Temu se pridružujejo še štirje njeni predlogi, ki zaokrožujejo spisek tistih filmov, ki jih filmska strokovnjakinja priporoča, ker jih je že imela priložnost videti in so jo prepričali, ali pa spadajo med naslove, ki se jih šele veseli.

Programski direktor Simon Popek je v program tokrat uvrstil 90 celovečernih in približno 30 kratkih filmov. Nekaj filmov bo na ogled tudi v sistemu videa na daljavo. Liffe bo vrata svoje 33. izvedbe odprl s kostumsko dramo o avstrijski cesarici Sisi z naslovom Korzet režiserke Marie Kreutzer. Tudi tega Ana Šturm priporoča v ogled.

Njena lestvica najljubših je še nova v sklopu letošnjih Insajderskih namigov, s katerimi vam na MMC-ju skušamo pomagati, da bi bila orientacija med naslovi letošnjega festivala Liffe lažja.

Več pa kar z besedami Ane Šturm v nadaljevanju.

Najsrečnejši človek na svetu (Teona Strugar Mitevska, 2022)
Makedonska režiserka Teona Strugar Mitevska, ki jo poznamo po filmu Bog obstaja, ime ji je Petrunija (2019), nam tokrat prinaša sijajno dramaturško bravuro o iskanju pristnega človeškega stika in nikoli zaceljenih ranah preteklosti. Avtorica intimno pripoved o tragični usodi protagonistov (med katere spada tudi osrednja dogajalna lokacija, prevelik in okoren sarajevski hotel, zgrajen v slogu brutalistične arhitekture jugoslovanskega modernizma) skozi pogumno in precizno raziskovanje tako filmske forme kot vsebine, zlagoma razvije v refleksijo vojne v Jugoslaviji.

Moja Vesna (Sara Kern, 2022)
Celovečerni prvenec Sare Kern, brezkompromisne in presneto nadarjene režiserke, ki je z globoko osebnim avtorskim pristopom navduševala že v svojih kratkih filmih, je tenkočutna drama o žalovanju, o neprijetnem, a neizogibnem procesu žalovanja, skozi katerega mora vsak sam in vsak na svoj način. Redkobeseden, a z vsako izrečeno besedo zareže globoko. Ekonomičen, a vizualno izzivalen in iznajdljiv. Pridušen, a je nemogoče preslišati njegov krik bolečine. V vseh pogledih vznemirljivo in sugestivno delo.

Naš dom (Alejandro Loayza Grisi, 2022)
Bolivijski fotograf Alejandro Loayza Grisi v svojem prvem celovečernem filmu ustvari pomenljiv portret ostarelega staroselskega para, katerega tradicionalni način življenja (skupaj s čredo njunih kuštravih lam) na visokogorski planoti Alipanto zaradi podnebnih sprememb ogroža pomanjkanje pitne vode. Film odlikuje veličastna vizualna podoba, prav fordovski epski pejsaži, ki jih definirajo prežarjena modrina neba, mogočne gore in neskončne preproge razpokane, izsušene zemlje. Frustrirajoče slikovit opomnik apokaliptične prihodnosti, ki se neizogibno bliža.

Korzet (Marie Kreutzer, 2022)
Kot zgodovinarka imam šibko točko za zgodovinske kostumske drame, še posebej tiste, ki subvertirajo žanr ali ponudijo navdihujoč feministični zasuk, podobno kot Najljubša (2018) Jorgosa Lanthimosa ali Portret mladenke v ognju (2019) Céline Sciamma. Prav tako me vedno vznemirijo filmi, ki prinašajo domiselne (re)interpretacije dogodkov iz naše zgodovine. Avstrijska režiserka Marie Kreutzer nam s filmom Korzet ponudi nov pogled na življenje avstrijske cesarice Elizabete. Prefinjeno prepleta niti preteklosti in sedanjosti in bolj ko Elizabeti zategujejo korzet in jo zapirajo v stekleno kletko dvornih ceremonialov, več svobode in upornega duha ji film nameni tu in zdaj.

Ljubim Elektro (Miklós Jancsó, 1974)
V nepregledni množici novih filmov pogosto spregledamo, da Liffe vsako leto ponudi tudi izjemno pomembne retrospektivne programe. Letošnja retrospektiva je posvečena enemu najvidnejših predstavnikov sodobne madžarske kinematografije, režiserju, ki je med drugim navdihnil delo Béla Tarra. Miklós Jancsó je ustvarjal v burnih 60. letih 20. stoletja in v tem času – kot je za festivalski katalog zapisal Simon Popek – nihče ni ustvaril tako samosvojega in docela unikatnega, pa tudi radikalnega (tako vsebinsko kot formalno) opusa kot prav on. V svojih filmih se je Jancsó loteval predvsem zgodovinskih tem. Ljubim Elektro velja za eno njegovih najboljših in najbolj mednarodno priznanih mojstrovin.