolj prikrite zločine v času njegove vladavine.

Proletarska zimska pravljica (Ein proletarisches Wintermärchen, 2014, r: Julian Radlmaier)
Perspektive že kar dolgo predstavljajo morda celo meni najljubšo sekcijo festivala, zato se nisem mogel upreti temu, da v zvarek vtaknem še enega njenih junakov. Teh letos ni prav veliko, a vseeno se ni bilo povsem enostavno odločiti za Radlmaierjevo delo. No, na koncu je k odločitvi zanj še največ pripomogla njegova radikalna zaostritev antagonizma med razredi, ki se na trenutke celo tako silovito izrazi, da v spomin prikliče podobe iz filmov zgodnjega Herzoga. No, ta sicer precej statična drama absurda, ki na formalni ravni ne izžareva prav nobene svežine, pa premore še eno presenečenje - enega najlepših poklonov, pravzaprav kar pravo apologijo lenobe. Podloženo s sočnim humorjem.

Posvečeno: Aleksej German
Čisto na koncu si dovolim prekršek - ne le posamezno delo, v zvarek v zaključku vmešam kar celotno sekcijo. In sicer Posvečeno, ki se tokrat pokloni delu Alekseja Germana, očeta številnim bolj znanega Alekseja Germana mlajšega. Tu so besede skoraj nepotrebne. Skoraj prepričan sem namreč, da bo malce bolj izurjenim gledalcem že po nekaj minutah katerega koli izmed njegovih del, običajno po tisti uvodni plansekvenci, v kateri Germanov režijski genij tako silovito plane na dan, da pogleda preprosto ne morem več preusmeriti drugam. Poigravanje z akuzmatičnim glasom, domiselna raba in izraba učinkov zunanjosti polja, podvojena kadriranja, vzpostavljanje hierarhičnih razmerij, ki pa nato nepričakovano pristanejo na glavi ... Vsi našteti postopki Germanu omogočijo to, da gledalca skoraj dobesedno ovije s filmskim prostorom ... Ali pa bi to bilo lahko videti, kot da ga prestavi vanj. Kakor koli že, zapomniti si velja predvsem to: ta retrospektiva Germanovih del (vključno z njegovim, dolga leta pričakovanim in letos v Cannesu končno predstavljenim zadnjim delom, Težko je biti bog) je morda celo največje in najlepše darilo zadnje deseterice liffovskih izdaj.