Naloga je preprosta: pet filmov, ki ste jih že videli in jih priporočate ali pa se jih iz takšnega ali drugačnega razloga veselite. Svojo petko sta nam že razkrila selektor festivala Simon Popek in MMC-jeva recenzentka Ana Jurc, kot tretji pa je na vrsti filmski kritik Matic Majcen, ki ga gotovo poznate z Ekrana ali iz Večera. V prihodnjih dneh pa še kdo, začenši z Denisom Valičem ...

A najprej - pet filmov po izboru Matica Majcna:

Težko je biti bog (Trudno bit bogom, 2013, Aleksej German) in preostala retrospektiva Alekseja Germana

Aleksej German je pred smrtjo leta 2013 upravičeno izrazil zaskrbljenost nad stanjem filma danes: namesto da bi sedma umetnost res bila umetnost, vse bolj postaja didaktično pripovedovanje za tiste, ki se jim ne ljubi razmišljati. Germanovi filmi so šli odločno proti temu toku, saj so večinoma tako zgoščeni, begavi in nejasni, da ob gledanju že skorajda potrebuješ libreto, če želiš v popolnosti razumeti, kaj se sploh dogaja na platnu. Marsikomu se bodo njegovi filmi morda zdeli pretežki za gledanje, a ti bodo s tem zgrešili njihovo bistvo. Vprašanje, ki nam ga je German v svoji karieri zastavljal, namreč ni bilo nujno to, ali smo v njegovem delu pripravljeni uživati, temveč to, koliko pozornosti smo mu pripravljeni nameniti, da nas v popolnosti potopi v svoj filmski svet. Njegovi filmi v polni luči zaživijo šele takrat, ko jim namenimo ves čas in koncentracijo, to pa po navadi vključuje večkraten ogled njegovih filmov in seznanjanje z zgodovinskim ozadjem zgodbe. Pred ogledom filma Težko je biti bog se je zelo priporočljivo seznaniti vsaj s sinopsisom izvirnega romana bratov Strugacki, kajti sicer lahko film kaj hitro izpade kot triurna galerija srednjeveškega gravža. Trud pa se vsekakor izplača: če ste se na letošnjem Liffu odpravili iskat alternativno filmsko izkušnjo, potem je retrospektiva ruskega mojstra edini pravi naslov.

Birdman (2014, r. Alejandro González Iñárritu)
Filmskemu kritiku je vedno nekoliko neprijetno predlagati filme, ki bi se v vsakem primeru znašli na samem vrhu najbolj pričakovanih filmov, a sem osebno tudi proti temu, da bi se jih morali izogibati že zgolj zaradi tega, ker izhajajo iz mainstreamovske scene. Birdman je lep primer filma, ki je sicer res posnet z velikim proračunom in z zvezdniškimi igralci, a ki mu obenem uspe upravičiti svoj visok profil. Vseeno je namreč treba vedeti, da ima Iñárritujev film v slogovnem smislu kljub referencam na Batmana več skupnega z Woodyjem Allenom in Aleksandrom Sokurovom kot pa denimo s Timom Burtonom ali Christopherjem Nolanom. Res je sicer malo bahato od mehiškega režiserja, da je v film postavil vse tiste eksplozije in CGI-sekvence, samo da bi pokazal, kako produkcijsko močni so danes njegovi filmi, a je vsa ta pirotehnika zgolj slepilni manever. V svojem bistvu je Birdman eden najlepših filmov, kar jih je bilo kdaj posnetih o izgorevanju umetnikov v primežu zvezdniške mašinerije in o tem, kako te sistem, ki te izstreli v zvezde, potem izpljune prav v trenutkih, ko svojemu poklicu predaš svojo celotno dušo in telo. Obenem ima Birdman tudi eno najboljših glasbenih podlag leta, in to kljub temu, da je večinoma sestavljen iz enega samega glasbila.

Mamica (Mommy, 2014, r. Xavier Dolan)
Dolanovo Mamico je že na lanskem Liffu napovedal videospot College Boy, ki ga je mladi kanadski režiser posnel za skupino Indochine in v katerem je preizkusil izjemnega mladega igralca Antoine-Olivierja Pilona ter seveda tudi ozek izrez slike. Nekje od leta 2011 naprej se je eksperimentiranje s celozaslonskim izrezom v filmih, kot so Faust, Viharni vrh, Umetnik, Post Tenebras Lux, Tabu, Jauja, ali v Dolanovem lastnem Laurence Anyways izkazalo za zanimiv estetski upor artfilma proti televizijskim smernicam komercialne produkcije. Dolan je to potezo v Mamici morda ponesel celo najdlje od vseh, saj izrez slike tokrat tvori kar navaden kvadrat, iz katerega režiser med filmom potegne tudi kakšno estetsko presenečenje. Kvadratni izrez slike v Mamici metaforično predstavlja umetniško izražanje mladih ustvarjalcev, ki so jim pametni telefoni in tablice že položeni v zibelko, zato ni daleč reči, da gre že skorajda za nekakšen filmski manifest generacije iPhona. To je še posebej poudarjeno, ker se Dolan ne trudi pretvarjati, kako dobro pozna klasike ekspresionizma, neorealizma ali modernizma, temveč je celo na tiskovni konferenci v Cannesu odkrito razlagal, da je Cameronov Titanik zanj tisti prvi in edini film, po katerem se zgleduje na vsakem koraku. Ta samozavest manevriranja po popularni kulturi iz filma zrcali že skorajda novovalovski zanos, kakršnega danes redko vidimo na velikem platnu. Morda mu je tak pogled na film res odnesel zlato palmo, zelo verjetno pa bo Mamica v njegov objem pripeljala povsem novo generacijo filmskih gledalcev.

Sol zemlje (The Salt of the Earth, 2014, r. Wim Wenders in Juliano Ribeiro Salgado)
Ko začneš gledati Sol zemlje, se sprašuješ, zakaj hudiča bi Wim Wenders, ta veliki filmski filozof in teoretik, po 3D-eksperimentu v filmu Pina (2011) posnel klasičen, že skorajda televizijski dokumentarec? To je vmes v svoji karieri sicer storil tudi že kdaj prej, denimo s filmom Buena Vista Social Club (1999), s katerim ima Sol zemlje kar precej skupnega. Kar je Wenders našel tako pri kubanskih glasbenikih kot zdaj pri fotografu Sebastiãu Salgadu, namreč ni nujno v filmski formi, temveč daje prednost nečemu veliko bolj realnemu – veri v sočloveka in v svet, v katerem živimo. Salgado je človek, ki je z lastnimi očmi videl pekel na Zemlji, a se je po vsem razočaranju nad zahodno civilizacijo pobral in našel upanje v prihodnost sveta. Njegove zgodbe s kriznih žarišč že same po sebi dvigajo dlake pokonci, s čimer Sol zemlje, čeprav še zdaleč ne gre za prelomen dokumentarec, tvori eno najbolj katarzičnih filmskih izkušenj leta. Sol zemlje je bolj kot film treba gledati kot fotografsko razstavo, in ker teh ne gledamo ravno pogosto v kinu, je letošnji Liffe idealna priložnost, da si Salgadove mojstrovine ogledamo na velikem platnu.

Sátántangó (1994, r. Béla Tarr)
Ko je letos spomladi minilo 20 let od premiere Tarantinovega Šunda, so vsi svetovni mediji sledili trendu in povzročili pravi mehiški val nostalgije po tem nedvomno prelomnem filmu. A leto 1994 je bilo v resnici leto cele vrste fenomenalnih filmov – se je denimo kdo spomnil obletnice Burtonovega Eda Wooda, pa Kieslowskijevih Treh barv ali Radfordovega Poštarja (da Kaznilnice odrešitve in Forresta Gumpa sploh ne omenjamo)? No, Liffe se je spomnil filma, ki bi znašel na samem vrhu tega seznama, in to je madžarska mojstrovina Sátántangó, ki se je od takrat izkazala ne samo za prelomno za madžarski film in njegovega avtorja, temveč za celotno evropsko artkinematografijo. Sátántangó na podoben način kot filmi Alekseja Germana (ali tudi Nurija Bilge Ceylana, Lava Diaza in Michaela Snowa, če smo že pri tem) niso za vsakogar: 10-minutne sekvence hoje po blatni vasi za marsikoga predstavljajo navaden umetniški eksces. A izmed vseh naštetih ustvarjalcev ima Tarr najboljši čut za vizualno plat filma, kar njegove podobe pogosto povzdigne skorajda na raven slikarij v umetniški galeriji, to pa je tudi tisto, kar je režiser še bolj razvil v poznejših filmih Werckmeistrove harmonije (2000) in predvsem v Torinskem konju (2011). Nikakršnega dvoma ni, da je Sátántangó, sicer na popolnoma drugačen način kot Šund, še vedno film za v zgodovinske knjige, tokratna obletnica pa si dodatno pozornost zasluži tudi zaradi tega, ker se bo madžarski režiser osebno oglasil v Ljubljani in bo dogodek proslavil skupaj z gledalci na Liffu.