Pred začetkom Liffa – vrata bo s tragikomično dramo o umetni inteligenci Pravi moški odprl v sredo – na MMC-ju že tradicionalno poprosimo filmske kritike in poznavalce, da z bralci delijo nekaj naslovov filmov, ki jih nikakor ne bi zamudili. Gre torej bodisi za tiste filme, ki jih priporočajo, ker so jih že imeli priložnost videti in so jih prepričali, bodisi spadajo med naslove, ki se jih šele veselijo.

Letos serijo priporočil začenjamo z rezidenčno poznavalko sedme umetnosti: Ivana Novak je urednica filmskega programa na Televiziji Slovenija. Njen izbor je eklektična kombinacija češke avantgarde, pastelnih svetov Wesa Andersona, metafilm, ki stopa po korakih Ingmarja Bergmana ‒ in domače produkcije.

Več pa kar z besedami Ivane Novak v nadaljevanju.

Bergmanov otok, r. Mia Hansen-Løve
To francosko avtorico sem posvojila, ker premore nekaj zelo dragocenega v sodobnem filmu (in širše): smisel za humor, za subtilno ironijo. Njen novi film ima briljantne momente, v katerih svoj zbadljivi lok uperi v lik in delo Ingmarja Bergmana – najmanj smešnega, najbolj idealiziranega, najbolj nedotakljivega režiserja v zgodovini filma.

Inventura, r. Darko Sinko
Prepričale so me visoke besede MMC-jeve kritičarke Ane Jurc po projekciji na Festivalu slovenskega filma: "In prav svojevrsten tip humorja je tisto, kar Inventuro ločuje od preostale slovenske produkcije: žanrsko hibridnega filma najverjetneje ne bi mogli enoznačno popredalčkati med (črne) komedije, pa je vseeno že na portoroški premieri požel več spontanih izbruhov smeha." Temu se pač ni mogoče upreti.

Rajski sadeži, r. Vera Chytilova
Liffe v Slovensko kinoteko vsako leto pripelje izjemno retrospektivo. Letos lahko v Kinoteki ‒ poleg cikla Jean-Paula Belmonda, ki je čisti ekstrakt užitka – doživite svoje usodno srečanje s femme fatale češkega novega vala, s "prepovedano žensko" Vero Chytilovo.

Francoska depeša, r. Wes Anderson
Opus Wesa Andersona priča o tem, da največja ustvarjalna svoboda izhaja iz omejitev. Anderson si jih nastavlja v obliki tisočerih obsesij: obseden je s simetrijo, preteklostjo, filmom, glasbo, slogom, pa tudi z idejo obsesije. Zadnje čase, žal, na račun zanimive vsebine. Upam, da bo v njegovih prihodnjih delih manj prazne fascinacije nad retroestetiko in da je njegovo "ljubezensko pismo novinarskemu poklicu" obujanje politične senzibilnosti, kakršno je izkazoval denimo v filmu Čudoviti lisjak.