V svojem izboru je med drugim spomnila na retrospektivo grško-francoskega cineasta Coste-Gavrasa, njeni pozornosti pa ni ušla niti sekcija, namenjena tistim mlajšim gledalcem.

Ivano Novak gledalci Televizije Slovenija poznajo predvsem kot avtorico oddaje Televizorka, ki jo je letos nagradil Zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije AIPA. Televizorka na prvem programu nacionalne televizije s poglobljenimi pogovori predstavlja filmske cikle, ki so na sporedu ob petkih zvečer, torej v terminu, namenjenem spoznavanju vrhunske filmske umetnosti.

Ivana Novak je tudi urednica, ki te filmske cikle izbira, sicer pa kulturologinja filmsko umetnost tudi študijsko raziskuje. Poleg tega izbira filme za termin Nedeljski kino (na sporedu vsako nedeljo, ob 15.00, na TV SLO 1), v pripravi programa pa lovi ravnotežje med razvedrilom in inteligentno vsebino.

Dva dneva, preden bo festival Liffe postregel s prvimi projekcijami, nam je pripravila izbor, česar na letošnjem festivalskem programu ne gre zamuditi. Na naše vprašanje, katerih pet naslovov letošnjega Liffa bi uvrstila na vrh svoje lestvice obveznih, je Ivana Novak zapisala:

Z (in retrospektiva režiserja Coste-Gavrasa)
Slovenska kinoteka svojo dvorano v času Liffa vsako leto odstopi programu retrospektiv. Ena letošnjih zajema dela grško-francoskega režiserja Coste-Gavrasa in nosi pomenljiv podnaslov: esenca evropskega političnega filma. Ker pa je danes odpor do vsega, kar diši po politiki, precej razširjen, velja dodati, da nikakor ne gre za zatežena, duhamorna dela. Prav nasprotno: Costa-Gavras se je proslavil prav s tem, da je o političnem dogajanju svojega časa vedno govoril skozi atraktivno formo žanra, bodisi trilerjev, kriminalk ali dram. Nazadnje je posnel Odrasle v sobi (2019), vrhunsko napeto dramatizacijo reševanja grške gospodarske krize leta 2015. V retrospektivi najdemo še nesporno klasiko Z (1969), film o vzpostavitvi Pinochetovega režima v Čilu (Pogrešani, 1982), o vdoru sovjetskih tankov na Češkoslovaško (Priznanje, 1970) in o vojaškem udaru v Urugvaju (Obsedno stanje, 1973).

Odločitev za retrospektivo Coste-Gavrasa je mogoče brati tudi kot politično gesto festivala in se ne zdi povsem naključna. Letošnja retrospektiva se neposredno povezuje z lanskim izjemnim pregledom italijanskega političnega filma, kjer smo videli, kako surovi, ekstremni, drzni in etični so bili včasih ustvarjalci v tem – danes žal zelo razvodenelem, z izjemo nekaterih tv-serij skoraj že neobstoječem – filmskem žanru.

Veliko potovanje (r. Miguel Gomes)
Morda sem ga zgrešila, a doslej v priporočilih še nihče ni spomnil na najnovejši film portugalskega »kralja« (nahaja se v sekciji »Kralji in kraljice«) Miguela Gomesa. Ta režiser se je leta 2012 podpisal pod film Tabu, ki je name, takrat sem bila še študentka, pustil močen vtis. Šlo je za v enaki meri viharni in melanholični hibrid, kakršnega do tedaj še nisem videla: napol dokumentarni realizem, postavljen v sodobno Lizbono, in napol arhaična, črno-bela nema pravljica o pogubni amour fou, ohlapno postavljena v izgubljeni raj pod vznožje gore "Tabu" v kolonialni Afriki. Morda je Gomesovi pravljici mogoče očitati prav to, da kolonializma nikoli ne poimenuje z besedo, ampak do njega stopa skozi fantazijo, metaforo, mistiko, a kot študentka sem se mu pustila zapeljati. Gomesovo izogibanje vsakršnemu eksplicitnemu sklicevanju na tisto, o čemer je film res govoril, pa sem razumela kot skrbno premišljeno ustvarjalno odločitev.

Vsak filmski festival je gamble, ruleta, avantura, ne veš, ali boš zadel nagrado ali ne. Zgolj na podlagi tega suspenza se lahko razraste veliko pričakovanje, ki se mi zdi za vznemirljivo filmsko izkušnjo ključno. Čeprav v resničnem življenju nisem proti kvarnikom (vseeno mi nikar ne povejte, kaj se zgodi v Gladiatorju II.), o Velikem potovanju vnaprej nočem vedeti nič kaj preveč razen tega, da ga je režiral Gomes – avtor mističnega filma s krokodili, ki se je zarezal v moj mladostni spomin.

Konklave (r. Edward Berger)
Konklave spada med Liffove predpremiere in je del najbolj priljubljene in obiskane sekcije, za katero ni treba delati posebne propagande. Gre za triler o spletkah v sodobnem Vatikanu, kar je samo po sebi očarljivo dekadentno, poleg tega pa v njem igra vrhunska zvezdniška zasedba: Ralph Fiennes, John Lithgow in Stanley Tucci (kot kardinali) ter Isabella Rossellini (kot nuna).

Naslov filma se nanaša na strogo zaupni postopek izbire novega papeža, torej je vse, kar za zdaj vem, to, da na začetku filma umre papež. Prost prestol v zgodovini fikcije pa praviloma pomeni eno: brutalno tekmo za oblast. Kako domiselna, deviantna ali krvava bo ta tekma, spet, ni mogoče (ali pa nočemo vnaprej) vedeti, zanesljivo pa je mogoče računati na to, da bo Konklave izpolnil vsaj naša osnovna pričakovanja glede upodobitve Vatikana v fikciji: čim več preračunljivega spletkarjenja, zarot, skrivnosti, sabotaž, obratov, razkritij, šokov, pa čim več razglednic večnega mesta, zloveščih sakralnih objektov, marmornatih stopnišč, rajskih vrtov…

Ali je bilo kaj avantgardnega? (r. Matevž Jerman, Jurij Meden)
V uradnih zgodovinah slovenskega filma najdemo marljivo popisane sezname celovečernih igranih filmov, tu in tam najdemo kakšen dokumentarni film, tudi kratkometražni in televizijski film. Skoraj zagotovo pa tam ne najdemo popisa eksperimentalne in avantgardne ustvarjalnosti, pa čeprav je bila pri nas vedno zelo živa.

To slepo pego v zgodovini nameravata popraviti avtorja filma Matevž Jerman in Jurij Meden, ki sta o svojem delu zapisala: "Najin dokumentarni film, tako vsaj upava, pokaže, da je ljubiteljska strast proizvedla nezanemarljiv korpus povsem izvirnih podob in avtohtonih avtorskih pristopov, ki jim danes v resnici mirne vesti lahko rečemo zgodovina slovenskega eksperimentalnega filma." Dokumentarec Ali je bilo kaj avantgardnega? bo prikazan na enkratni projekciji v Slovenski kinoteki.

Zmagovalke (r. Soleen Yusef)
Na Liffu je tudi sekcija Kinobalon, ki je posvečena pregledu najboljše filmske produkcije za otroke in mladino, in če v drugih sekcijah sicer stežka najdemo komedije, so tule dovolj običajne. V tej sekciji letos priporočam nemško mladinsko komično dramo o 11-letnici Moni, ki s svojo kurdsko družino iz razdejane Sirije migrira v Berlin, kjer se privaja na novo življenje. V šoli se nikakor ne ujame s sošolci, ki jo zbadajo zaradi naglasa in sloga oblačenja, nato pa jo učitelj prepriča, da se pridruži šolski dekliški nogometni ligi, kjer morajo dekleta sodelovati med seboj kljub razlikam in nasprotjem.

Ta film s hitrim in toplim srčnim utripom smo odkupili tudi za predvajanje na Televiziji Slovenija, vseeno pa bo ogled v polni kinodvorani, v festivalskem vzdušju, nekaj bistvenega prispeval k njegovemu praznovanju timskega duha. Navzoč je bil na številnih filmskih festivalih po svetu, bil je uvodni film v sekciji Generation Kplus na Berlinalu, prejel pa je tudi nagrado za najboljši mladinski film na German film awards.